Odprta stran: Panika

| 25. 3. 2021. | Domača scena, Kritika, Odprta stran

Natečaj za najboljšo filmsko kritiko o izbranem slovenskem filmu

Društvo slovenskih filmskih publicistov FIPRESCI je v sodelovanju z revijo za film in televizijo Ekran ter s podporo Slovenskega filmskega centra v sklopu novembrskega Slovenskega tedna filma razpisalo natečaj, ki je k pisanju filmske kritike o izbranem slovenskem filmu povabil vse dijake in dijakinje slovenskih srednjih šol. Dobrodošle so bile tako kritike o igranem, dokumentarnem, animiranem in kratkem filmu kot tudi o slovenskih televizijskih serijah.

Natečaj je potekal anonimno, prejeta dela pa je ocenjevala žirija, sestavljena iz treh filmskih kritikov in publicistk, članov in članic društva FIPRESCI ter rednih sodelavcev in sodelavk revije Ekran: Petre Meterc, Veronike Zakonjšek in Igorja Harba. Žirija je nagrade razdelila med tri najboljše prispevke, ki jih objavljamo v nadaljevanju.

TRETJE MESTO

Panika

Film Panika (2014) je celovečerni prvenec režiserke Barbare Zemljič, posnet po knjižni predlogi Dese Muck. Gre za melodramsko-komično zgodbo o »paniki« Vere – medicinske sestre srednjih let, ki poskuša ubežati svojim dolžnostim (predvsem) žene, mame in gospodinje. V krizi srednjih let jo med drugim prevzame misel, da nikoli več ne bo zaljubljena; da nikoli več ne bo mogla biti srečna; da se ji nič več zanimivega ne bo nikoli pripetilo; da je ujeta v zakon. Verjeti začne, da jo iz te bedne rutine lahko reši le nova ljubezen. Spusti se v vročo afero z družinskim prijateljem in tako na kocko postavi praktično vse – svoje odnose, svojo srečo, svoj čas, svojo službo. Skozi film spremljamo čustveno preobrazbo ženske, ki se je vse svoje življenje trudila biti opažena in se prilagajala drugim ter ob tem pozabila nase – v žensko, ki proti koncu filma prvič v življenju opazi samo sebe in se nauči (po dolgem času spet) ceniti.

Razkriti več vsebine bi bilo škoda, zato bom povedala le, da film zelo lepo in jasno prikaže ljudi srednjega sloja ter srednjih let, ki so prepričani, da je njihovo življenje praktično končano – da je to pač to; dokler ena izmed njih ne naredi tako velikega koraka, da obrne življenja mnogih na glavo. Zgodba je konkretno in neposredno prikazana brez večjega poudarka na poglobljenem moraliziranju. A čeprav kot gledalci le spremljamo življenjske dogodke likov, lahko vseeno sočustvujemo z njimi. Menim, da se prav vsak posameznik lahko poistoveti s filmskimi liki – pa naj bo to glavna junakinja Vera, njen prevarani mož Rudi, njuna odtujena hči Marinka ali pa zagreti ženskar Mitja.

Zanimivo v filmu se mi zdi, da ne moremo najti ne klasičnih junakov ne očitnih negativcev. Vera je predstavljena kot dokaj »moralno siv« lik v smislu, da je enostavno preveč pozitiven lik, da bi bila antagonist, vendar naredi preveč spornih stvari, da bi bila klasičen protagonist, ki je žrtev vsega dogajanja; kvečjemu je ona tista, ki zapleta dogajanje in spreminja življenja ljudi okoli sebe na slabše. Kljub temu se nam na nek način smili, saj je tako izgubljena v življenju. Doma ji gre mož Rudi s tri dni staro brado in mastnimi lasmi blazno na živce; dolgočasi jo. Z najstniško hčerko Marinko tudi ni lahko; nič več ne posluša. A Vere ne moremo z lahkoto na prvo žogo obtožiti, da s svojimi nezrelimi dejanji uničuje življenje sebe in svojih bližnjih. Rekla bi, da je kot slovenska Bridget Jones – je predstavnica vseh žensk, ki se na pragu štiridesetih počutijo popolnoma izgubljeno in nekoristno. Sočustvujemo z njo, a vendar hkrati obsojamo njene tehnike starševstva, njen odnos z mamo in možem, njeno prikrivanje afere. Celoten film v nas sproži empatijo do vseh likov in Verine napake sprejemamo kot nekaj pristnega, zato povsem človeškega. Menim, da je Janja Majzelj absolutno perfektna za vlogo Vere. Poznam kar nekaj njenih prejšnjih vlog, vendar je še nikoli nisem videla tako blesteti kot v tem filmu.

Na prvi pogled se sama zgodba zdi zasnovana dokaj lahkotno – »klasična romantična komedija«, bi rekli. Vendar ni. Gre za ganljiv prikaz krize srednjih let ne le Vere, temveč tudi ostalih likov. Zgodbo sicer res »vleče« nesrečen ljubezenski trikotnik, vendar pa film prikazuje globoko čustveno preobrazbo glavne junakinje. Zgodba s svojim sicer enostavnim začetkom dobi kompleksno globino. Verin voice-over v vlogi njenega notranjega glasu nam omogoča še globlji pogled v zgodbo in v njene najhujše sarkastične (včasih hecne) ali patetične misli ter samoironijo. Konec filma je (kot se za romantično komedijo sicer spodobi) srečen, a ne preveč boleče vzhičen. Pusti nas z mislijo, da si vsak v življenju zasluži drugo priložnost.

Film se mi zdi vreden ogleda za vse tiste, ki so kdaj pomislili »a je zdaj to – to?«. Čeprav knjige še nisem prebrala, se mi osnovna zgodba zdi izredno doživeta. Režija in scenarij Zemljičeve sta zelo lepo izpeljana in domiselna. Film je hkrati izjemno zabaven in napet, a gledljiv in razumljiv za vsakega gledalca, obenem pa tako prefinjeno piker v predstavljanju sodobne družine, da nam pusti glavo polno glodajočih misli.