Kam z jezo?

| 2. 2. 2021. | Aktualno, Fokus, Kritika

Že napovednik filma Obetavna mladenka (Promising Young Woman, 2020), prvenca režiserke Emerald Fennell, namiguje, da imamo opravka s še eno različico filma, vpetega v t. i. žanr posilstva in maščevanja, katerega popularizacijo umeščamo v sedemdeseta. Ti filmi so na nemalokrat vprašljiv način naslavljali tematiko spolnega nadlegovanja; pogosto je šlo za podžanr grozljivk, pri čemer je osnovna formula predstavljala eksploatativno nazoren prikaz posilstva, ki mu je sledila preobrazba »nemočne« žrtve v »opolnomočeno« maščevalko, ki z nasilnim povračilom išče poplačilo za krivico, ki se ji je pripetila, saj pravici po uradni poti ni bilo zadoščeno.

Fennell v svojem prvencu zgornjo premiso vzame za izhodišče, a se izogne eksploatativnim tropom in jo nagradi s premisleki o spolnem nasilju, ki odločilno odstopajo od konvencionalnih primerkov žanra. V ospredju pripovedi je junakinja Cassie (Carey Mulligan), ki svoje vikende preživlja v klubih, kjer se pretvarja, da je do onemoglosti opita, vse dokler je ne ogovori ta ali oni moški, ki bi njeno neprištevnost rad razumel kot privolitev v spolni odnos. Z moškimi se odpravi k njim domov, ko ji ti po njenem še vedno zaigranem vztrajanju, da bi rada samo zaspala ali pa šla domov, ne dajo miru s siljenjem vanjo, pa pred njimi sname masko in jim hladnokrvno odpredava lekcijo o tem, da očitno niso tako dobri fantje, kot bi si radi mislili, da so. Tako ne gre za od žanra pričakovano nasilje, temveč za srh, ki ga v moških Cassie vzbudi že samo zato, ker jih sooči z njihovimi dejanji in ker kar naenkrat pred seboj nimajo nemočnega omamljenega dekleta, temveč trezno, jezno žensko. Po nekaj tovrstnih konfrontacijah, prežetih z dobršno mero črnega humorja, izvemo, da Cassie s svojim pravičniškim pohodom išče uteho za smrt najboljše prijateljice Nine, ki je bila posiljena na študentskem žuru in si je kasneje, ker ji nihče ni verjel, tudi vzela življenje.

Pomenljivo je, da film bolj kot na grozljivko ali dramo spominja na popularne filme o mladostnikih na pragu odraslosti iz devetdesetih in se vse skupaj zdi precej prisrčno. Tudi Cassijin videz spominja na hiperseksualiziran, punčkast videz Britney Spears, katere glasbo slišimo tudi v soundtracku. Igralci, ki se znajdejo v čevljih tipčkov, ki Cassie želijo zvabiti k sebi domov, pa so stari znanci omenjenih filmov, ljubljenci občinstva, ki so običajno igrali tiste dobre fante, ki dekletom nikoli ne bi storili nič žalega. Režiserka tako pripovedi doda metarefleksijo obdobja, katerega filme in njihove vzorce so ponotranjile naše generacije. V teh so bile meje med spolnostjo in spolnim nasiljem pogosto zabrisane, dojemane celo šaljivo, dekleta pa so bila najpogosteje prikazovana kar se da objektivizirano. Vzdušje v Obetavni mladenki tako še najbolje povzame izjava s konca filma, ko en prijatelj drugemu ob pogledu na truplo ob njem zaprepadeno reče: »Ubil si striptizeto na svoji fantovščini? Pa kaj je to, a smo v devetdesetih?«

Fennell z omenjenim pobegom nazaj v devetdeseta gledalce obenem zavede podobno kot glavna protagonistka zavaja moške v klubih. Cassie, ki zaradi pretresa ob izgubi prijateljice ni končala študija in pri tridesetih še vedno živi pri starših in ki poleg službe počne edino to, da v zvezku obsesivno beleži svoje klubske »ulove«, se na neki točki namreč zaplete s starim znancem iz fakultete, ki prav zares deluje kot »dober fant«, kot svetla izjema. Počasi se tako film precej zvito prelevi v malodane rom-com, v katerem navijamo za Cassie, da bi ta končno zaživela umirjeno življenje, pri čemer nam postreže celo s prebrisano simpatičnim glasbenim vložkom, v katerem Cassie in njen izbranec v lekarni spontano začneta poplesavati na hit Stars Are Blind še ene zvezde devetdesetih, Paris Hilton.

Potem pa med zasanjanostjo nastopi ponoven zasuk, ki tokrat strezni gledalce. Želja po maščevanju konkretnim ljudem, ki njeni prijateljici pred leti niso verjeli, ki so pravili, da si je kriva sama, ki so govorili, da je dobila, kar je iskala, ki niso ukrepali, pa bi lahko, ki ji niso verjeli, ki so rekli, da ni dovolj dokazov, ki so vedeli, pa so molčali, nazadnje Cassie pripelje do lastnega tragičnega konca. Njeno neustavljivo iskanje pravice kljub kopičenju majhnih simbolnih »zmag« ni katarzično, kot bi to zapovedoval žanr. Dejstvo, da je bilo uničeno življenje njene prijateljice, konec koncev pa tudi njeno, torej življenji kar dveh »obetavnih mladenk«, jo, kot da nima več kaj izgubiti, žene predaleč.

Ne gre torej za preobrazbo v enodimenzionalno, po nasilnem maščevanju hlepečo pošast, ki bi jo lahko očitali mnogim filmom žanra, saj film prek Cassijine obsesivne želje po maščevanju dodobra razišče izraz travme, ki je premosorazmeren neprebojni moči sistema, ki žrtve s tem, da storilca ne preganja, ne zavaruje in ji ne omogoči pogojev za uspešno soočanje s travmo in posledično okrevanje. Ko Cassie eden od njenih klubskih nesrečnežev ob soočenju z njegovo predatorsko držo zabrusi, da je zmešana, mu ta odvrne: »Veš kaj, resnično mislim, da nisem!« Za zmešano jo naredita okolica in sistem, ki (po)gledata stran.

Film Obetavna mladenka lahko gledamo vzporedno z Asistentko (The Assistant, 2019) Kitty Green in serijo Lahko te uničim (I May Destroy You, 2020) Michaele Coel. Če pri prvi kot v kakšni srhljivki zgolj slutimo, kaj se dogaja za zaprtimi vrati šefove pisarne, se druga ukvarja predvsem s pogosto zmedenimi in nasprotujočimi si odzivi žrtve posilstva na to, kar se ji je zgodilo, ter na kompleksno in dolgotrajno razreševanje travme. Čeprav so si omenjene pripovedi v pristopih in tistem, kar jemljejo pod drobnogled, povsem različne, lahko potegnemo vzporednico pri vseh treh – ta nam govori o odločilnem pomenu odziva okolice in sistema. Dejstvo, da je spolno nasilje na filmu upodabljano na tako raznolike načine, iz različnih perspektiv, včasih manj realistično, spet drugič bolj, pa priča predvsem o razcvetu diskusije, ki se je, tako v družbi kot v umetnosti, šele dobro začela. Omenjeni primeri kažejo, da se tovrstnih razprav na platnu ali zaslonih v zadnjih letih najbolj kompleksno lotevajo ženske, prav Fennell pa s svojim obratom k žanru, ki se mu film na samem koncu izneveri, še najbolj ostro poudari, da kljub nekaterim zmagam gibanja #jaztudi ne gre pozabiti, da je večina zgodb še vedno izjemno tragičnih ravno zaradi neprimernih odzivov okolice in nedelovanja sistema.

V luči razkritij na Hrvaškem, v Srbiji, v Bosni, pa tudi v Sloveniji nas tako omenjeni film, ki morda na prvi pogled deluje vse kaj drugega kot razprava, opomni na to, kako pomemben je naš odziv na tovrstna pričevanja, kako pomembno je reči »Nisi sama!« in nato neumorno brcati dalje, k resničnim spremembam.