Skozi čas in nazaj | Revija Ekran

Skozi čas in nazaj

| 10. 12. 2017. | Ekran na ekranu, Festivali

Festival znanstvene fantastike v Trstu, 31. oktober do 5. novembrer 2017

Letošnji tržaški festival znanstvene fantastike je bil osemnajsti po vrsti, odkar so ga ponovno zagnali leta 2000, po sedemnajstih letih premora. Redni obiskovalci smo na začetku nekoliko pogrešali dosedanje osrednje prizorišče, Salo Tripcovich, ki so jo zaprli, a smo se hitro navadili na veličastno dvorano Politema Rossetti, zelo primerno za slavnostne prireditve, kakršna je bila letošnja 21. podelitev zlate Mélièsove nagrade: za najboljši celovečerni film je bila izbrana Thelma (2017) Joachima Trierja, med kratkimi pa je prvo nagrado dobil Izdihni (Expire, 2017) Magali Magistry.

Thelma, Joachim Trier, 2017

Kot vsako leto je bil festival razdeljen na več sekcij, prikazana je bila sodobna produkcija znanstvene fantastike, posebna sekcija je bila namenjena italijanski proizvodnji, pozornosti so bili deležni še klasiki. Tudi tokrat so bile na ogled zanimive razstave, med spremnimi prireditvami pa je izstopal Fantastic Film Forum, kjer so producenti in ustvarjalci predstavili težave in izzive, s katerimi se srečujejo pri snemanju žanrskih filmov.

Med temami, ki so prevladovale na letošnjem tržaškem festivalu fantastike, izstopa vprašanje potovanja skozi čas prek podoživljanja preteklih trenutkov, kar je mogoče z brskanjem po izgubljenih spominih ali pa z dejanskim vstopanjem v preteklost in ponovnim vračanjem na neko izhodiščno točko v sedanjosti. Melanholičen ameriški film Marjorie Prime (2017) Michaela Almereyde, ki je uradno odprl festival, na zelo izviren način obdeluje motiv konca neke življenjske poti, ko ostanejo le še spomini, a tudi ti vse bolj bledijo, zato jih junaki filma ohranjajo s hologramskimi podobami ljubljenih oseb, v katere prelivajo lastne spomine. Podoben motiv ima tudi ameriško-kanadski Rememory (2017) Marka Palanskega, v katerem genialen znanstvenik odkrije način, kako »ujeti« globoko potlačene spomine, narediti njihov digitalni zapis, ki bi nato moral služiti kot podlaga za terapevtsko soočenje s preteklimi travmami, le da pri tem pride do nepredvidljivih stranskih učinkov. Eden najbolj zanimivih filmov, ki so jih letos prikazali v Trstu, pa je bil gotovo Neskončno (The Endless, 2017) Justina Bensona in Aarona Moorheada, zelo samosvoje delo o dveh bratih, ki sta pred desetletjem zapustila čudaški kult, zdaj pa se spet vračata vanj. Ustvarjalca nas prek dogajanja, ki postaja vse bolj nenavadno, spretno pripeljeta do točke, ko se postopoma začne brisati meja med »resničnostjo« in neko drugo stvarnostjo; kmalu ni več jasno, ali kult morda res ne ve nečesa, kar drugim ostaja skrito, vprašujemo se celo, ali niso vsi člani kulta mrtvi ali pa sta mrtva oba brata, ki morda tudi po smrti ne moreta pretrgati nekdanjih vezi.

The Endless, Justin Benson & Aaron Moorhead, 2017

Še bolj vznemirljiva filma na temo poti skozi čas sta nastala v vzhodni Evropi. Prvega z naslovom Zanka (Hurok / Loop, 2016) je na Madžarskem posnel Isti Madarász, poljsko-italijansko koprodukcijo Človek z magično škatlo (Człowiek z magicznym pudełkiem, 2017) pa je režiral Bodo Kox. Oba sta bila prikazana istega dne, ki je bil tudi sicer v znamenju vzhodnoevropske znanstvene fantastike, saj so takrat predvajali še ruski kozmonavtski film Saljut7 (Salyut-7, 2017) Klima Šipenka. Zanka skuša odgovoriti na vprašanje, ki si ga pogosto postavljamo vsi, ko se oziramo nazaj: ali bi nekatere stvari naredili drugače, če bi imeli to možnost? Odgovor na to vprašanje je tokrat vpet v okvir zelo dobro režirane in odigrane kriminalke z vse prej kot običajnim zapletom. »Junak« filma je mali kriminalec, ki se iz brezupa svojega vsakdana skuša rešiti tako, da okrade okrutnega varnostnika, ki je tudi vodja kriminalne združbe, pri tem pa povzroči smrt svojega dekleta in umre še sam. Vendar se zgodba s tem ne konča, ravno nasprotno, mladenič se namreč znajde v časovni »zanki«, kjer se ves čas vrača nazaj v trenutek, ko lahko popravi svoje napake. A to lahko stori samo v primeru, če pri tem spremeni tudi sebe in svoj pogled na vrednote, v katere je nehal verjeti, cena pa je zelo visoka: ubiti mora svoj stari, sebični jaz, in to dobesedno. Človek z magično škatlo je izjemno pesimističen pogled na našo bližnjo prihodnost, ki je tako skrajno razčlovečena, da se na koncu celo pobeg v preteklost, ko je vladala najhujša komunistična tiranija, zazdi kot umik v »dobre stare čase«.

Mnenja, da je drugi dan festivala, ko so bili na sporedu omenjeni vzhodnoevropski filmi, pomenil njegov vrh, sta bili tudi festivalski žiriji, ki sta podelili obe glavni nagradi; enako je menilo občinstvo. Mož z magično škatlo je namreč dobil nagrado asteroide za najboljši film festivala, srebrna Mélièsova nagrada je pripadla Zanki, medtem ko je Saljut 7 dobil nagrado občinstva. Vzhodnoevropska filmska fantastika spet pridobiva veljavo in prav je, da ji je tokrat priznanje izkazal prav Trst, kjer so se pred štiriinpetdesetimi leti prvi v svetu odločili organizirati festival, namenjen izključno tovrstnim filmom.