, Filmske podobe dreves | Revija Ekran

Filmske podobe dreves

, | 28. 12. 2017. | Ekran na ekranu, Filmski esej

Epizoda 1: Emmanuel Lubezki

Drevesa so bila tu že dolgo pred nami. Svoje kompleksne načine preživetja so razvijala skozi več kot dvesto milijonov let. Poznamo več kot šestdeset tisoč vrst dreves. Nekatera med njimi v ugodnih okoliščinah lahko živijo več tisoč let. Gozdovi so bili še do nedavnega naši najtesnejši evolucijski partnerji. Dajali so nam zavetje in zaščito, gradbeni material, gorivo, zdravila, hrano in senco. Podobe dreves so vtkane v naše mite in simbole, so del naših legend in vir umetniškega navdiha. Naša povezanost z drevesi, občudovanje in spoštovanje teh veličastnih bitij, ima globoke korenine.

Za prvi »portret« realnega drevesa v zahodni umetnosti velja skica starodavnega hrasta, An ancient Oak, Jamesa Warda, ki je bila najverjetneje naslikana nekje na začetku 19. stoletja, slabih 100 let preden so svet osvojile prve filmske podobe. V sodobnem filmu je najbolj prepoznavne podobe dreves ustvaril mehiški direktor fotografije Emmanuel Lubezki, ki se je širši svetovni javnosti predstavil s filmom Brezglavi jezdec (Sleepy Hollow, 1996), v katerem je pomagal oživiti temačen gotski svet Tima Burtona.

Odnos do narave in posledično tudi stil snemanja Emmanuela Lubezkega je v največji meri definiralo njegovo prvo srečanje s Terencem Malickom, s katerim sta sodelovala pri filmu Novi svet (The New World, 2005), kasneje pa posnela verjetno enega najlepših filmov vseh časov, Drevo življenja (The Tree of Life, 2011). Njegovi trademarki: uporaba naravne svetlobe za snemanje, dolgi kadri, široki plani, neverjeten občutek za gibanje in dokumentaristični filmski jezik do izraza najlepše pridejo v filmu Povratnik (The Revenant, 2015), za katerega je po filmih Gravitacija (Gravity, 2013) in Birdman ali Nepričakovana odlika nevednosti (Birdman or (The Unexpected Virtue of Ignorance), 2014) prejel že tretjega zaporednega oskarja.

Novi svet, Drevo življenja in Povratnik so filmi, v katerih narava (od)igra pomembno vlogo. Lubezkemu v omenjenih filmih v podobe uspe do popolnosti ujeti kompleksnost človekovega razmerja in povezanosti z naravo. Ko njegova kamera počasi, potrpežljivo in previdno vstopa v gozd, brez pomisleka sledimo njenemu spoštljivemu pogledu. Prepustimo se sončni svetlobi, ki prodira skozi krošnje dreves, in nežnemu vetru, občutkom, ki transcendirajo prek (o)mej(itev) prostora in časa.

Prva epizoda video eseja je tako posvečena filmskim podobam dreves enega najboljših direktorjev fotografije našega časa.