Festival pristaniškega mesta | Revija Ekran

Festival pristaniškega mesta

| 9. 5. 2018. | Festivali, Ozadja

47. mednarodni filmski festival v Rotterdamu

24. januar – 4. februar

Druga rotterdamska izdaja pod vodstvom nekdanjega scenarista in producenta Bera Beyerja je nadaljevala s prepoznavno podobo festivala, ki v evropskem prostoru najbolj vztrajno podpira film tretjega sveta. Drugače v pristaniškem mestu niti ne gre, številne diaspore so hvaležne odjemalke »drugačnega« filma, ki v enajstih dneh pred platna pritegne krepko čez 300.000 gledalcev, kar je številka, ki ji parira le še Berlinale.

Odločitev, da tekmovalni program z nekdanjih petnajstih skrčijo na osem naslovov, se je lani izkazala za izvrstno potezo; filmi so s tem dobili večjo publiciteto, dramatično pa se je zvišala tudi kakovost programa, ki je prispevala kasnejšega liffovskega zmagovalca, Kogonadov Columbus (2017). Letošnji nabor filmov v konkurenci za zlatega tigra je bil precej manj impresiven, čeprav o zmagovalcu, kitajski satiri The Widowed Witch (Xiao gua fu cheng xian ji, 2018, Cai Chengjie), ne morem soditi. Rotterdam bo, če bo vztrajal pri svetovnih in mednarodnih premierah, v konkurenci težko gostil najboljše razpoložljive filme, saj mu v istem času atraktivnejše naslove brez dvoma izmikata razvpiti Sundance in pomembnejši Berlinale.

Še sreča, da v stranskih programih zavrtijo preko tristo celovečercev, med katerimi gledalec najde marsikaj, tudi »stare« naslove z lanskimi letnicami, na primer film Hannah (2017), ki sem ga zamudil v Benetkah in s katerim je režiser Andrea Pallaoro ustvaril miniaturo urbanega nelagodja, ki se občasno spogleduje s Hanekejevim svetom, ne da bi ga skušal oponašati ali pervertirati. Hannah je zasnovana na strogem konceptu zadrževanja informacij, hladni formalizem, podprt z redkimi dialogi, je v principu gonilo filma, v katerem se postarana Hannah (Charlotte Rampling) postopoma odtuji od vseh in vsakogar. Njenega moža (André Wilms) policija odpelje in zapre – brez obrazložitve –, sin ji ne dovoli stika z vnuki, v telovadnici ji brez obrazložitve prekinejo članstvo … Edino zadoščenje, tako se zdi, ji ostaja igralski krožek, kjer pred soudeleženci vadi trpeče vloge, kar pa – glede na videno – v bistvu odraža njeno resnično notranje stanje. Hladni formalizem bo marsikoga odvrnil, vendar je Hannah mali igralski tour de force Ramplingove, ki na stara leta (na primer z vlogami v filmih Sous le sable ali 45 Years) postaja ikona tihega trpljenja.

Hannah

Še en zamujeni film lanske festivalske ponudbe (tokrat iz canske selekcije Štirinajst dni režiserjev) je The Rider (2017), neovestern kitajske režiserke Chloe Zhao, ki se je izšolala v ZDA in tam tudi ostala. Kljub »naturalizaciji« je malce presenetljivo, kako je režiserka zašla v polje midwestern amerikane. The Rider je žlahtni primerek vsakdanje ruralne magije, naturalistični vestern o mladem rodeo jezdecu, ki mu po nesreči v lobanjo vgradijo ploščico, kar ga odločilno oddalji od morebitne rodeo kariere. Filmu o izgubljenih sanjah, vsakdanji tlaki, sozvočju z naravo in skrbi za marginaliziranega slehernika nikakor ne moremo pripisati feminističnih podtonov (kar je poudarjal festivalski katalog), pač pa je v letu, ko so nekateri neameriški filmarji »odkrili« nekoč paradni žanr, precej bolj prepričljiv kot Lean on Pete (2017), ki ga je podpisal Britanec Andrew Haigh.

Nekateri filmi pridejo direktno v kinodvorane, nekateri samo še na televizijo, druge pa na veliko platno pripeljejo festivalski ljubitelji, na primer novi film Dominka Grafa, ki je večino svojega opusa ustvaril za mali ekran. Tudi politični triler Der Rote Schatten (Rdeče sence, 2017), ki se že po kratkem opisu zdi rojen za kinodvorane. Kot je pri Grafu navada, film (kljub zgodovinskemu kontekstu) nima posebnih vizualnih presežkov. Znova se tudi potrjuje njegova pretirana »klepetavost«, kar pa v kombinaciji s številnimi inscenirani »arhivskimi« posnetki, s katerimi ilustrira terorizem v Nemčiji sedemdesetih let (Baader-Meinhof, Gudrun Ensslin …), vendarle prinaša potentno in hitropotezno B-filmsko poetiko. Premisa Rdečih senc je intrigantna, stuttgartska detektiva se ubadata s »sencami« RAF-a, peščico preživelih in danes postaranih teroristov, ki so zapustili omare z naftalinom in po novem izvajajo roparske akcije. Obenem Graf odpira večja in pomembnejša zgodovinska vprašanja, trk dejstev in mitov, povezanih z nejasnostmi okrog sodelovanja oblasti in nekaterih RAF-ovcev, ali nikoli pojasnjeno teorijo o domnevnem umoru/samomoru v Stammheimu zaprtih terorističnih vodij, incidentu, o katerem ne obstaja nikakršna foto dokumentacija. Okostnjaki skratka padajo iz omar in Graf očitno uživa, ko v maniri hitropoteznega cheapieja pretresa polpretekle dogodke nemške realnosti.

Rdeče sence

Verjetno najboljši film festivala je ponudil nemški režiser Robert Schwentke, ki se je pred tem dobro desetletje – z mešanimi rezultati – udinjal v hollywoodskem okolju. S filmom Der Hauptmann (Kapetan, 2017) se je vrnil v domovino, svojo vojno dramo je postavil v čas zadnjih tednov druge svetovne vojne in ga prikazal kot groteskni nacistični varietejski šov. Film povzema resnične dogodke, ki so se odvijali sredi aprila 1945, ko so zavezniki nemško vojsko stiskali v obroč okrog Berlina. Devetnajstletni dezerter med begom, sestradan in prestrašen, v opuščenem avtomobilu najde oficirsko uniformo, si jo nadene in postane »kapetan«. Od tod naprej bo »kapetan Herold« izkoriščal kaos in komunikacijske šume v nacistični vojski ter postal samooklicani angel smrti, ki ustrahuje druge oficirje, izvršuje neobstoječe ukaze firerja, preganja in ubija nemške dezerterje, nazadnje pa celo postane kralj dekadentne javne hiše v enem zadnjih svobodnih krajev. Milgramov eksperiment, ki ga povzema Schwentkejev film, se je odvijal tudi v realnosti, še več, menda je bilo tovrstnih na hitro zamišljenih »vodov smrti«, ki so tik pred predajo pobijali in ropali, po Nemčiji skoraj sto. Der Hauptmann, posnet v kontrastni črno-beli fotografiji, ni toliko zgodba o zlorabi oblasti kot zgodba o slepi poslušnosti. Nekateri prizori so – glede na sloves pedantnih nacistov – na meji verjetnosti (na primer ko »kapetan« še gradi oficirsko avtoriteto), vendar je vsesplošni kaos pred neizbežno kapitulacijo očitno tudi pri Nemcih terjal svoj davek.

Ruski ikonoklastični dvojec (Boris Juhananov, Aleksandr Šejn) je s filmom Nazidanie (2017) ustvaril fascinantno, čeprav malce dolgo in za gledanje naporno esejistično ekstravaganco (non-stop podnapisi!), katere geneza sega v 9. julij 2006, ko se je na berlinskem olimpijskem stadionu odvila finalna tekma svetovnega nogometnega prvenstva. Italija je po kazenskih strelih premagala Francijo, toda tekma je šla v mitologijo sodobnega nogometa po drugem dogodku: ko je Zinedine Zidane v 108. minuti z glavo podrl italijanskega branilca Marca Matterazzija in si prislužil rdeči karton, je šlo več kot le za incident; to je bila poslovilna tekma kralja Zidana, najbolj nadarjenega igralca generacije, v kateri je zabil gol za vodstvo Francije. Nato pa je gol zabil še Matterazzi, izzval Zidana in oba poslal med športne legende. Nazidanie je filozofsko esejistična ekspertiza, v kateri avtorja incident povezujeta z bibličnimi in antičnimi miti, vse pa še z družbeno aktualnostjo, ob čemer seveda ustrezno pretiravata. Nazidanie je duhovit in luciden ringelšpil od prve do zadnje minute, divji, politično nekorekten prispevek k popkulturni histeriji, ki je že davno zajela tudi nogometni svet.

The Guilty

Filmi, omejeni na enoten čas in prostor, so vedno tvegani, sploh če gre za žanrske eksperimente. Danski The Guilty (2018) režiserja Gustava Möllerja izpolni pričakovanja v smislu psihološke prepričljivosti, suspenza in presenetljivih obratov. Suspendirani policist Asger, ki je v preiskavi zaradi domnevno neupravičene uporabe orožja, je kazensko na delu v policijski telefonski centrali. Najpogosteje rešuje primere pretepačev in pijanih žurerjev …, dokler ne odgovori na klic Iben, ženske, ki trdi, da jo je ugrabil nekdanji mož in jo vozi proti neznani lokaciji v provinci. Njena majhna otroka sta ostala doma – ali lahko poskrbi zanju? … To je izhodišče zapletene, psihološko kompleksne igre, kjer se Asger, impulzivni in prehitro kolerični policist, znajde na tankem ledu, saj gre med reševanjem Ibeninega, pa tudi lastnega primera (naslednji dan ima zaslišanje pred komisijo, partner naj bi zanj lagal) prek svojih pristojnosti. The Guilty je trd, učinkovit, ekonomičen primer socialno ozaveščenega žanra, prvenec, v katerem Möller ne pušča dvoma, da je nočni primer tudi bližnjica do Asgerjevega očiščenja.