Vroče želje jugovzhodne Azije v Winterthurju | Revija Ekran

Vroče želje jugovzhodne Azije v Winterthurju

| 10. 12. 2017. | Ekran na ekranu, Festivali

Letošnji program festivala kratkih filmov v Winterthurju je prinesel bogat nabor del, ki jih je običajno zelo težko videti kjerkoli drugje v Evropi – kratke filme iz jugovzhodne Azije, ki naslavljajo telesnost in erotiko, mladost, družino, revolucijo in druge tematike. Švicarski festival kratkega filma si lahko privošči poudarek na svetovnih, neevropskih kinematografijah tudi zato, ker ne spadajo med države EU/EEA, kjer morajo festivali zaradi pridobitve javnega financiranja prikazati določeno kvoto evropskih filmov.

Kljub temu da je želja po telesnosti nekaj univerzalnega in da nas danes medijske podobe spolnosti, erotike in užitka spremljajo na vsakem koraku, so podobe spolnosti v programu filmov jugovzhodne Azije, prikazanih v Winterthurju, nepričakovano raznolike in pogosto zelo drugačne od tistega, kar bi morda pričakovali: filmi iz Indonezije, Tajske in Filipinov so sicer pogosto cenzurirani ter jih omejujejo verske, družbene doktrine in ideologije, pa vendar se seksualnosti skozi preplet z oblastjo, izkoriščanjem, poželenjem, družbenimi stališči, užitkom ali fantazijo dotikajo zelo neposredno – četudi je včasih ne pokažejo eksplicitno.

Hulahoop Soundings, Edwin, 2008

Dober primer je indonezijski sedemminutni film Hulahoop Soundings (Le son du hula hoop, 2008, Edwin) o Lani, ki je zaposlena kot spolna delavka na vroči liniji; da bi svojim strankam lahko vzdihovala v telefon dovolj prepričljivo, med pogovorom pleše s hula obročem. Podoba njenih krožečih bokov enega izmed klientov tako močno obsede, da Lano njegovo dekle obtoži čarovništva. Gre za remake diplomskega filma Soundings (1980), ki ga je Joel Coen posnel še na Univerzi v New Yorku: filma o ženski, ki se ljubi s svojim gluhim fantom, medtem pa fantazira o seksu z njegovim najboljšim prijateljem, ki jima prisluškuje v sosednji sobi. V indonezijskem okviru osvobojena seksualnost ženske, ki s prizadevnim vrtenjem obroča poskuša omrežiti moškega, družbene norme prestopa še bolj radikalno in tako deluje še neprimerno bolj subverzivno – četudi je najeksplicitnejši prizor v filmu prav (oblečeni) ples s hula obročem. Še bolj šokanten je – prav tako indonezijski – film After Curfew (Lewat Sepertiga Malam, 2013, Orizon Astonia), v katerem tri mlada muslimanska dekleta ponoči uidejo iz internata, si v parku slečejo hidžabe, se preoblečejo v kratke oprijete obleke in si naličijo obraze, kadijo, pijejo in plešejo na ulici. Ena začne risati erotične podobe, druga ima erotično srečanje z neznancem v parku, tretja pa izgine neznano kam. Seksualnost v filmu, ki je nastal v okviru indonezijske islamske kulture in religije, privzame vlogo svobode, upanja in pobega pred represijo, predvsem za mlade ljudi in še posebej za mlade ženske.

After Curfew, Orizon Astonia, 2013

Značilnost filmov v programu je tudi (morda nepričakovano) združevanje erotike s (campovskim) humorjem. Čeprav The Taste of Fences (2014, Sinung Winahyoko) po eni strani obravnava zaskrbljujočo obliko spolnega izkoriščanja moških (mati zaradi revščine sina prodaja bogatašinjam za spolne usluge; indonezijska družina za gostje poskrbi na poseben način, saj si sin zaveže oči in se odpravi k stranki v kočo, kjer jo mora zadovoljiti), film zaznamuje navdušujoče združevanje tragičnosti in lakoničnega črnega humorja. Podobno velja za filipinski film Fatima Marie Torres and the Invasion of Space Shuttle Pinas 25 (2016, Carlo Francisco Manatad), v katerem Filipini izstrelijo svoje prvo vesoljsko plovilo. Par v predmestju si prizadeva preživeti dan kot običajno, a ima vesoljsko dogajanje na poželenje Fatime Marie Torres nenavadno stimulativen učinek: četudi je nekoliko spolno zavrta ženska v zrelih letih, delovanje plovila nanjo učinkuje kot afrodiziak. Film združuje erotiko in campovski humor z neobičajno lahkotnostjo, prizori spolnosti in Fatiminega poželenja pa niso nepričakovano transgresivni le zato, ker film prihaja s Filipinov, temveč tudi v primerjavi z veliko večino zahodnih filmov, ki starejše ženske radi prikazujejo kot prvenstveno aseksualna bitja.

Morda je element, ki filme v letošnjem programu Telesnih želja (ta je bil sicer le del izredno zanimivega širšega jugovzhodno-azijskega fokusa) najbolje povezuje, prav fantazija. Ti filmi spolnega življenja svojih likov ne opazujejo odmaknjeno, temveč občinstvo povabijo, naj v spolnih fantazijah sodeluje tako, da se vanje povsem zatopi in z njimi poistoveti; da začuti želje, ki jih imajo po drugih osebah in njihovih telesih – četudi se na koncu izkaže, da se je erotično popotovanje dogajalo predvsem v njihovi lastni domišljiji. Film je torej v Winterthurju tudi zelo eksplicitno postal tisto, kar naj bi vedno bil: umetnostna forma, ki je najbližje sanjarjenju.