and Vizualni esej: Seks v mestu | Revija Ekran

Vizualni esej: Seks v mestu

and | 29. 12. 2017. | Ekran na ekranu, Esej

Dobrodošli v čas ne-nedolžnosti

Med letoma 1998 in 2004 so na ameriški kabelski televiziji HBO predvajali nanizanko Seks v mestu. Nanizanka, ki temelji na istoimenskem romanu Candace Bushnell, pripoveduje o življenjih štirih prijateljic, belih, heteroseksualnih, premožnih newyorčank, njihovi spolnosti, partnerjih ter oblekah in čevljih, ki jih nosijo. (Moški) kritiki so se nad serijo zmrdovali, publicistke so kolegice svarile, naj o njej ne pišejo, saj niso mogle verjeti, da bi bil »ta kup dreka lahko v kakršnem koli smislu kulturno pomemben«, nekatere gledalke pa je zmedla, saj niso vedele, ali naj jo imajo za duhovito ali bedasto. Vseeno Seksu v mestu danes pripisujejo zasluge za uspeh in status HBO-ja, dobil je 54 nominacij za Emmyje, 24 za zlate globuse in 11 za nagrade združenja igralcev. Še danes ga predvajajo po celem svetu, tudi v Sloveniji, redno pa se pojavlja na uglednih seznamih najboljših serij vseh časov. Seks v mestu, je bil, skratka, uspešnica, četudi včasih zgolj guilty pleasure – vsaj, dokler ni šele nedavno tudi kritiška in celo akademska javnost začela priznavati, da gre za samosvoj družbeno-kulturni fenomen, ki je pomembno spremenil javni diskurz o samskih ženskah, spolnosti, seksualnosti in partnerstvih, pa tudi feminizmu, ženskah in feminilnosti. V tem smislu je Seks v mestu zagotovo ostra in prelomna serija.

V Sloveniji so v istem času nastajali avtorski filmi, ki so jih snemali pretežno moški. Ženske so jih režirale manj kot desetino, prvi takšen film pa je nastal šele leta 2002 (torej dve leti pred iztekom Seksa v mestu) – gre za Varuha meje Maje Weiss. Hkrati je motiv, ki se v teh filmih konsistentno ponavlja, spolno nasilje. Slaba polovica javno financiranih filmov, nastalih v približno istem obdobju, kot je nastajal Seks v mestu, namreč vsebuje prikaz vsaj enega posilstva kot napada in spolnega odnosa pod prisilo, spolne zlorabe, spolne usluge, storjene pod prisilo, zaradi laži ali druge ne-verbalne oblike spolnega nasilja, na primer zalezovanja in partnerskega nasilja. Slovenska filmska kritika je spolno nasilje v slovenskem filmu le redko problematizirala ali sploh opazila – pomanjkanje feminističnih perspektiv pa je pri kulturi, v kateri je spolno nasilje tako izrazito prisotno, še zlasti problematično, saj je takšnim umetnostnim in kulturnim formam dopuščeno, da to spolno nasilje nekritično in nereflektirano normalizirajo.

Feministična teorija filmsko posilstvo vidi kot obliko javnega spektakla, ki je neločljivo povezano s faličnim pogledom gledalca. Tanja Horeck (2004: 3) javno posilstvo definira kot »upodobitve posilstva, ki služijo kulturnim fantazijam moči in dominacije, spola in seksualnosti, ter razreda in etničnosti«; upodobitve spolnega nasilja nad ženskami odražajo družbeno-spolne pogodbe zahodnih družb, ki telesne politike hkrati razdirajo in enotijo. Horeck piše, da podobe posilstva v množičnih medijih konstituirajo »javne, kolektivne fantazije«, ki utrjujejo simbolično in telesno podrejenost žensk. Na podobah posiljenih žensk »se določajo pogoji družbenih in spolnih pogodb [med moškimi]« (prav tam), ki so uprizorjene skozi specifično falični pogled. Le-ta javne podobe posiljenih žensk ne le dovoljuje, temveč v njih najde celo užitek (Scott 2014: 78).

Sarah Projansky (2001: 9) filmsko spolno nasilje vidi v kontekstu koncepta sadističnega faličnega pogleda Laure Mulvey: »Spolno nasilje je normaliziran fenomen, pri katerem okolja z moško prevlado […] spodbujajo nasilje nad ženskami in so včasih od njega celo odvisna, in pri katerem moški pogled in ženske kot objekti-za- gledanje skupaj ustvarjajo kulturo, ki posilstvo sprejema, in v kateri je posilstvo ena izmed izkušenj kontinuuma spolnega nasilja, s katerim se ženske soočajo dnevno.«

Literatura:
Horeck, Tanya (2004): Public Rape: Representing Violation in Fiction and Film. London: Routledge.
Scott, Kathleen (2014): Bearing Witness to the Unbearable: Ethics and the Phallic Gaze in Irréversible. V G. Padva in N. Buchweitz (ur.): Sensational Pleasures in Cinema, Literature and Visual Culture : The Phallic Eye: 74–-90. New York, Basingstoke: Palgrave Macmillan.
Scott, Kathleen (2014): Bearing Witness to the Unbearable: Ethics and the Phallic Gaze in Irréversible. V G. Padva in N. Buchweitz (ur.): Sensational Pleasures in Cinema, Literature and Visual Culture : The Phallic Eye: 74–-90. New York, Basingstoke: Palgrave Macmillan.

Zaradi tehničnih težav bo daljša verzija eseja objavljena naknadno.