Čudaškost, ki je ni mogoče pofurati | Revija Ekran

Čudaškost, ki je ni mogoče pofurati

| 22. 2. 2019. | Kritika

Deveti razred (Eighth Grade, 2018, Bo Burnham) je eden najbolj cringey filmov, posnetih o najstnikih. Kar pomeni, da čudaškosti in nelagodnosti adolescence ne estetizira v kul hipstersko pozicijo in zavestno furanje marginalne identitete, ampak ju prikaže v njuni travmatični dimenziji, ki deluje mimo volje protagonistke, 13-letne Kayle.

Cringe je predvsem posledica perspektive filma. Eisenstein je recimo glede Chaplina izpostavil to, kar Žižek izpostavlja glede Formanovih zgodnjih čeških stvaritev: če Chaplin svojih otrok ne obravnava z običajno naklonjenostjo, ampak jih zasmehuje v njihovih napakah, Forman podobno malih ljudi ne prikazuje z dickensovskim občudovanjem in idealizmom, ampak kaže jalovost njihovih sanj. Podobno Deveti razred razgrne travmatičnost Kaylinih nerodnosti, kar pomeni, da se cringe dogaja kot neko Realno, ki vdira na površje povsem mimo njene volje.

Deveti razred in njegovo protagonistko Kaylo Day bi lahko kontrastirali s filmom Juno (2007, Jason Reitman). Tu je naslovna junakinja, kul in čudaška 16-letnica, ki zanosi, prikazana s hipstersko patino estetizirajočega pogleda, ki ne more biti pogled nikogar drugega kot nostalgični pogled odraslega na zagate adolescence. V Burnhamovi upodobitvi tako lahko opazimo premestitev tega pogleda, saj se na otroka ne gleda s perspektive starejšega. Čigav je torej pogled na 13-letnico, ki je prikazana kot nerodna, zadržana, asocialna, predvsem pa obdana z avro cringea? Žižek ugotavlja, da nas Chaplin in Forman, ki svoje junake prikazujeta kot bebave, pravzaprav ne umeščata v neko zunanjo (pomilujočo?) perspektivo, ampak nas umestita prav v perspektivo teh junakov samih. Prikažeta njihov pogled na same sebe. Analogno lahko tudi v Devetem razredu ta neizprosni pogled lociramo prav v Kaylo: prikazana je kot nerodna, asocialna, cringey itd., ker ni prikazana prek nekega idealizirajočega pogleda (recimo svojega očeta, ki se mu zdi, vsaj tako pravi, njegova hči veliko bolj kul, kot je bil sam v njenih letih), ampak ker nam režiser posreduje njeno izkušnjo same sebe.

Osmi razred

Pa vendar, so stvari res tako preproste?

Kljub temu da nas perspektiva filma locira v Kaylin pogled, pa ta pogled ni brez ostanka. Tu je namreč še pogled, ki Kayli narekuje, kakšna mora biti; kaže se predvsem v njenih YouTube vlogih, ki jih sicer nihče ne gleda. Gre za pritisk avtoritete/ideologije zeitgeista. Kot je lucidno opazila Naomy Fry v članku The Cringey Teen Spirit of Eighth Grade (New Yorker), Kaylini vlogi očitno izhajajo iz diskurza samopomoči.

Morda je omemba pritiska avtoritete na prvi pogled nenavadna, saj neke močne figure avtoritete v filmu ne najdemo. To niso ne učitelji, ne starši sošolcev, ne vrstniki v razredu, ne malo starejši gimnazijci, sploh pa ne Kaylin oče samohranilec. Gre namreč za permisivnega, prijaznega, podpirajočega, mestoma negotovega, celo prestrašenega in skoraj malo nerodnega očeta, ki se pred Kaylo kaže predvsem kot iščoča se avtoriteta in ne ve prav dobro, kako ravnati s hčerko v vrtincu krize adolescence.

Prav na ozadju te odsotne avtoritete lahko opazimo, da njeno mesto zavzame retorika samopomoči, ki se pred nami razgrne že v uvodnem prizoru: kamera potuje po Kaylini sobi, kjer lahko na njenem ogledalu vidimo na desetine samolepilnih lističev, ki prekrivajo drug drugega: Sij kot zvezda. Ni me strah. Bodi seksi. Vadi vljudnostne pogovore. Ne nehaj verjeti. Vsak dan se nauči novo šalo. Naslednji vpogled v njena navodila sami sebi lahko opazimo, ko si med šolskim odmorom v zvezek zapisuje svoje cilje in kako priti do njih: več samozavesti zahteva več smeha, manj zgrbljene drže in več glasnega govorjenja. Več prijateljev zahteva več vljudnostnih pogovorov in prijaznih komentarjev na Instagramu. Kayla si želi tudi fanta, pot do njega pa vodi prek nove frizure in tega, da postane bolj seksi.

Osmi razred

Kayla deluje nesproščena, napeta, tudi sama sebi se nenehno zdi živčna. Kot bi bila stalno pod nekim neusmiljenim pogledom. Zato lahko v njenih navodilih sami sebi in v njenih vlogih razberemo, da nanjo pravzaprav pritiska nekakšen sadistični nadjaz samopomoči. Da je ta nadjaz samopomoči pravzaprav hrbtna stran permisivne avtoritete, lahko vidimo v enem od prizorov, ko oče reče Kayli, da se mu zdi kul in da bi morda morala malo bolj opozoriti nase (»Put yourself out there«). Prav ta očetov prijazni in posredni namig postane tema naslednjega Kaylinega vloga, kjer si poskuša razložiti enigmatičnost njegove navidezne enostavnosti ter ga tudi realizirati. A film je toliko pameten, da očeta tu ne predstavi kot grešnega kozla (tudi nasvet se v končni fazi sploh ne izkaže za slabega), ampak zgolj kot simptom neke dobe, v kateri živi.

Umestitev v sodobnost pomembno vpliva na to, da Deveti razred zavrne hipstersko estetizacijo čudaškosti in cringea, ki bi se iz travmatične dimenzije spremenila v identitetni okrasek. Filma ne premami srečen konec v podobi preseganja čudaškosti in furanja čudaške pozicije, ampak zgolj poskus ravnanja s čudaškostjo samega obstoja. Kayla noče biti posebna, nima nekih posebnih zanimanj in konjičkov, ampak želi le pripadati toku in centru. Tako tudi nismo priča prehodu z margine v center, saj film vzdrži Kaylino margino, ki center le opazuje in si želi biti del njega. Gre za margino, ki svojo margino dojema kot preveč travmatično, da bi jo lahko odfurala kot neko kul pozicijo.

A morda je pravi dosežek Devetega razreda ravno v tem, da kljub svoji travmatičnosti ne izgubi, banalno rečeno, prisrčnosti – posledice tiste vrste avtentičnosti, ki jo lahko proizvede le Realno, ki ga ni moč simbolizirati in odfurati kot neko kul identiteto. Če si je hipsterska estetika prilastila čudaškost, očiščeno njene perifernosti in travmatičnosti, jo Deveti razred reapropriira ter jo vrne na margino. Tja, kjer se je vselej tudi nahajala.

Osmi razred