Trumpland, Idiotland | Revija Ekran

Trumpland, Idiotland

| 30. 11. 2017. | Ekran na ekranu, Festivali

Beneški filmski festival 2017

Pričujoče poročilo z beneškega festivala morda prihaja z zamudo, nekatere filme je slovensko občestvo že videlo na domačih platnih, vendar je osrednja »premisa« letošnje izdaje – če jo lahko tako imenujemo – tako atraktivna, da ji ne gre jemati zaleta. Politični kontekst Trumpove Amerike je bil enostavno preočiten, sploh zato, ker na Mostro ni prišel zaradi neke programske zasnove, temveč kot spontani protest, ki je tematsko odzvanjal v mnogih (pretežno ameriških) produkcijah.
S sporočilnostjo se je še najbolj trudil George Clooney, tipični hollywoodski liberalec, ki nikoli ne izkoristi priložnosti za aktivizem, celo v primeru, ko se odloči adaptirati star scenarij bratov Coen. Iz tega je nastalo Pokvarjeno predmestje (Suburbicon), mestoma posrečeni hibrid med prepoznavnim coenovskim teatrom absurda in družbeno kritiko, postavljeno na konec petdesetih let 20. stoletja, ko se je civilno gibanje šele dobro postavljalo na noge. Film je mogoče kirurško razrezati na prizore, ki sta jih spisala Coena (črni humor, nihilizem, »barviti« liki …), ter na dodane aktivistične vrednosti, ki so se Clooneyju in soscenaristu Grantu Heslowu zdele nujne, da bi ljudje film jemali resno. Dobili smo primerek t. i. kvalitetnega Hollywooda, pretirano ambiciozne družbene izjave, ki v drugi polovici postane karikatura rasistične Amerike. Pomanjkljivostim navkljub pa se na neki točki zgodi ključni preobrat, ki filmu podeli referenčnost in urgentnost: realni dogodki nacističnih parad, ki so se poleti 2017 odvijali v Charlottesvillu, nas v resnici spomnijo, da Clooneyjev film morda le ni karikatura (in burleska), temveč realna odslikava sodobne Amerike; procesije KKK pošasti in njihovih somišljenikov ter permisivnost oblasti do tovrstnega izražanja nestrpnosti so namreč izpadle kot potencirana fikcija Clooneyjeve in coenovske »filmske realnosti«.
Na podoben način o Trumpovi Ameriki govori irski režiser Martin McDonagh, čigar Trije plakati nad mestom (Three Billboards Outside Ebbing, Missouri) ne blefirajo, temveč nas v osrčje ruralnega fanatizma, družbeno sprejemljivega policijskega nasilja in intelektualne letargije vržejo že v prvi minuti. McDonagh ne skriva, da je zgodba mame (Frances McDormamd) pred sedmimi meseci posiljene in umorjene hčerke, ki bije boj z lokalnim šerifom (Woody Harrelson), zgolj iztočnica zelo črne in politično nekorektne (tragi)komedije, brez dvoma iskrivega in duhovitega filma brez moralno neoporečnega lika; to je slikovit portret zahojene Amerike, kjer je »sedem od desetih policajev rasistov, ostali trije pa so homofobi«, kot stanje v policijskih vrstah plastično opiše njihov predstavnik.

Prizor iz filma Trije plakati pred mestom.

Na povsem drugačen način je o sodobni Ameriki spregovoril Frederick Wiseman v dobre tri ure trajajočem dokumentarcu Ex Libris: The New York Public Library. Če ga že postavljamo v kontekst prevladujočega antiintelektualizma, potem je Ex Libris tihi protest proti vulgarizaciji javnega diskurza, instantnim sodbam, kulturi »všečkov«, razslojevanju v možnostih izobraževanja, povedano drugače, to je portret Amerike, ki je v »kulturi« medijskega kričaštva sploh ne prepoznamo več. Amerika je še vedno lahko solidarna, strpna, kultivirana, miselno in čustveno artikulirana, le skrili so jo pred nami, nam govori med vrsticami Wiseman. Med ameriškimi institucijami je pod drobnogled tokrat vzel Newyorško javno knjižnico, hibrid med javnim in zasebnim kapitalom, neusahljiv vir znanja, ki je odprta tako rock zvezdnikom kot najbolj zapostavljenim etničnim manjšinam. Film je fascinanten prav v poudarjanju pomena izobraževanja, prikazovanju želje po deljenju znanja, solidarnosti do deprivilegiranih – v takšnem ali drugačnem smislu – in še posebej pripravljenosti, da večino tega zagotavlja zastonj. Če radi rečemo, da New York ni »prava Amerika«, potem je Ex Libris najlepša potrditev Amerike, ki jo v Trumpovem času vse preradi spregledamo.

Na drugačen način je še o eni nekdanji imperialni velesili spregovoril režiser David Batty. Michael Caine je glavni zvezdnik in protagonist dokumentarca My Generation, kritične analize swingin’ sixties Anglije, ki so jo zaznamovali britanska invazija glasbenega popa in rocka, radikalne spremembe v modi, umetnosti, življenjskih prioritetah, načinu obnašanja, odnosu do zastarelih in anahronističnih elit … in seveda droge. Film je po eni strani hvalnica revolucionarnim pop kulturnim spremembam, kjer vodilno vlogo odigrajo skupine The Beatles, Rolling Stones, Kinks, The Who in drugi (od modne ikone Twiggy do frizerja Vidala Sassoona), po drugi strani pa sijajno analizira Britanijo na prehodu iz petdesetih v šestdeseta, zastrašujočo zakrnelost, neambicioznost običajnih ljudi in dolgčas, ki so prevladovali v času po drugi svetovni vojni, strahotne razredne razlike, ki so se ob nedotakljivi aristokraciji zdele nepremostljive, ter eksplozijo mlade generacije, ki se ji je okrog leta 1963 zazdelo, da se lahko upre tako staršem kot rigidnemu sistemu ter uspe (in ne nazadnje obogati) kljub proletarski provenienci. Tej generaciji je pripadal tudi Caine, znameniti Alfie, mladenič z izrazitim cockney naglasom, ki se mu je uspelo (tudi po zaslugi ameriškega režiserja Cyja Endfielda) prebiti v filmsko elito.

Prizor iz filma La Villa

O preteklosti na intimni ravni prepričljivo spregovori tudi Robert Guediguian v zadnjem filmu La Villa, s katerim potrjuje, da je še vedno lahko v vrhunski formi, sploh če izpolni naslednje pogoje: da se film odvija v predmestju Marseilla, da zbere staro igralsko klapo (Ariane Ascaride/Jean-Pierre Darrousin/Gerard Meylan) in da nevsiljivo opleta z levičarskimi idejami, križanimi s humanizmom. Brez posiljenega aktivizma. Ves film se, od prvega do zadnjega kadra, odvije v majhnem zalivu, kjer med drugim stoji restavracija, last patra familiasa, ki ga v prvem kadru doleti možganska kap. Ob dogodku se po dolgih letih znova zberejo njegovi potomci, uspešna pariška gledališka igralka (Ascaride), univerzitetni učitelj in stari marksist (Darrousin), pa tudi edini sin, ki je ostal v domačem kraju (Meylan). Srečanje Guediguianu ne služi za nostalgično vračanje v preteklost, temveč za obravnavo starih zamer, odnosov, nerazčiščenih stvari in zamujenih priložnosti. Epizoda s skupino begunskih otrok je vstavljena nevsiljivo in organsko, saj humanizira pretirano cinične sorodnike, ki so medtem skoraj pozabili na solidarnost v tesno stkani skupnosti ribičev in ostalih domačinov, ter na magičnost okolja, v katerem so preživeli mladost; na slednje nas spomni kratka sekvenca, ki jo je Guediguian vzel iz lastnega filma Ki-lo-sa (1985). La Villa je mali filmski čudež, kakršnih – tudi v francoskem filmu – danes krvavo primanjkuje.

Abdellatif Kechiche je po Adelinem življenju (2013) toliko časa snemal in montiral svoj novi film Mektoub, My Love: Canto Uno, ki je postavljen na Azurno obalo poleti 1994, da bosta nazadnje iz njega, kot kaže, nastala dva triurna dela. Ne vem, koliko je v filmu avtobiografskih elementov, toda osrednji lik, mladenič tunizijskega rodu, ki se je preselil v Pariz, kjer za pomembnega producenta končuje scenarij, zdaj pa poletje preživlja v domačem kraju, sugerira veliko elementov iz Kechichove mladosti. Mektoub bo bržkone obveljal za enega najbolj razigranih in formalno razpuščenih prikazov mladostniškega hedonizma, neprestanega flirtanja, seksanja, popivanja, plesanja in žuranja na plaži. Oprijemljive zgodbe v 186-minutah v resnici ni, junak – edina zadržana oseba v filmu – v prvem prizoru prijatelja zaloti pri spolnem odnosu z mladenko/prijateljico (Ophélie Bau, nesporno novo veliko odkritje francoskega filma), ki je obljubljena drugemu moškemu. Zaveže se molku, nato pa preostanek filma spremljamo zgoraj opisane dogodivščine, ki so spolno tako potentne, da bo Kechiche gotovo slišal očitke o eksploataciji ženskega telesa. Ampak kako drugače prikazati nebrzdani hedonizem, ki z izjemo prvega prizora nikoli ne »prestopi meje«, kot z izpostavljanjem telesne komunikacije, ki je v sredozemski/arabski kulturi še posebej izrazita? Film bo imel verjetno tudi dinamično post-post-produkcijsko življenje: režiser (ali producent?) je namreč po mlačnih odzivih na Mostri, kamor je prispel dobesedno z montažne mize (brez najavne in odjavne špice), film umaknil in zdaj gre v premontažo (beri: skrajšavo), tako da ga vsaj do pomladi 2018 zagotovo ne bo v kinih. Kar je škoda; Mektoub mi je v »beneški verziji« pustil vtis drzne, brezkompromisno žgečkljive filmarije, ki je bila francoski kinematografiji vedno imanentna.