Srbenka – film, ki je moral nastati

| 26. 12. 2021. | Aktualno, Kritika, Posvečeno, Tiskana izdaja

Zgodba o nastanku hrvaškega dokumentarnega filma Srbenka (2018, Nebojša Sljipčević) je skoraj tako fascinantna kot njegova vsebina. Nepogrešljiva vprašanja za prostor nekdanje Jugoslavije, ki jih odpira, so kar sama privrela na plan in avtorja Nebojšo Sljipčevića pognala v film.

Hrvaški režiser Nebojša Sljipčević je sprva kot del raziskave za drug scenarij dokumentiral nastanek predstave Aleksandra Zec, ki jo je na podlagi resničnih dogodkov o leta 1991 v Zagrebu ubitem 12-letnem srbskem dekletu ustvaril gledališki režiser Oliver Frljić. Predstava je leta 2014 v Hrvaškem narodnem gledališču na Reki nastajala okrog dva meseca in Sljipčević je bil s svojo kamero na lastne stroške prisoten večino časa. Z montažerjem Tomislavom Stojanovićem se je šele tri leta pozneje odpravil v proces montaže, medtem ko je producentka Vanja Jambrović začela zbirati sredstva. »Ker sem material posnel iznenada, sem šele po tem začel s fazo raziskovanja, ki običajno spada pred snemanje. Iskal sem druge mlade ljudi s podobnimi izkušnjami, da bi videl, koliko so otroci srbskega porekla obremenjeni s svojo nacionalnostjo. Zaključek je bil, da je ta na Hrvaškem še vedno grozno pomembna,« je na filmskem festivalu Crossing Europe v Linzu povedal režiser.

Krč na obrazu

Bolj kot na dogajanje na odru se je osredotočil na to, kaj se odvija med igralci na vajah, v osebnih odnosih, v pogovorih in intimnih trenutkih. Globlje kot je predstava kopala, več nacionalistične sovražnosti, strahu in sramu pred njo je začelo prihajati na dan. Dokler se niso personificirala v dvanajstletnem dekletu Nini, ki je kot amaterska igralka sodelovala v predstavi in v nekem trenutku izpovedala, da si javno na odru pred hrvaškim občinstvom ne upa priznati, da je Srbkinja. Zakaj? Ker njeni hrvaški vrstniki odkrito izražajo sovraštvo do Srbov, celo s takšnimi izjavami, da bi jih »zaklali« in »obesili na vrbe«. »Povsem po naključju je prišlo na dan, da je ona ‘Srbenka’ in da skriva to presunljivo osebno zgodbo o lastni nacionalnosti. Nebojša o tem ni imel pojma. Šele ko je začel pogovore z igralci, je začutil, da ji je v predstavi zelo neprijetno, in opazil krč na njenem obrazu,« je predzgodbo filma pojasnila producentka.

Po predstavi se je poleg nje opogumila tudi ena od gledalk, ki je začutila potrebo, da pred kamero pove še svojo zgodbo. Nastala je presunljiva izpoved, ki se konča v solzah pripovedovalke in filmskega gledalca ter tako že na začetku filma vzpostavi turobno vzdušje, zaradi katerega sama očitno trpi že vse življenje. Vanja Jambrović je film gledala vsaj 150-krat v različnih verzijah in od tega prvih 80-krat jokala. »Največji problem je, da otroci v tej regiji podedujejo travme svojih dedkov in babic, mater in očetov. Vojne se končajo, a v glavah ljudi se nadaljujejo. Mislim, da je bi bila edina rešitev, če bi nam uspelo brez vojne preživeti vsaj 100 let: da bi torej tri generacije živele v miru.«

Breme porekla

Tako se sovraštvo in nasilje, zaradi katerih je smrt množično kosila v nekdanji Jugoslaviji le 25 let nazaj, prenašata na novo generacijo. Tudi Sljipčević je doživel grenko zgodbo svojega prijatelja: »Ko se je začela vojna, sem bil v srednji šoli in moj najboljši prijatelj se je preselil v Beograd. Njegova družina se je razklala na pol, ker je bil iz mešanega hrvaško-srbskega zakona. Vsakdo na Hrvaškem lahko verjetno postreže s podobno zgodbo nekoga, ki je imel težave zaradi svoje nacionalnosti.« Vanja Jambrović je po drugi strani doživela sistemsko nasilje: »V generaciji mojih staršev poznam kopico njunih prijateljev, ki so zaradi srbske nacionalnosti izgubili službo. Takšnih zgodb je ogromno. Moj oče je pravnik in vem, da so v pravosodju v devetdesetih opravili pravo čistko.«

»Ampak to je bila Hrvaška v devetdesetih. Danes je problem, da je to tema, o kateri se še vedno ne govori dovolj. Kot družba se s takšno diskriminacijo nismo nikoli soočili,« je nadaljeval Sljipčević. Zato je tako dolgo emotivno prebavljal material, preden je nadaljeval raziskavo o položaju mladih Srbov na Hrvaškem. »Nima vsak Srb v državi težav, a vsak mlad Srb se zaveda, da ima poreklo lahko zanj posledice, če ne drugje, pa v osebnih odnosih. Nekateri so mi povedali, da raje takoj vsakemu povedo, da so Srbi, ker se s tem rešijo napetosti. Drugi so mi razlagali o dnevih, ko so se odločili za razkritje. Podobno, kot bi razkrili svojo homoseksualnost – da so torej del manjšine, ki se počuti ogrožena od večine. Da veliko mladih svoje poreklo občuti kot breme, priča o klimi v naši družbi,« je pojasnil avtor.

Iz filma je razvidno, da se Oliver Frljić ni mogel distancirati od predstave kot sicer in da ga je globoko zadela. »Seveda, ker je to tudi predstava o njem. Tudi sam je manjšina, bošnjaški otrok, ki je kot begunec prišel na Hrvaško. In vsi ga niso ravno lepo sprejeli. Še danes sta on in njegovo delo pri nekaterih zelo osovražena, kar je zame samo potrditev, da je sijajen umetnik,« je povedala producentka, ki je bila njegova sošolka na akademiji. Pogosto se pod članki o njem in njegovih predstavah najdejo komentarji, kot je: »Frljić vrni se, od koder si prišel!«

Natanko to je pred smrtjo slišala tudi Aleksandra Zec. In Frljić se do te točke trudi privesti tudi igralce, brez moraliziranja in ne glede na to, na kakšen način so sami doživeli bolečo razklanost razpada Jugoslavije in ponovnega vznika nacionalizmov, ki so tleli pod njenim površjem. Kako jih občutijo zdaj? Kaj si sploh mislijo o Aleksandri Zec, njem in njegovemu pristopu k tragični zgodbi? Kako občutijo svojo pozicijo Hrvatov, kako se počutijo kot del večine? Kako se počutijo, ko jih nekdo s tem sooči, in kako bi soočili druge, tudi njega? Dokler niso prignani do čustvenega roba in v sebi samih ne najdejo Aleksandre Zec in njenih krvnikov.

Večplastni preplet igre, slike in resničnosti

Skrbno izbrana kombinacija intenzivnih skupinskih seans in individualnih poglobitev, resničnih izpovedi in odrskih interpretacij zamegljuje ločnico med bolečo realnostjo in fikcijo, ki so odvija na odru in na platnu. Filmske podobe predstave in resnično prestrašenega dekleta, ki se v igri poslavlja od zaigrane mrtve vrstnice, zakopane v temno zemljo, v gledalcu zbudijo tesnobo, da je zamenjava vlog, ne na odru, ampak v zgodovinski reprodukciji nasilja, bližje, kot si predstavljamo – preblizu. Je Nina lahko naslednja Aleksandra ali morda že je, saj se mora pri dvanajstih letih bati zaradi svojega porekla, ga skrivati in upati, da zanj ne bodo izvedeli drugi dvanajstletniki? Ker mora zanikati in potlačiti del sebe, ki ga še niti ni prav spoznala in do katerega morda še niti ni razvila drugega odnosa, razen strahu, da bo zaradi njega zaničevana in manj varna?

Film tako gledalca spretno in postopoma, vendar v Frljičevem stilu »in your face«, privede do vzdušja strahu in sovražnosti, ki ga lahko začuti dekle v takšni situaciji. Sesut, presunjen in ganjen, čeprav sam mogoče nikoli neposredna žrtev nacionalizma, lahko začuti, da je v tem nekaj hudo narobe. In ta napetost je zaradi večplastnega prepleta igre, slike in resničnosti tako boleče oprijemljiva, da jo človek lahko občuti nekje globoko v sebi, kot tujek, kot parazita, ki je od zunaj prisesan nanj. Ni čudno, da so desničarski mediji storili vse, da filma ljudje ne bi videli in da bi si mnenje o njem ustvarili že pred ogledom – kakopak nacionalistično.

Popljuvali so ga tisti, ki ga niso gledali

»Ves čas so nas strašili, da bo film zelo kontroverzen in da bi lahko izzval celo proteste kot predstava, a mislim, da ga je kino občinstvo na Hrvaškem sprejelo zelo dobro. Negativnih reakcij je bilo v bistvu zelo malo, pa še te so bile samo na desničarskih spletnih portalih, kar smo tudi pričakovali. Filma niso niti gledali, ampak so ga že vnaprej popljuvali.«

V hrvaških kinih je sicer dosegel okrog 3000 gledalcev, s čimer sta producentka in režiser zadovoljna. »A filma vseeno ni videlo široko občinstvo. Gledat so ga prišli večinoma tisti, ki so za to temo že senzibilizirani, zato so bile tudi reakcije temu primerno dobre. Pravi test bo, če nam uspe film spraviti na nacionalno televizijo,« se nadeja Sljipčević. Za zdaj ga bodo na Hrvaškem zavrteli po gledanosti manjši kanali, kot sta HBO in Al-Jazeera.

V zgodbi so se prepoznali z vseh koncev sveta

Glavni potisk v javnosti je film dobil z lanskoletno nagrado srce Sarajeva na sarajevskem filmskem festivalu: kritiko ali pogovor s Sljipčevićem so objavili praktično vsi hrvaški mediji – od nacionalke do tračarskih revij. Film je potem zaokrožil po skoraj vsej bivši Jugoslaviji, le v Sloveniji še ni imel premiere. Prikazan je bil tudi v Srbiji – na festivalu in tudi v redni distribuciji. Ko je Evropska filmska akademija Srbenko proglasila za enega petnajstih najboljših evropskih dokumentarcev, kar se je hrvaškemu dokumentarcu zgodilo prvič, je bil uspeh filma zapečaten. Da pa so njegov mednarodni potencial razumeli tudi ustvarjalci, se je moralo zgoditi še eno »naključje«.

Producentka ga je prvič videla na delavnici Rough Cut v Sarajevu, kjer so prikazani še nedokončani filmi po prvi montaži. »Ta delavnica je filmu zelo pomagala, saj smo mislili, da nima mednarodnega potenciala in bo razumljiv samo ljudem iz nekdanje Jugoslavije. A tam se je izkazalo, da nimamo niti približno prav. Govorili smo z ljudmi z različnih koncev sveta, ki so na film reagirali fantastično in v njem prepoznali svoje lokalne boje: na primer med Izraelom in Palestino ali med madžarsko manjšino in romunsko večino v Romuniji.« S tem se jim je potrdila tudi univerzalnost teme, kar je seveda dobro za film, a toliko manj za resničnost.