Portret irske igralke Katie McGrath

| 23. 12. 2020. | Novice, Portret

Redkokdaj se zgodi, da se neka igralka obdaja s knjigami, jih z veseljem prebira in promovira (njeni oboževalci so naredili celo spletno stran Katie McGrath Book Club) ter še redkeje se zgodi, da kakšno igralko zanima zgodovino in to ruska, iz katere je tudi diplomirala. A prav to velja za v Dublinu rojeno irsko igralko Katherine Elizabeth McGrath (Katie McGrath). Njena ljubezen do literature in zgodovine se kaže tudi v izbiri njenih vlog, nastopa denimo v različnih zgodovinskih dramah, kot je kanadska Frontier (2016–2018), ki prikazuje zgodovino trgovanja s krznom v Kanadi 18. stoletja. McGrath igra pogumno, podjetno in močno Elizabeth Carruthers, ki po smrti moža Petra Carruthersa prevzame njegovo podjetje. Vodenja se loti s takšno vnemo, da postane resna tekmica ostalim podjetnikom. A ker se v tistem času za ženske ni spodobilo, da bi bile ambiciozne in podjetne, na koncu tragično konča. Močna, vplivna, inteligentna in ambiciozna ženska, ki želi uspeti za vsako ceno, a ki prav zaradi tega pogosto doživi tragičen konec, so en tip vlog, ki jih igra McGrath.

Drugi pogost lik močnih žensk, ki ga igra, so posvojene hčerke s polsestro ali polbratom, ki ne dobijo pravega priznanja ali ljubezni, zaradi česar postanejo maščevalne in nepredvidljive. Tako je tudi z njeno prvo v javnosti prepoznavno vlogo v nanizanki Merlinove pustolovščine (Merlin, 2008–2012), kjer igra zagrenjeno čarovnico Morgano Pendragon, posvojeno hčerko kralja Utherja Pendragona (Anthony Head) in polsestro kralja Arturja (Bradley James). Sprva prijazna in dobrosrčna Morgana zaradi Utherjevega sovraštva do čarovništva in spoznanja, da ima tudi sama čarovniške sposobnosti, na koncu pa jo izda še prijatelj Merlin (Colin Morgan), sčasoma postane hudobna in maščevalna. Obrne se proti družini in prijateljem, botruje celo smrti lastnega očeta in želi za vsako ceno zavladati Camelotu, kar jo na koncu stane tudi njenega življenja. Enako usodo doživi tudi njen lik Oriane, nezakonske hčerke in polsestre v miniseriji Labirint (2014).

Supergirl

Igralka je v intervjuju za spletni portal BBC[1] dejala, da lika Morgane v osnovi ne vidi kot slabe ali hudobne osebe, in je zagovarjala njeno odločitev, da se obrne proti družini, saj bi jo tako Uther kakor Artur dala ubiti le zato, ker ima čarovniške moči. Prav tako meni, da je portret Morgane kot hudobne zgrajen na moškem pogledu, ki ji zavida njeno moč in neodvisnost. Podobno je v intervjuju za TV Guide[2] lik bogate in ambiciozne Lene Luthor, posvojene hčerke Lilian Luthor (Brenda Strong) in polsestre Lexa Luthorja (Jon Cryer) v Supergirl (2015–), označila kot pravzaprav dobrosrčno osebo, ki ji od vsega največ pomeni prijateljstvo. Od tod tako destruktivna maščevalnost Lene zaradi laži najboljše prijateljice Supergirl (Kara Danvers) in tudi njeno odpuščanje, ko se ji ta opraviči, in zaradi česar McGrath lika Lene ne obsoja, ampak z njo sočustvuje. Tak način pogleda na njene like ji, kakor pravi, omogoča, da like odigra tridimenzionalno, kakovostno in prepričljivo.

Filozofinja Martha Nussbaum[3] trdi, da moramo določeno nasilno ali nepošteno dejanje deprivilegiranih družbenih skupin, kot so ženske, temnopolti, hendikepirani, LGBT osebe ipd. razumeti v kontekstu. Kajti če oseba trpi po krivem, takšno trpljenje imenujemo nepravičnost. Ta pogled pa ni nekompatibilen še z drugim pogledom, ki pravi, da čutimo sočutje do ljudi, ki so naredili slabo stvar, vendar njihovo trpljenje presega velikost njihovega slabega dejanja ali slabega karakterja. Na podlagi rečenega lahko McGrath označimo za feministično ozaveščeno igralko, ki igra kompleksne (zgodovinske ali fantazijske) ženske vloge s poudarjeno etično dimenzijo, ko se njeni liki borijo za svoje mesto in pravico v patriarhalni družbi, pri čemer moramo dejanja njenih likov razumeti v kontekstu in do njih gojiti sočutje in empatijo.

Zmenki

A McGrath ni le feministka, ampak tudi borka za pravice LGBT+ oseb, kjer nadaljuje s svojo izbiro samozavestnih, uspešnih, a nesrečnih žensk, ki ne dobijo zaslužene ljubezni glede na iskrenost čustev, predanost in čas, ki ga namenjajo svoji izbranki. To velja za like biseksualne Lucy Westenra v Drakuli (Dracula, 2013–2014), biseksualne odvetnice Saskie de Merindol v Skrivni kupčiji družic (Secret Bridesmaids’ Business, 2019–) in lezbijke Kate Foster v nanizanki Zmenki (Dates, 2013). Kakovost igre McGrath je, ko gre za heteroseksualne ali biseksualne in lezbične like, na enako visoki ravni, edina razlika, ki jo je opaziti med heteroseksualnimi in biseksualnimi ter lezbičnimi vlogami je, da dejanja biseksualnih ali lezbičnih likov večinoma niso negativna (njeni liki niso maščevalni, nasilni ali kakorkoli destruktivni do drugih). McGrath vloge lezbijk ali biseksualk odigra tako avtentično in prepričljivo, da buri domišljijo lezbijk in biseksualnih žensk po vsem svetu.

Lahko rečemo, da je skupna točka vseh vlog Katie McGrath načrtna izbira močnih in neodvisnih žensk, ki ne pristanejo na družbeno vlogo ženske kot šibkejši ali nežnejši spol ne glede na zgodovinsko obdobje in se proti temu upirajo s svojo inteligenco, iznajdljivostjo, ambicioznostjo in pretkanostjo. Nedvomno gre za karizmatično igralko z močno feministično ozaveščenostjo in zaveznico LGBT+ skupnosti.

Katie Mcgrath

[1] BBC (2012). Interview with Katie McGrath. Dostopano na https://www.bbc.co.uk/mediacentre/mediapacks/merlin5/katie-mcgrath
[2] TV Guide (2019). Supergirl’s Katie McGrath Has Hope for a Lena-Kara Reconciliation. Dostopano na https://www.tvguide.com/news/supergirl-katie-mcgrath-interview-kara-lena-showdown/
[3] Nussbaum M. C. (2001). Upheavals of Thought, The Intelligence of Emotions. Cambridge Press, MA.