Telo Donalda Gloverja | Revija Ekran

Telo Donalda Gloverja

| 12. 7. 2018. | Kritika, Podoba glasbe

To ni nekaj, kar zadeva le ZDA. To zadeva ves svet.” – Spike Lee

Že na meji komičnosti je – vsekakor pa skrajno ironično –, da nam v ameriški pop kulturi zgodbe o represiji Afroameričanov drugo za drugo prodajajo glasbeni, modni in filmski multimilijonarji, ki so se v svojih večinoma zelo mladih karierah hitro dokopali do tistega ameriškega sna, o nedostopnosti katerega pripovedujejo. Obraz in telo Donalda Gloverja se nam v videospotu This Is America (2018, Hira Murai) predstavljata kot utelešenje trpljenja manjšinske etnije v luči nenehnih množičnih pobojev in policijske brutalnosti. Prav tisti Glover, ki vzporedno z zelo donosno pogodbo služi pri studiu Disney in ga lahko istočasno kot v tem videospotu gledamo tudi v filmu Solo: Zgodba Vojne zvezd (Solo: A Star Wars Story, 2018, Ron Howard), kako svojemu globalnemu konglomeratu pomaga izžeti še zadnje dolarje iz že tako opustošene franšize; in isti Glover, ki bo zdaj za Disney začel snemati še novo različico Levjega kralja.

This Is America, ceneni šoker Hira Muraija, iz Gavrasovega videospota Born Free (2010) potegne vse tisto, kar je mogoče didaktično predstaviti ameriškemu mainstreamu, stran pa vrže njegovo resnično politično noto, s katero je omenjeni video pred 8 leti postal tako kontroverzen primerek politično zavestne pop kulture. Born Free za posredovanje svojega sporočila ni potreboval obraza Maye Arulpragasam, obenem pa je pripovedoval zgodbo, ki jo je bilo s sugeriranimi konteksti prej mogoče povezati s kritiko globalnega razmerja moči kot pa s katero od partikularnih zgodb svetovnega centra. Born Free je bil s citiranjem Watkinsove Vojne igre (The War Game, 1965) akt ne samo političnega upora v sferi pop kulture, temveč narativno in estetsko obračanje hrbta zahtevam mainstreamovske mašinerije, ki tako nujno kot crackovski odvisniki potrebuje podobo zvezdniškega razgaljanja. This Is America privzema aktivistično noto zgolj kot dodatek, s katerim za svoj primarni potrošniški namen apropriira resnične aktivizme.

This Is America

Obstaja namreč še en, mnogo širši razlog, zakaj This Is America za razliko od Born Free tako nujno potrebuje golo telo. Njegov ples, privlačen in sijajen, kakršen morda na neki površinski ravni tudi je, udejanja eno temeljnih strategij ameriškega popkulturnega imperializma. Če ameriška vojaška mašinerija po svetu uveljavlja trdo obliko moči, potem, kakor pravi Matthew Fraser, pop idoli, kakršen je Glover, preko popularne kulture v imenu svoje države na mednarodnem odru predstavljajo njen mehkejši obraz. »Kjer trda moč grozi, mehka moč zapeljuje[1] Popolnoma nobenega drugega razloga ni, zakaj bi takšno sporočilo o represiji in nasilju potrebovalo tovrstni element zvezdniškega narcizma, razen tega, da s figo v žepu prodaja svojo domnevno politično pokončnost. Osnovna poteza današnjega ameriškega hip hopa v njegovi najbolj komercialni različici je, da za razliko od klasičnega zvezdništva ne ponuja preprostega čaščenja brezhibno lepih in nadarjenih posameznikov, značilnih za klasični Hollywood, temveč svetu posreduje svoje probleme, ki nas s pomočjo multinacionalnih medijskih konglomeratov na »mehak« način prepričujejo, da so ameriški problemi tudi naši. Ali kot sta to bolje povedala Pierre Bourdieu in Loic Wacquant: »Kulturni imperializem temelji na moči, s katero lahko univerzalizira partikularizme, povezane s konkretno zgodovinsko tradicijo na način, da je ne prepoznamo več kot takšne.« S tem pa so »številne teme, povezane z značilnostmi ameriške družbe, v očitno dehistorizirani obliki vsiljene vsemu planetu«.[2]

This Is America

Sta rasizem in nasilje, o katerih govori Glover, relevantna tudi za preostali svet? Ali lahko plešoče telo Disneyjevega igralca enako kot boj afroameriške skupnosti enakovredno predstavlja stisko sirskih beguncev, borcev za palestinsko neodvisnost ali Kurdov v Turčiji? Ni bolj prepričljive poteze, s katero si imperij skuša izboriti kulturno in posledično ideološko nadvlado v svetu, kot je ta, da pod podobo privlačnosti predstavi problem, katerega rešitev se kaže kot nujni imperativ, čeprav ta svet pozna pomembnejše antagonizme. Telo Donalda Gloverja je izraz nasilja, mehkejša oblika potrošniškega udejanjanja trde roke nekega imperija v provincah svet.

[1]     Fraser, Matthew (2003): Weapons of Mass Distraction: Soft Power and American Empire. Toronto: Key Porter Books.
[2]     Bourdieu, Pierre in Wacquant, Loic (1999): »On the Cunnung of Imperialist Reason«. Theory, Culture and Society 16, str. 41–58.