Intervju: Shengze Zhu

| 4. 8. 2020. | Ekran na ekranu, Festivali, Intervju

Vse je politično, še posebej v državi, kot je Kitajska!”

Pogovor s Shengze Zhu, režiserko zmagovalnega filma 48. rotterdamskega filmskega festivala

Shengze Zhu je kitajska režiserka in producentka mlajše generacije, rojena leta 1987, ki zadnja leta prebiva v ZDA. Skupaj z režiserjem in vizualnim umetnikom Yangom Zhengfanom je ustanovila produkcijsko hišo Burn The Film ter producirala Yangove filme, med drugim Distant (2013) in Where Are You Going (2016). Njen režiserski prvenec Out Of Focus (2014) je bil premierno prikazan na mednarodnem festivalu dokumentarnega filma Cinéma du Réel v Franciji. Film je nastal, ko je Zhu skupino otrok migrantskih delavcev, ki so se v mesto preselili z ruralnih območij, učila fotografijo na osnovni šoli v Wuhanu. Njihove zgodbe je preslikala v dokumentarni film. Avtoričin drugi celovečerec Another Year (2016) je bil premierno prikazan na filmskem festivalu Visions du Réel v Švici, kjer je prejel tudi nagrado za najboljši film. Film ima preprosto zasnovo – razdeljen je na 13 mesecev, pri tem pa so v ospredju statični neprekinjeni posnetki družine migrantskih delavcev, ki skupaj večerja. Kamera je vedno postavljena v istem majhnem prostoru, v katerem družina jé večerjo, klavstrofobična prostorska perspektiva pa deluje kot vezno tkivo časovne dimenzije, v kateri se ne spremeni veliko, pa vendar z vsakim obrokom gledalec intimneje doživlja družino in njihov obrobni družbeni položaj.

Najnovejši film Shengze Zhu Present.Perfect. (2019) je bil premierno prikazan v tekmovalnem programu 48. rotterdamskega mednarodnega filmskega festivala. Film z eksperimentalno zasnovo se posveča fenomenu spletnih prenosov v živo (livestreaming), ki se je na Kitajskem v zadnjih letih razmahnil do te mere, da je leta 2017 to redno počelo že kar 422 milijonov ljudi. Režiserka je tovrstne prenose snemala in iz njih spletla svojstven intimni kolaž nevidnih, ki svoj stik s svetom iščejo predvsem prek spleta. V dokumentarcu se prek začetne množice posnetkov v štirih filmskih poglavjih postopoma izlušči nekaj zgodb posameznikov. Ti postanejo svojstveni junaki filma, pri katerih razlogi za uporabo tovrstnih platform niso zgolj ekscentrično samouprizarjanje in potencialni zaslužek v primeru, da postanejo spletne zvezde, temveč predvsem osebna, uporna in nujno potrebna samopotrditev obstoja znotraj družbe, ki jih potiska na rob, bodisi zaradi ujetosti v izkoriščevalske delavnike, telesnih hib ali posebnosti, pa tudi zaradi prostorske odmaknjenosti bivanja v odročnih opuščenih podeželskih krajih, ki zaradi množičnih delavskih migracij spominjajo na postapokaliptična okolja. Tako spremljamo posameznico, ki se snema med delom v tekstilni tovarni, kamor pogosto vzame tudi svojo hčerko, delavce na gradbiščih, kmeta, ki prekopava zemljo, da bi na njej sadil zelenjavo, moškega, čigar telo se zaradi bolezni ni razvilo v odraslo, pouličnega plesalca in druge. Ker gre za posnetke, ki so jih ljudje snemali sami, vendar ti na spletu kasneje niso na voljo, se ob filmu odpirajo tudi vprašanja zabrisanih mej med ekshibicionizmom in voajerstvom, med resničnim in virtualnim, pa tudi med osebnim in političnim v tovrstnem spletnem uprizarjanju.

Shengze Zhu je v Rotterdamu za Present.Perfect. prejela glavno nagrado festivala.

Present.Perfect. je vaš tretji dolgometražni dokumentarni film. Vsak od vaših filmov ima poseben pristop k eksperimentiranju, najsibo s perspektivo ali s časovno komponento, na primer vaš prejšnji film Another Year (2016), zato me najprej zanima, kaj vam osebno pomeni medij dokumentarnega filma?

Ker je moje ozadje novinarsko – natančneje novinarska fotografija – je prav ta izkušnja tista, ob kateri sem začela prevpraševati možnosti pripovedovanja tako imenovanih objektivnih zgodb in iskanja univerzalne resnice. Vedno bolj me je zanimal kompleksen odnos med resničnostjo in njeno vizualno reprezentacijo. Zame je dokumentarna oblika vedno reprezentacija resničnih ljudi, resničnih življenj in resničnega časa, zato me zelo zanima tudi oblika sama; filmska govorica, avdiovizualna govorica.

Kako ste dobili idejo, da bi posneli Present.Perfect.? Kdaj je prišlo do odločitve, da boste posneli film o fenomenu spletnih platform, ki omogočajo video prenose v živo?

Pred kakšnimi petimi leti je to početje na Kitajskem komajda obstajalo. Gre za izjemno nov fenomen, vendar sem o njem v zadnjih letih veliko slišala. Prelomna točka je bila tragična novica, ki je zaokrožila jeseni leta 2017. Mlad moški se je v živo snemal z vrha nebotičnika v nekem kitajskem mestu; nanj je splezal z golimi rokami in nato omahnil v smrt – ta trenutek pa je ujela tudi kamera v živo. Ko sem prvič slišala to novico, sem bila povsem osupla, saj nisem razumela, zakaj bi nekdo tvegal življenje za takšno stvar, pravzaprav pa je to počel zato, da bi zaslužil denar. Tako sem začela gledati prenose v živo in najprej so mojo pozornost pritegnile čudaškosti, na primer ko ljudje pred kamero jedo črve ali pa z roko drobijo skale; ta roka potem postane ogromna, zatečena … Sčasoma sem našla majhno skupino ljudi, ki se ne ukvarja s tem zato, da bi dobili privržence in postali internetni zvezdniki – gre preprosto za povezovanje z drugimi. Med njimi so ljudje z invalidnostmi, vsi pa prihajajo iz nižjega razreda na Kitajskem. Nekateri živijo v odročnih ruralnih območjih, drugi pa imajo res dolge delavnike, delajo več kot deset ur dnevno in imajo mesečno le en dan prost. To pomeni, da je resnični svet okoli njih majhen, nimajo ljudi, s katerimi bi se pogovarjali, zato uporabljajo livestreaming za iskanje družbe, ki je v resničnem svetu ne najdejo, in na to sem se želela osredotočiti.

Na začetku filma naredite nekakšen faktični uvod v fenomen prenosa v živo na Kitajskem. Nam lahko pojasnite, kakšen je odnos kitajske države do tega fenomena in spletnih platform splošneje?

Tako kot drugod na spletu lahko tudi tu objavljate sporočila oziroma informacije anonimno; to običajno ni regulirano in ljudje ne poznajo vaše prave identitete. Pri prenosih v živo gre za podobno stvar – uporabnikom ni treba razkriti njihovih pravih imen. Vendar pa se kitajske platforme razlikujejo od zahodnih po tem, da ima vlada precej stroge predpise, kaj lahko in česa ne smete početi pred kamero. Seveda tudi na Zahodu, denimo na YouTubu, ne morete objaviti določenih komentarjev, prepovedana je pornografija ipd., vendar gre na Kitajskem včasih za precej smešne prepovedi, na primer kajenje cigaret, ženskam pa denimo pred kamero ni dovoljeno zapeljivo jesti banan (smeh). Torej uporabniki teh spletnih platform lahko izberejo svojo spletno osebnost, lahko so kdorkoli že želijo biti, vendar je obenem njihovo vedenje strogo nadzorovano.

V filmu najprej gledamo raznolike primere, nato pa se poglabljamo v vedno bolj intimne zgodbe peščice izbranih uporabnikov. Bi lahko pojasnili, kakšen je bil vaš delovni proces – kaj ste počeli na samem začetku in zakaj ste se nato odločili, da boste spremljali le nekaj posameznikov?

Delovni proces je v prvi fazi trajal štiri ali pet mesecev. V tem času sem samo gledala veliko prenosov v živo; obstaja namreč na sto tisoče uporabnikov in več kot tisoč različnih platform. Vendar pa je treba poudariti, da ne gre za t. i. najdene posnetke (found footage) – če torej prenos zamudite, ga zamudite za vedno. Tako sem zjutraj, ko sem vstala, kot prvo prižgala računalnik in začela snemati prenose, preden sem zaspala, pa sem jih izklopila. Seveda nisem cel dan sedela pred računalnikom, vendar sem ves čas snemala in preverjala prenose. Glede strukture filma je pomembno zavedanje, da so na Kitajskem spletni prenosi v živo najprej in predvsem industrija. Vendar pa je vanjo vključenih na milijone ljudi z različnimi ozadji iz vse Kitajske in zame je prav ta raznolikost zelo pomembna in vzbuja moje zanimanje. Zato sem se odločila, da v filmu ne želim prikazati samo ene osebe ali določene skupine ljudi. Želela sem predstaviti kar največ raznolikih perspektiv in stališč. Tako je film razdeljen na štiri poglavja. Prvo poglavje je očitno uvod, ki gledalcu omogoči, da vstopi v ta svet. Zato v tem poglavju ne vidite jasno obrazov ljudi, ne spoznate jih zares, samo spremljate, kako počnejo vse te različne stvari, vse skupaj pa je posneto iz različnih kotov, ki jih v svojem življenju običajno ne vidimo. V drugem poglavju sem se posvetila prav temu; petnajstim različnim posnetkom iz petnajstih različnih perspektiv. V zadnjih dveh sem se želela približati štirim ali petim uporabnikom – gre za nekakšen bližnji posnetek, za portretiranje. Pred koncem dobimo nekakšen panoramski portret. Zame sta tako začetek kot konec enako pomembna, vem, da je film precej dolg, toda res sem želela občinstvu ponuditi večplastno sliko o tem, kaj je livestreaming na Kitajskem.

Včeraj ste na pogovoru po filmu rekli, da ste imeli za okrog 800 ur posnetkov. Kako ste se lotili vsega tega gradiva – zdi se, da je bilo to naporno delo.

Najprej sem si res želela, da bi imela nekaj pomočnikov, torej nekaj ljudi, ki bi mi pomagali z organiziranjem posnetkov, toda na koncu nisem imela dovolj denarja. Še en pomemben razlog, zakaj sem to na koncu počela sama, pa je bila ugotovitev, da moram sama pregledati prav vse, saj drugi ne bi vedeli, koga naj gledajo v določenem trenutku – naenkrat lahko namreč gledate le enega uporabnika. Tako sem imela po prvih štirih ali petih mesecih bolj jasno idejo, na koga se želim osredotočiti. Na začetku sem gledala okoli 100 uporabnikov, potem pa sem se omejila na 20 ali 30 ljudi, ki sem jim sledila. Med njimi jih je bilo kakšnih deset, za katere sem vedela, da so mi res všeč, in tako nekako je potekala montaža. Vzporedno s snemanjem prenosov na spletu sem tudi montirala; če ni šlo drugače, sem sproti vsaj pregledala posnetke in naredila izbor.

Je bilo za vas sprva nenavadno, da ste se lotili filma, ki ga pravzaprav ne snemate sami? Zanima me tudi, kako vidite odnos med pristopi k snemanju, ko se ljudje snemajo sami, in tem, kako ste jih želeli portretirati vi kot režiserka; verjetno ste morali veliko razmišljati o pravem ravnotežju med enim in drugim. So s tem povezane določene tehnične odločitve, denimo črno-bela barva?

Zame je pri ustvarjanju neigranih filmov vedno glavna kemijska reakcija, ki se zgodi med resničnimi ljudmi in resničnimi dogodki ter mano, režiserko, umetnico. Vedno mora biti med tema dvema poloma nekakšna kemija. Resničnost je zame izjemno pomembna, enako pa je tudi z mojo subjektivnostjo. Ne dokumentiram zgolj njihovega življenja, ustvariti oziroma zgraditi želim vizualno reprezentacijo njihovih življenj. V tem filmu sem se namenoma izognila posnetkom, ki bi jih posnel kdorkoli s profesionalnim pristopom k snemanju. To sem vedela že od začetka, saj so uporabniki spletnih prenosov v resnici sami zelo dobri direktorji fotografije, izjemno spretni so, konec koncev želijo svoje življenje deliti z drugimi prav s pomočjo kamere. Zdi se mi, da v digitalni dobi ne potrebujemo vedno profesionalnih snemalcev, saj je lahko s pomočjo prenosnih naprav vsak po svoje filmski ustvarjalec; to je precej lažje, kot je bilo pred sedmimi ali osmimi leti. Glede odločitve za črno-belo pa: vsi posnetki, ki sem jih uporabila, so posneti z različnimi napravami in opremo, zato so tudi barve in odtenki različne kakovosti. Preprost razlog za črno-belo je bil torej, da posnetkom dam neko doslednost, da gledalcev prehodi med gledanjem filma ne bi preveč zmotili. Prav tako črno-bela ni nekaj, kar vidimo v resničnem življenju in na spletu, gre za nekaj povsem drugačnega. S tem sem želela filmu dodati določeno subjektivnost, nekakšno potujitev, tako od resničnosti kot od virtualnosti.

Ljudje, ki se snemajo na tak način, se dajejo na ogled. Sebe in svoja življenja povsem razgalijo, vendar gre po drugi strani tudi za naslavljanje občinstva, ki jih gleda, torej za uprizarjanje sebe. Hkrati v filmu večkrat ujamete prav trenutke, ko ne nastopajo. Kakšne misli so se vam porajale ob gledanju posnetkov, na katerih ljudje uprizarjajo svoja življenja, ki do neke mere postajajo fikcija, vi pa ste v vlogi dokumentarne režiserke vse skupaj vzeli kot nekaj resničnega, kar dokumentirate?

Vsi so na nek način igralci in pred kamero brez dvoma nastopajo, vendar pa gre za podoben učinek kot pri dokumentarnih filmih na splošno; ko vzameš ven kamero in jo postaviš pred ljudi, ki jih želiš snemati, se takoj začnejo vesti do neke mere drugače, prisotnost kamere in filmarja vpliva na vse. Pri tem filmu je torej dejstvo, da so vsi sami svoji snemalci, prednost, saj to pomeni, da jaz in moja kamera ne vplivava na njih. Kljub nastopanju posnetki prikazujejo določene intimne in naravne trenutke, namenoma sem izbrala prav takšne uporabnike, ki niso pred kamero samo zato, da bi nastopali v nekakšni spletni predstavi in zabavali občinstvo ter s tem služili denar. Ko sem delala izbor med ljudmi, ki se snemajo, sem se odločila za tiste, ki imajo zelo močne osebnosti in ki bi radi prek spletnih platform delili vsaj del svojega resničnega življenja, ki so sposobni pokazati nekatere izjemno intimne in iskrene trenutke. Deloma gre za to, da imajo v svojem vsakdanjem življenju malo ljudi, s katerimi bi lahko komunicirali, ki bi preprosto želeli govoriti z njimi. Spet druge takšna komunikacija, kot jo imava midve zdaj, torej iz oči v oči, straši. Vseeno pa izražajo močno željo po tem, hrepenijo po človeškem stiku, na primer moški iz filma, ki ima na obrazu opekline in reče: »Če bi bil ves čas doma sam, bi imel psihične težave!« Tudi oni so samo ljudje in v življenju potrebujejo nekoga, s komer se lahko pogovarjajo. Zato se obračajo k virtualnemu svetu, in čeprav uporabljajo izmišljena spletna imena, ne zamaskirajo svojih pravih identitet. Z drugimi delijo zelo iskrene trenutke.

Že v prejšnjih filmih ste se osredotočali na ljudi, ki prihajajo, kot ste že omenili, iz podeželskih območij; večinoma gre za delavski razred oziroma osebe, ki so nekako marginalizirane. Lahko poveste kaj več o družbenem komentarju, s katerim je vaš film prešit?

Sem oseba, ki so jo vedno zanimala življenja posameznikov, drugih ljudi, toda prav imate, do zdaj sem se v vseh svojih filmih osredotočala predvsem na ljudi, ki živijo na družbenem robu, bodisi finančno, ker nimajo dovolj denarja in imajo naporne službe na gradbiščih, ali pa so migrantski delavci kot v prejšnjem filmu. Hkrati so emocionalno in psihično izjemno odtujeni; znotraj družbe, v kateri živijo, so osamljeni. Ta skupina ljudi, bolje rečeno, takšni ljudje na splošno me zanimajo, njihovi glasovi niso pogosto slišani, zato je pomembno, da jih nekdo sliši, da ljudje prisluhnejo temu, kar želijo o svojem življenju povedati in deliti z drugimi. V filmu bi se lahko osredotočila na spletne zvezdnike in povedala zgodbo o tem, kako deluje ta industrija, kar bi bilo seveda prav tako zelo zanimivo, toda na koncu sem se raje odločila za bolj marginalizirano skupino. Mislim, da se v svojih filmih ne ukvarjam neposredno z družbenimi ali političnimi problemi, toda ker se ukvarjam z resničnimi ljudmi in resničnimi dogodki, to pomeni, da bodo v film neizbežno vključena tudi politična in družbena vprašanja, saj je to del življenja. Vse je politično, še posebej pa se mi zdi, da to drži v državi, kot je Kitajska (smeh). Življenjske zgodbe posameznikov sem želela uporabiti kot nekakšno lečo, prek katere lahko vidite širšo sliko Kitajske.

Lahko poveste kaj več o tem, kako ste z izbranimi uporabniki spletnih platform komunicirali? Ste jim vnaprej povedali, kaj počnete, ali šele kasneje? Ste z njimi še vedno v stiku?

Ko sem jih snemala, jim tega nisem povedala, z njimi sem stopila v stik šele pozneje, ko sem že imela grobo montažo. Če bi jim povedala, kaj počnem, bi verjetno spremenili svoje vedenje. Na začetku tudi nisem vedela, katere posnetke bom uporabila, in nisem mogla začeti pogovorov s tisoč ljudmi, to bi bilo zame preveč naporno. Kasneje, ko sem imela precej jasno idejo, katere posnetke želim, sem začela navezovati stike z njimi. Nekaterih nisem več uspela najti, saj so prenehali uporabljati spletne platforme in izbrisali svoje račune, s tem pa tudi način, da jih poiščem. Tistim, ki sem jih lahko našla, sem povedala, kaj počnem. Nekaj jih je bilo zelo odprtih, filmu niso nasprotovali, niti niso prav veliko spraševali, rekli so samo »ja, seveda, lahko uporabiš moje posnetke«. Drugi so bili malce bolj radovedni in so spraševali, o čem bo film govoril. Nato sem jim morala razložiti, za kaj gre. Nekateri so bili na začetku v dvomih, na primer moški z majhnimi dlanmi in stopali. Imel je zadržke glede svojih posnetkov v filmu, vendar sem ga spremljala skoraj celo leto, njegove prenose sem začela gledati kmalu po tem, ko je pričel z njimi, in takrat je bil še zelo sramežljiv, ni veliko govoril. Zdaj pa je tak, kot ga vidite v filmu; veliko govori in ni več tako zadržan. Velik vtis je nanj naredilo tudi to, da sem se spomnila veliko stvari, ki jih je počel in rekel, tako da mu je sčasoma ideja o filmu postala všeč. Drugi so želeli vedeti, katere posnetke bom uporabila, in sem jim jih morala poslati (smeh). Odzivi nekaterih so bili nekako v slogu: »To pa se mi res ne zdi zanimivo!«

Mislite, da boste tem ljudem lahko omogočili, da bi videli vaš končni izdelek?

Ja, res upam, da bodo na Kitajskem javne projekcije, na katerih bi lahko ujeli film na velikem platnu, saj to, kako so videti na pametnih telefonih in na računalniku, že vedo. Rada bi, da se medij, prek katerega se gledajo, spremeni, da jim ponudim nekaj drugačnega.

Sami živite v Združenih državah Amerike, vendar se še vedno ukvarjate s situacijami ljudi na Kitajskem. Zanima me, kako ta razdalja, bodisi fizična ali kulturna, vpliva na vaše ustvarjanje. Vam pomaga pri vzpostavljanju distance in drugačne perspektive?

Zdi se mi, da mi je ta razdalja, recimo temu predvsem fizična razdalja, omogočila, da imam drugačno perspektivo v pogledu na lastno državo, v kateri sem bila rojena in vzgajana. Prvih dvajset let življenja sem preživela na Kitajskem, nato sem v svojih dvajsetih živela med Kitajsko in ZDA, pred tremi leti pa sem se dokončno preselila v Chicago, kjer živim danes. Ker je vsa moja družina, pa tudi veliko prijateljev, še vedno na Kitajskem, so internet, pametni telefoni in računalniki izjemno pomemben del mojega osebnega življenja; z njimi komuniciram prek teh naprav, s prijatelji se družim digitalno, prek Skypa ali Facebooka. Zato se mi zdi, da se lahko res poistovetim s temi ljudmi, saj tudi njim internet predstavlja vitalen del življenja. Seveda gre za različne stvari, toda mislim, da jih na nek način razumem. Zadnjih šest mesecev sem denimo preživela zunaj države in Kitajska je kraj, ki se zelo hitro spreminja. Slogan mojega domačega mesta Wuhan, ki je največje v osrednji Kitajski, se na primer glasi: „Vsak dan drugačen!”. Vsakič, ko se vrnem v mesto, vidim nove zgradbe in nove ruševine, tako da včasih ne vem, kje sem, ne prepoznam mesta, iz katerega prihajam, v njem sem na nek način tujka, čeprav od tam izhajam. Prav to nasprotje v meni ves čas sproža nove zamisli.

Ste z mislimi že pri naslednjem filmu, kakšni so vaši prihodnji načrti?

Ja, zdaj sem že pri snemanju novega projekta, pri katerem gre predvsem za urbano pokrajino mojega domačega mesta. Kot sem vam ravnokar omenila, je Wuhan vsak dan drugačen. Zanima me urbani prostor mojega mesta, kako se ta skozi čas spreminja, razvija in hkrati uničuje, zato se bo film osredotočal na naravno in urbano okolje mesta ter interakcijo med prebivalci in tem prostorom. Prav tako pa iščem producenta za igrani film, v katerem želim posneti deset zgodb, ki se dogajajo v desetih različnih hotelskih sobah v Pekingu.