Tabor Film Festival 2017: Grajski bal brez visokih pet | Revija Ekran

Tabor Film Festival 2017: Grajski bal brez visokih pet

| 21. 8. 2017. | Ekran na ekranu, Festivali, Spletna izdaja

Malo nad naseljem Desinić – rojstnim krajem Veronike Deseniške – se vrh griča bohoti grad, v katerem je zlatolaso dekle zaradi nesrečne ljubezni do Friderika II. Celjskega, kljub oprostilni sodbi sodnikov, v sodu vode utrpelo svoje zadnje trenutke tuzemskega sveta. Tako pravi legenda, zapisana v muzeju gradu Veliki Tabor, prizorišču Tabor Film Festivala, ki se je letos že petnajstič odvil v hrvaškem Zagorju, nedaleč od Kumrovca. Namesto Veronikinega ječanja, ki se bojda sliši po gradu v samotnih zimskih nočeh, pa se je ponoči do ranega jutra tam razlegalo predvsem udrihanje po bobnih in kitarah ter drugih inštrumentih bogatega glasbenega programa, ki je zajemal nabor prek 30 glasbenih izvajalcev. Glasbe v imenu festivala sicer ni, čeprav so glasbenemu delu namenjeni kar štirje odri. V atriju gradu je stal glavni oder, kjer se je zvečer najprej odvila projekcija, nato pa še koncerti; za druge tri odre so poskrbeli kolektiv Goulash disco in ljubljanski Radio Študent ter Grešna gorica z jazz programom. Drugih zunanjih filmskih projekcij zaradi dolžine poletnega dne v okolici gradu ni, so se pa zato odvijale v notranjih prijetno hladnih dvoranah stolpa Kula, Cinema Rustice, sobe za mučenje in v drugih manjših prostorih, skritih za debelimi zidovi dvorca.

Festival izključno kratkih filmov, ki se je odvil prvi vikend julija, je najbolj priljubljen pri zagrebški mladini. Njegova geneza razprostira lovke v podtalje hrvaške prestolnice, natančneje do kluba Močvara, od koder izhajajo idejni vodje festivala. Alternativno ozadje nam pojasni tudi težo glasbenega spremljevalnega programa, ki ga večina festivalov v regiji niti približno ne dosega. V času začetkov Tabor Film Festivala je bila njegova usmerjenost še majava. Sprva se niso mogli odločiti, kakšen profil bi dali festivalu, zato so najprej zajadrali v vode eksperimentalnega filma. V tem primeru bi se festival imenoval F-ART (=prdec), kar se je nekaterim zdelo preveč žaljivo, zato so idejo nazadnje opustili. Letošnji filmski program se je tako delil zgolj na domač tekmovalni program, mednarodni tekmovalni program in off program, kamor sodi vse ostalo, letos na primer tudi retrospektiva Špele Čadež, ene od gostij festivala. Njena retrospektiva sicer ni bila edina animirana sekcija, saj so gostili tudi projekcije poljskega festivala animacije O!PLA. Zanimivo pa sta se med seboj povsem izključevala mednarodni in domači tekmovalni program. V mednarodnem programu tako ni bilo moč videti niti enega hrvaškega filma, je pa bil na ogled letošnji prejemnik berlinskega medveda Malo mesto (Cidade Pequena, 2016, Costa Amarante); Diogo Costa Amarante je bil prav tako prisoten, v duhu in telesu.

Že omenjena prisotnost glasbenega programa se je odražala tudi v programih filmske narave, še najbolj izrecno pod odsekom “sound-vision”, v sklopu katerega smo že prvi večer občudovali dela enega pomembnejših prvakov filma – Georgesa Mélièsa – v restavrirani barvni različici. Francoska kinoteka je že pred leti restavrirala kopije Poleta na luno (La voyage de la lune, 1902) in Kraljestva vil (Le royaume des fées, 1903) na podlagi ostankov barv, ki jih je direktno na film barval že sam Georges. Njegove barvne inačice naj bi se skrivale tudi že v Slovenski kinoteki. Skozi večer so nas z glasbeno spremljavo popeljali britanski Stems z violino, violončelom in kitaro, katerih zvoki so se ob zadnji projekciji že kar psihedelično združevali s posnetki globokega vesolja, pridobljenimi direktno iz Nasinega teleskopa Hubble.

Čeprav smo prenekatero dogajanje izpustili, reportaže ne moremo zaključiti brez omembe Noči žive publike. Predstavljati si je treba format “sing-along”, le da brez petja in z nekaj več nogometnega vzdušja. Večerna projekcija predzadnjega dne (festivalski program traja globoko v ponedeljkovo jutro) je namenjena spodbujanju publike, da svoja občutja ob kratkih filmih čim glasneje izrazi. Četudi s piščalkami. Domače in sproščeno ni k sreči prav nič akademsko in elitno.