Izgubljen v vrtincu podob

| 2. 12. 2021. | Aktualno, Domača scena, Festivali, Kritika, Tiskana izdaja

Srbski animator Miloš Tomić je navdih za svoj najnovejši kratki animirani film Ta presneta očetova kamera (2021), ki je nastal v produkciji Filmskega društva Film Factory, črpal iz Fotografskega muzeja Modrinjak, bogate zbirke legendarnega mariborskega fotografa Dragiše Modrinjaka, za katero po njegovi smrti skrbita sinova in jo po etapah razstavljata v interdisciplinarnem umetniškem laboratoriju GT22. Svoj značilno barvit, dinamičen slog animacije je tokrat v sodelovanju z direktorjem fotografije Andrejem Firmom in animatorjema Isidoro Vulić in Aleksandrom Petkovićem ustvaril s pomočjo inovativne mešanice tehnik – od stop in 2D animacije do kolažiranja – ter jo oživil s fotografskim fetišem, ki mu je tudi sam zapisan. Stare fotografije in razglednice, filmi in oprema tako oživijo v popolnoma novi luči, njihovi kolaži pa se pred našimi očmi razstavljajo in na novo sestavljajo, režejo, lepijo, poskakujejo in iz pozitiva spreminjajo v negativ. Pri snemanju je za edinstven detajl uporabil tudi enega od razstavnih eksponatov iz zbirke, prafilmsko igračko, skozi katero je zavrtel star pornografski film na 8-mm traku in iz nje ustvaril čudovito rozeto.

Čeprav njegov film kaže na izrazito nostalgijo po starih metodah zajemanja podob, pa zaradi svojstvenega sloga, ki brez zadržkov skače v eksperimentalno polje, izžareva svežino in mladost. V njem se na prefinjen način stikata staro in novo: fotografska zgodovina in filmska inovativnost, edinstvena ujetost trenutka v fotografiji in značilno filmska dinamičnost, ki v enem kadru lahkotno preskakuje različna časovna obdobja. A vrtinec podob, ki ga je avtor zasnoval, ni zgolj gola fascinacija nad njihovo preteklostjo in sodobnostjo tehnik njihove ponovne oživitve. Uokvirjen je z grenko-sladko dinamiko odnosov med očetom, slavnim fotografom, in sinom, ki se s to presneto očetovo kamero bori za njegovo pozornost. Tako iz eksperimentalnega animiranega filma prehaja v študijo umetnika kot vsakdanjega človeka in posledic njegove zaljubljenosti v umetnost za njegove najbližje; zgodbo je Tomić oblikoval v sodelovanju z dramaturginjama Mario Bohor in Marino Četković.

Protagonist se nam tako pokaže skozi novo – sinovo – perspektivo kot odsotni oče, ki ga vse drugo zanima bolj kot lastni otrok. Tudi s to perspektivo se avtor poigrava na različne načine, ko se očetovo oko spremeni v objektiv, ko namesto nog zraste fotografsko stojalo in ko se sin prebija po neskončni gmoti podob do svojega vzornika. Ta skuša medtem s kamero očarati svoje modele – predvsem ženskega spola –, lovi naslednji kader, razvija trak, brska po fotografijah in le v redkih trenutkih najde čas za pristen človeški stik, v katerega se vedno znova vrine presneta kamera. Sinu ne preostane drugega, kot da tudi sam vzljubi to kamero, če hoče biti z očetom, mu kdaj ponagaja, tako da vleče trak iz nje ali se postavlja v kader, ali pa se enostavno prepušča domišljiji in fantaziranju, ki ga na platnu vidimo kot živahno plejado oblik, likov, barv, obrazov in teles. Umetnost – sila, ki ustvarja, a tudi ruši in se pred ničemer ne ustavi – je resda fascinantna, nam sporoča Tomić, ki je tudi sam oče 12-letnika, a terja svoj dolg tudi pri tistih, ki ga ne želijo ali ne zmorejo plačati.

Film je tako bolj posvetilo vsem družinskim članom, ki morajo trpeti umetnikove muhe, večno iskanje navdiha, kronično pomanjkanje časa in beganje med materijo ter idejo, ne pa umetniku samemu ali njegovi umetnosti. A vidi se, da ga je delal umetnik, saj se tudi v teh trenutkih umetnosti ne more odreči, tako kot se svoji kameri ne more odreči fotograf v njegovem filmu. Ko raziskuje umetnikovo krivdo ali mogoče celo teši svojo lastno, nas hkrati očara s čudovitimi in prisrčnimi filmskimi podobami, zaradi česar njegovo sporočilo ne pride popolnoma do izraza. Navdušeni nad njegovim podobjem namreč zlahka pozabimo na začetni stavek, ki uvede sinovo stisko, in se v taktih glasbene skupine Širom prepustimo ognjemetu ustvarjalnosti, ki nas do konca ne izpusti iz svojega prijema – prav to pa mojster fotograf dela svojemu sinu.