and Vizualni esej: Filmske podobe dreves #2 | Revija Ekran

Vizualni esej: Filmske podobe dreves #2

and | 30. 12. 2017. | Ekran na ekranu, Esej

Epizoda 2: Jesen

Konec poletja zapiha hladen, oster veter in s seboj prinese prve znake jeseni. Sonce se začne spuščati in z gosto, zlato žarečo svetlobo kot nekakšen naravni fotoshop obsije rjave pokrajine. Jesen je toplota zadnjih sončnih žarkov in mehkoba toplega šala, v katerega se zavijemo, ko hitimo skozi jutranjo meglo. Je sprehod po mnogobarvni listnati preprogi, polna košara gob, jabolk in hrušk, vonj pečenega kostanja in okus po mladem vinu. V filmu Odhod (Departure, 2015) prinese sladko-grenko slovo od poletne ljubezni, v Padanju (The Falling, 2014) pa začetek novega šolskega leta. Ko po oknih drsijo dežne kaplje, je najlepši čas za skodelico vročega čaja ob branju najljubšega romana. Jesen je tudi čas razpada, gnilobe, praznik čarovnic in horror filmov, v katerih se iz temačnih gozdov prikradejo Zlobni mrtveci (The Evil Dead, 1981).

Najlepši jesenski filmi so posneti v Novi Angliji, ki že od Davida Henrija Thoureauja slovi po svojih čudovito obarvanih gozdovih. S koncem poletja se v jesen življenja vdove Cary (Jane Wyman) v klasiki Vse, kar dovoli nebo (All That Heaven Allows, 1955) prikrade nežna melanholija. V zvesti predelavi omenjene Sirkove mojstrovine, filmu Daleč od nebes (Far from Heaven, 2002), pa se Todd Haynes z vsakim najmanjšim detajlom pokloni bogati jesenski barvni paleti – spomnite se samo tiste čudovite temno oranžne obleke, v kateri se Cathy (Julianne Moore) pred hišo poslavlja od svojih prijateljic. Globoko rumene in rdečkasto oranžne pokrajine Vermonta so očarale tudi Alfreda Hitchcocka, ki je tja postavil svojo (pre)malo poznano črno komedijo Težave s Harryjem (The Trouble With Harry, 1955).

A težav ni bilo samo s Harryjem, pač pa tudi s snemanjem filma, ki je bilo predvideno za zgodnjo jesen leta 1954, ko naj bi bila drevesa v Craftsburyju ravno pravih barvnih odtenkov. Hitchcock je film želel posneti na lokaciji, ko pa je ekipa 27. septembra tja prispela, je skoraj vse listje že odpadlo z dreves, saj je dober teden prej mesto opustošilo hudo neurje. Kljub temu da so v bližini našli nekaj nadomestnih lokacij, so morali ključne prizore posneti v studiu; vanj so scenografi postavili umetna drevesa, na katera so potrpežljivo, drugega za drugim, lepili liste, ki so jih v velikih škatlah z več tovornjaki pripeljali iz Vermonta.

Jesen je za letne čase to, kar je technicolor za film. Ognjemet bogato nasičenih barv, ki se skozi gozdove in v soncu žareče drevesne krošnje razširi kot požar. Za trenutek se vse razpoči v močne in intenzivne odtenke živahno rumene, jantarjeve, oker, oranžne, globoko rdeče, škrlatne, vijolične, kostanjeve in temno rjave barve, ki se bohotijo ob jasni modrini neba ali pa se lesketajo v dežju. Barve v jesenskih listih so produkt mešanice hormonov, ki iz listov posrkajo še zadnjo hrano in vetru ali dežju omogočijo, da jih odneseta s seboj. Narava se pripravlja na počitek in obrne vase. »Po peklu poletja je jesen maščevanje introvertov,« pravi Charlotte Mendelson.