Pogojni film: film po kinu | Revija Ekran

Pogojni film: film po kinu

| 12. 7. 2018. | Festivali

64. mednarodni dnevi kratkega filma v Oberhausnu

3.–8. maj 2018

Eden najbolj spoštovanih in najstarejših festivalov kratkega filma na svetu s svojim programom že vrsto let odpira vprašanje, kako (bo) film obstaja(l) v dobi po kinodvoranah. Kako bi bilo mogoče ohraniti – ali celo okrepiti – posebno obliko zaznavanja, ki ga ponuja film kot kulturna tehnika? Da bi na obe vprašanji poiskali odgovor, je z letošnjim letom finski umetnik, filmar in kurator Mika Taanila za dneve kratkega filma v Oberhausnu zastavil triletni projekt, naslovljen Pogojni film (Conditional cinema).

Morda je ironično, da se s takšnimi vprašanji ukvarja prav festival, pri katerem je zapuščanje kinodvoran tako rekoč ključni del njegove zgodovine, pa naj govorimo o zgodovinskem, protestnem zapuščanju (»očkovega«) kina ali preprosto v smislu razmislekov o novih načinih prikazovanja filmov in gibljivih slik. Sklenili bi lahko celo, da je zapuščanje kinodvoran nekakšna nit, ki se vleče skozi zgodovino in sedanjost festivala. Nobena redkost niso filmi, ki so jih prej predstavljali v kontekstu umetnostnih galerij: letos sta bila takšna na primer filma Stains and Scratches litvanskega umetnika Deimantasa Narkevičiusa ali Hymns of Muscovy Dimitrija Venkova. Gre za dela, ki prav tako dobro delujejo tudi v prostoru, namenjenemu filmom, a se s tem seveda neizogibno spremeni njihov pomen. Festival ima, skratka, dolgo tradicijo eksperimentiranja – ne le v smislu ustvarjanja eksperimentalnih filmov, temveč tudi radikalnih pristopov k njihovemu prikazovanju (»razstavljanju«).

The Filmers’ Almanac

Če se vrnemo k Pogojnemu filmu Mike Taanila, ugotovimo, da se njegov program tudi v okviru festivala, kot je Oberhausen, še posebno intenzivno osredotoča na raziskovanje pogojev za gledanje filma: novih in starih, mogočih in nemogočih, predstavljivih in nepredstavljivih. Bolj konkretno, program prinaša v zadnjem času izjemno priljubljeno idejo o »živem filmu« in skuša skozenj raziskati umetnostne utopije po kapitalizmu – kakšna je tedaj še lahko vloga filma in gibljivih slik? Prvič, kinodvorano kot prostor določata tema in tišina, zaradi česar v sodobnem kulturnem ozračju privzame vlogo nekakšnega fantastičnega prostora. Je javen, a hkrati izjemno zaseben prostor, blizu in odmaknjen hkrati. Drugič, kako v kontekstu upadanja človeškega dela in odvečnih delavcev, ki jih nadomeščajo stroji, deluje »živi film«? Filmski prostor je v programu Pogojnega filma zamišljen kot postindustrijska dejanskost. Česa nas lahko v tej film še nauči? Kaj bomo pozabili, če pozabimo na film?

Taanilova »raziskava« v prvem letu zadeva filme, ki so sicer še umeščeni v tradicionalni filmski prostor – kinodvorano, vendar pa gibljivih slik ne dojemajo kot nekaj dokončnega, temveč kot tekočo umetnostno obliko, nekaj, kar se še razvija, in to »v tem trenutku«, nekaj improviziranega, kolektivnega ali interaktivnega. Peter Miller, ki mu je bil posvečen prvi program, je svoje delo lani predstavil na beneškem Bienalu. Namesto na pripoved se osredotoči na čarobnost samega dejanja projekcije. Občinstvo v njej včasih sodeluje (filmski performans ST*R), drugič je performans sama projekcija: Stained Glass se začne z napisom, ki operaterju naroča, naj odstrani objektiv projektorja in tako razkrije njegovo notranjost.

V središču drugega programa je bil The Filmers’ Almanac Owena O’Toola, ki neposredno naslavlja vprašanja razstavljanja in materialnosti, pa tudi medija in specifičnosti prizorišča. O’Toole je pred tridesetimi leti po pošti pisal okrog 200 filmarjem, ki so na isti dan leta 1988 snemali s super osmičko in mu posnetke nato spet po pošti poslali nazaj, O’Toole pa jih je brez rezanja zmontiral skupaj. S tem je zastavil edinstven koncept umetnosti-po-pošti (ki je bil med sodelujočimi tudi edini način komunikacije). V Oberhausnu so omnibus prikazali v izvirniku, s filmskega traku, z živo spremljavo Mike Taanila in Casparja Strackeja ter s pomočjo različnih avdio virov, barvnih gelov, vrtljive plošče (t. i. lazy Susan) in drugih enigmatičnih navodil za projekcijo.

Ficciones

Zadnji program je obsegal film Ficciones mehiške umetnice Manuele de Laborde in zvočnega umetnika Davida Goldberga. Triletni filmski cikel je nastal posebej za Pogojni film; samo delo je zamišljeno kot postopek, ki se razvija s časom. Za ta namen je Manuela de Laborde izdelala vrsto glinenih skulptur, ki spominjajo na rastline; te kot liki nastopajo v filmu, ki je organski in spominja na vrtnarjenje, saj v prvem ciklu, še pred rastjo, like posadijo. Gre za podoben način uporabe časa kot pri češki dokumentaristki Heleni Třeštíkovi ali Linklaterjevem Boyhoodu, le da je videosignal »rasti« na platno projiciran v živo. Program Manuele De Laborde se – tako kot Pogojni film na splošno – namesto k 3D, navidezni resničnosti in internetu zateka k »primitivnemu«. Tako deluje v skladu s tem, kar oberhausenski cinefili vedno znova strastno zatrjujejo: prihodnost filma še zdaleč ne leži v visoko-realističnih gledalskih izkušnjah, na spletu, v 3D spektaklih in navidezni resničnosti – vse to je od filma kot ideje neskončno daleč.