Zunaj je Ekran december 2015 - januar 2016


Ekran_december2015_januar2016_naslovnica

V tokratni številki revije Ekran (december 2015 - januar 2016) je mogoče prebrati dva zanimiva intervjuja. Matic Majcen se je na Viennalu pogovarjal s slovito Hitchcockovo igralko iz Ptičev in Marnie - Tippi Hedren. "Oba filma", pravi Majcen, "zanjo predstavljata sladko-kisel spomin, saj se je ob igralskem preboju morala soočati z verbalnim in spolnim nadlegovanjem Hitchcocka, čigar muza – ali bolje rečeno, obsesija – je postala".


Natalija Majsova pa je za Ekran naredila odličen intervju z Jacquesom Rancièrjem, ki se je decembra zadrževal v Ljubljani na mednarodni konferenci o estetskem režimu umetnosti. Z njim se je pogovarjala o njegovi cinefiliji, ki "pripada točno določenemu času, Franciji poznih petdesetih in zgodnjih šestdesetih let 20. stoletja", o Frankofoniju, najnovejšem filmu Sokurova, a tudi o njegovih najljubših filmih, ki jih s teoretskim aparatom, ki ga je razvil, ni mogoče zapopasti.


Tokratna številka je posvečena temi filmi in galerije. V branje prinaša pet tematskih prispevkov, ki se ukvarjajo z zgodovino tega razmerja, pa z Greenawayem, Sokurovom, z dokumentaristi, ki so v zadnjem času pogosto snemali v galerijah in z eksperimentalnimi filmi, ki so v galerijah razstavljeni. Kratek razmislek o temi filmi in galerije je mogoče prebrati v uredniškem uvodniku.


Poleg rednih poročil s filmskih festivalov (Dunaj, Trst, Winterthur, Busan, London ...), kjer je mogoče prebrati, kaj vse se vrti na mednarodnih platnih, objavljamo še dnevnik Darka Heriča, v katerem popisuje gostovanje v umetniški rezidenci v New Yorku.


Številka prinaša tudi dve novi rubriki. Rubriko z naslovom Podoba glasbe, v njej Matic Majcen piše o ozadju nastajanja videospota Don't zasedbe zasedbe Chulius & The Filarmónicos, dobitnika nagrade za videospot leta na nedavno končanem Liffu. In pa rubriko Atlas filmskih lokacij po Sloveniji, kjer Gregor Bauman piše o vlogi filmskih lokacij v popotnikovi popkulturni zavesti.


V njej je mogoče najti še portret Radka Poliča - Raca Tine Bernik in portret Lea McCareyja Andreja Gustinčiča ter zapis in memoriam Chantal Akerman Tine Poglajen.


Kot vedno Ekran tudi tokrat prinaša veliko kvalitetnih kritik. Od kritik filmov Zadnji dnevi Jicaka Rabina, Projekt stoletja in Glasnejša od Bomb ter filma Ovna, ki je na letošnjem festivalu Liffe prejel vodomca, pa do kritik slovenskih filmov, kratkega - Hiške, celovečernega - Psi brezčasja in dokumentarnega - Deckument, od rolke do skejta. In pa, čisto nazdnje, še Prispevek Tine Poglajen o vlogi žensk v zadnjem Jamesu Bondu.


Pri tokratni, zadnji letošnji številki Ekrana gre torej na neki način za galerijsko edicijo, ki poleg tradicionalnih rubrik v branje prinaša tematski sklop o galeriji in filmu in hkrati galerijo najboljših filmov preteklega leta po izboru kritikov in kritičark ter režiserjev in režiserk.


Zato za konec predstavitve vsebine te številke morda le še kratek razmislek o filmskih lestvicah, še posebej o seznamih najboljših 5. filmov preteklega leta, s katerimi zadnja letošnja številka Ekrana postreže približno na sredini revije.


Izbori te vrste so lahko izredno nehvaležni. Polni so muhavosti tako za bralce kot za pisce. Predvsem pa so polni protislovij. Vsak tak izbor je hkrati rezultat temeljitega premisleka in hkrati hipen. Je spričevalo skrajno osebnega okusa in obenem spričevalo objektivnih okoliščin (filmskega leta). Je tudi evidenca osebne kaprice in hkrati evidenca splošnega okusa.


Sestavljanje lestvic je hkrati napor in vseeno neke vrste užitek, ne le zaradi pripoznanja, ki ga prinaša, ampak predvsem zaradi zgostitve okusa, ki jo zahteva. In prav zato je izbor najboljših filmov preteklega leta vedno tudi neke vrste haiku ukvarjanja s filmom ... in obenem voščilo z dobrimi filmskimi željami. Tokrat pač za leto 2016.




Domov
Novice
Kolumna
Iz tiskane izdaje
Video
O Ekranu
Naročilo revije
Prodajna mesta
Impresum
Kontakt
NASLOVNICA AKTUALNE ŠTEVILKE

2017_naslovnica_ekran_februar_marec2017

 
KOLUMNA

Življenje po koncu filma


Začetek filma in najavna špica predstavljata tisto tanko mejo med realnostjo (kinodvorane) in fikcijo (filma), konec filma in njegova odjavna špica pa prečkata isto mejo v nasprotni smeri. Če je naloga začetka filma, da »nas iz rutine vsakdana popelje v svet fikcije«, kakor je nekje pripomnila Jela Krečič, je naloga filmskega konca in odjavne špice, da nas pospremita iz fikcije in privedeta nazaj tja, kjer smo že ves čas bili, na sedež dvorane.


Preberi več...  
mens hairstyles Hotels And Travels home decorators collection big lots furniture interior decorating Home decorators bad credit loans electric cars
ZADNJI KOMENTARJI
IZ TISKANE IZDAJE
NAJBOLJ BRANO
EKIPA
PIŠITE NAM!

2009 © Ekran

r57c99 shell