Izšel je Ekran marec-april 2015

E0315-naslovka-xsmlIzšla je nova številka revije Ekran, marec-april 2015, ki obsega ob isti ceni kar 100 strani in je - kot ste bili navajeni v preteklih šestih letih - do roba napolnjena z vznemirljivimi filmskimi vsebinami! Letos poleti se bo festival v Locarnu s kompletno retrospektivo posvetil Samu Peckinpahu ob 90-letnici njegovega rojstva in 30-letnici njegove smrti, Ekran pa je kot ponavadi pred časom in smo mu posvetili zajeten vsebinski fokus v tej številki, v katerem boste o "Bloody Samu" izvedeli vse, kar vas je zanimalo, pa niste imeli koga vprašati. Temu bi se lahko reklo tudi going out with a bang. 

 

»Peckinpah je nalil novega vina v steklenico vesterna in steklenica je eksplodirala.« – Pauline Kael

 

V tokratnem Ekranovem fokusu je Zoran Smiljanić ponovno pretresel Peckinpahov opus in piše o njem kot o režiserju drugega poskusa, Dušan Rebolj je svoj esej, v katerem se je naslonil tudi na Kubricka, naslovil "O morilskih opicah in drugih elegijah Sama Peckinpaha", Andrej Gustinčič je vzel v obravnavo spregledanega in podcenjenega Šampiona rodea (Junior Bonner, 1972), preberete pa lahko tudi daljše pričevanje Petra Zobca o njegovih osebnih izkušnjah s Samom Peckinpahom na snemanju Železnega križca (The Cross of Iron, 1977) v slovenski Istri.

 

 2-Peckinpah Cross of Iron-s

Sam Peckinpah na snemanju Železnega križca na Dolenjskem

 

Ta zadnji prispevek je tudi povabilo k nadaljnjemu branju: spomladi 2015 bo namreč pri založbi Beletrina izšla zajetna avtobiografska knjiga pokojnega Petra Zobca "Vsi drugi se imenujejo ljubezen". Knjigo je iz Zobčevih zapiskov temeljito uredil, adaptiral in aranžiral udarnik Marcel Štefančič, jr., v novem Ekranu pa lahko preberete precejšen del 15. poglavja, ki je sicer v celoti namenjeno prav Peckinpahu - Peter Zobec je na snemanju Železnega križca namreč opravljal naloge organizatorja in režiserja množičnih prizorov in je dodobra spoznal modus vivendi in modus operandi Bloody Sama.

 

zs-IMG 7913

Zoran Smiljanić, eden od avtorjev tokratnega fokusa, ob spominski plošči v Brkinih. Foto: arhiv avtorja.

 

 

Tina Poglajen se je v Parizu srečala s Céline Sciamma, katere zadnjui film Banda punc lahko še ujamete na sporedu Kinodvora. Tako pravi v svojem uvodu: "Francoska režiserka Céline Sciamma je lani posnela svoj tretji celovečerni film, Banda punc (Bande de filles, 2014). Kot eden izmed ključnih filmov lanskega leta je ta skupaj z dvema povsem drugačnima filmoma, Razrednim sovražnikom (2013) Roka Bička in Ido (2013) Pawła Pawlikowskega, tekmovala za nagrado Lux, a (pričakovano) izgubila proti Idi. Banda punc (o filmu je avtorica pisala v prejšnji številki Ekrana, op. ured.) zaokrožuje trilogijo Sciamminih filmov o odraščanju: medtem ko se ta ukvarja s specifičnimi, pogosto nasilnimi okoliščinami odraščanja najstnic iz črnskih skupnosti pariških predmestij, so Vodne lilije (Naissance des pieuvres, 2007) portret zaljubljenosti deklet v svoje prijateljice, ki seže od golega vrstniškega občudovanja do prvih erotičnih občutij, Pobalinka (Tomboy, 2011) pa prikaz otroškega oz. mladostniškega poskusa upiranja spolni identiteti, ki jo posameznikom in posameznicam že od malega vsiljuje okolica."

 

celine-sciamma-girlhood

Céline Sciamma v času snemanja Bande punc

 

 

»Vojna bo. In trajala bo dolgo.« je v intervjuju na letošnjem Berlinalu o odnosih med Rusijo in Zahodom povedal Maticu Majcnu ruski režiser Aleksej German mlajši, ki je s svojim četrtim celovečernim filmom Pod električnimi oblaki (Pod električeskimi oblakami, 2015), premierno predstavljenim na letošnjem Berlinalu, zaživel v novi življenjski vlogi. Kot pravi Majcen: "Gre za prvi film, ki ga je posnel po smrti svojega očeta Alekseja Germana, s čimer je dokončno prevzel štafeto filmskega ustvarjanja v družini, ki jo poklicno dopolnjuje še njegova mati, scenaristka Svetlana Karmalita. Pod električnimi oblaki je film v šestih krajših epizodah, ki orisujejo raznolike like v Rusiji leta 2017, v distopični družbi, v kateri vlada barbarski kapitalizem, ki gloda še stoječe stebre morale in integritete. Film v marsikateri potezi sledi slogu njegovega očeta, kar ni presenetljivo, saj je German že v svojih prejšnjih celovečercih Zadnji vlak (Poslednij poezd, 2003), Garpastum (2005) ter Papirnati vojak (Bumažnij soldat, 2008) nakazal, da jabolko res ne pade daleč od drevesa." Več o tem, kaj je z naslovno napovedjo mislil avtor, pa lahko preberete v tiskani izdaji Ekrana.

 

E0315-prevAG2

 

 

V festivalskem bloku tokrat Simon Popek poroča o presežkih 44. festivala v Rotterdamu, kjer se je Tina Poglajen osredotočala na feminizem v filmih. Tako je Popek na kratko ocenil letošnji festival: "Po svoje je žalostno, da svetovni poročevalci, ki pišejo o festivalu z orjaškim, 11-milijonskim proračunom, vse več prostora namenjajo pol preverjenim novicam iz kuloarjev kot samim filmom. A tako pač je, Rotterdam je že dolgo tega postal nepregledna tržnica neselektivne programske politike, brez jasnega sidrišča in estetskih kriterijev, predvsem pa festival, ki se ne more odločiti, ali bi rad (p)ostal ekskluzivni dogodek s poudarkom na premierah ali revijalni pregled svetovnih festivalskih poudarkov."

 

Taxi Jafar Panahi 2

Jafar Panahi in Taksi (2015), zmagovalec letošnjega Berlinala

 

Simon Popek piše tudi o nagrajencih iz tekmovalnega programa letošnega 65. Berlinala, na katerem se je Peter M. Jarh posvečal programu Foruma in Perspektiv, svoje poročilo pa zaključuje nič kaj perspektivno: "O (dolgoletni) slovenski odsotnosti v Berlinu bi nemara moral nastati poseben esej, po drugi strani pa je seveda popolnoma jasno, da je slovenski film (že) »izgubljen primer«, ki očitno nikogar več ne vznemirja, niti ni to kakšno posebno alarmantno stanje, ki bi klicalo k morebitni intervenciji. Kaj to pomeni? Konec? Samoizbris?"

 

 

Deadliest Catch-a

Smrtonosni ulov

 

Žiga Oset je v televizijski rubriki prispeval esej o resničnostni televiziji modrih ovratnikov in diskurzu moškosti, v katerem izhaja iz serij, kot so Smrtonosni ulov (Deadliest Catch, 2005–), Skladiščne vojne (Storage War$, 2010–), Meči (Swords, 2009–), Verminators (2008–2009) in druge. Tako pravi v svojem uvodu: "Komercialno usmerjena produkcija resničnostne televizije postane izrojeno bipolarno nasprotje svoji krinki demokratizacije, s katero gledalca prepričuje v lastno pomembnost in privlačnost. Da je ustvarjalcem tovrstna družbeno odgovorna drža pomembna, se v tovrstnih oddajah najbolj izrazito kaže v mešanju diskurza resničnostne televizije z elementi dokumentarne televizije. Hibridizacija obeh žanrov omogoča uporabo široke palete produkcijskih prijemov in metod, kar je hvaležno tako zaradi razgibanosti ritma oddaje kot tudi zaradi ustvarjanja vtisa, da gledalec v enem paketu prejme tako zabavno kot poučno vsebino. Poleg tega gledalcu omogočajo vtis družbene pretočnosti, ki ga z daljincem v rokah doseže koreniteje, kot bi ga lahko na ulici ali v vsakdanjem življenju.

 

Ida 09a

Ida

 

V letošnjega dobitnika nagrade oskar za najboljši tujejezični film Ida (2013) Pawła Pawlikovskega se je poglobil Gašper Jakovac, ki meni, da premore film transformativne kvalitete na vseh ravneh komunikacije, kar ga nedvomno vzpostavlja kot katarzično in estetsko dovršeno delo, ki premore subverzivno perspektivo tako v svoji dekonstrukciji normalnosti kot v drži protagonistke. 

 

 

Z najboljšimi zadevami pa se v Ekranu ukvarjamo tudi na ravni žanra. Dejan Ognjanović piše o najboljših grozljivkah preteklega leta in v uvodu - kljub stagniranju žanra groze oziroma njegovi ujetosti v krog brezplodnega recikliranja popularnih trendov - pravi takole: "Preteklo leto pa je vendarle nakazalo, da še obstaja upanje, da ta žanr že ne vem kolikič v zgodovini ponovno oživi in najde vitalnost, ki mu je že lep čas manjkala. To še posebej drži za vse bolj izrazito odklonilno držo arthouse filmov, kar se tiče poseganja po žanru grozljivke. Zaradi preglednosti bomo pričujoč zapis o najnovejših tokovih znotraj žanra razdelili na dve poglavji, klasični horror in arthouse horror."

 

WhatWeDoITS03a

What We Do in the Shadows

 

 

Več pa seveda najdete v tiskani izdaji nove številke Ekrana, ki je pri naročnikih in v kolportaži od 12. marca 2015. 

 

 

Omenjamo zgolj kratek izbor vsebin, saj vsaka dvojna številka Ekrana prinese več kot štirideset zanimivih publicističnih enot in z njimi več kot za dva meseca branja!

 

 

E0315-naslovka-sred

 

 

Ekran marec-april 2015 pa za isto ceno prinaša še 20 % več vsebin kot običajno - revija ima tokrat kar 100 strani in vrsto novih avtorjev s svežimi pristopi.

 

Going out with a bang!

 

Domov
Novice
Kolumna
Iz tiskane izdaje
Video
O Ekranu
Naročilo revije
Prodajna mesta
Impresum
Kontakt
NASLOVNICA AKTUALNE ŠTEVILKE

2017_naslovnica_ekran_februar_marec2017

 
KOLUMNA

Življenje po koncu filma


Začetek filma in najavna špica predstavljata tisto tanko mejo med realnostjo (kinodvorane) in fikcijo (filma), konec filma in njegova odjavna špica pa prečkata isto mejo v nasprotni smeri. Če je naloga začetka filma, da »nas iz rutine vsakdana popelje v svet fikcije«, kakor je nekje pripomnila Jela Krečič, je naloga filmskega konca in odjavne špice, da nas pospremita iz fikcije in privedeta nazaj tja, kjer smo že ves čas bili, na sedež dvorane.


Preberi več...  
mens hairstyles Hotels And Travels home decorators collection big lots furniture interior decorating Home decorators bad credit loans electric cars
ZADNJI KOMENTARJI
IZ TISKANE IZDAJE
NAJBOLJ BRANO
EKIPA
PIŠITE NAM!

2009 © Ekran

r57c99 shell