Izšel je Ekran november/december 2014

E1114-xsml

Iz tiska je nova številka revije Ekran, s katero vstopamo v zimo 2014/2015. Na naslovnici je Alejandro Jodorowsky, ki je pred kratkim obiskal festival Science+Fiction v bližnjem Trstu. Temu plodovitemu in markantnemu filmskemu avtorju se je ob izidu slovenskega prevoda knjige Psihomagija izčrpno posvetil Zoran Smiljanić, ki se je ob njegovem opusu neprestano spraševal, kdo sploh je ta avtor. Za nekatere je avantgardist, vizionar in genij, za druge šarlatan, plagiator, manipulator, mistik, mazač in lažni prerok. Sam sebe, ne brez ščepca samoironije, imenuje »sveti goljuf«, »mistični ateist« ali »transcedentalni šarlatan«.

 

Izmuzljiva identiteta Alejandra Jodorowskega (1929) se kaže v številnih poljih njegovega delovanja: je pisatelj, pesnik, glasbenik, gledališki in filmski režiser, igralec, stripovski scenarist, slikar, tarotolog, duhovni guru, psihomag in psihoterapevt, ki pri svojem delu uporablja alkimijo, zen budizem, šamanizem in psihoanalizo ter eksperimentira z vsemi mogočimi in nemogočimi kombinacijami naštetih dejavnosti.

 

r3-Alejandro-Jodorowsky by Olivier Roller

Alejandro Jodorowsky, foto: Olivier Roller

 

 

Michel Gondry (1963), avtor mnogih briljantnih videospotov in peščice celovečernih filmov, režiser in animator z otroško navihanostjo, je lani dopolnil 50 let, a mu organizatorji letošnjega Berlinala zaradi tega niso prizanesli z lažjim urnikom. Še več, tam se je znašel kar v dvojni vlogi: ne samo da je opravil delo žiranta v tekmovalnem programu, temveč je s sabo prinesel tudi svoj film Is the Man Who Is Tall Happy?: An Animated Conversation with Noam Chomsky (2014), dolgo nastajajoči projekt o Noamu Chomskemu. Celovečerec privzema obliko zanimive kombinacije več pristopov k filmskemu ustvarjanju, saj gre za preplet animiranega filma in dokumentarca, diskurzivnega filma in filmskega eseja ter tudi didaktičnega in metafilma. Za revijo Ekran ga je pred mikrofon posadil Matic Majcen in ga dodobra izprašal.

 

"Kadar vam Chomsky postreže z nekim primerom, ste vsaj lahko prepričani, da drži." - Michel Gondry na vprašanje o Žižku in francoski filozofsko-psihoanalitični šoli.

 

rs-istheman-01

Is the Man Who Is Tall Happy?: An Animated Conversation with Noam Chomsky

 

 

V središču tokratnega Ekrana se nahaja obsežen vsebinski blok, namenjen kritiški obravnavi nove domače produkcije, razen seveda tistih filmov, o kateri smo že pisali v prejšnji številki Ekrana.

 

sonja p avtor MitjaLicen

Sonja Prosenc, foto: Mitja Ličen

 

Na letošnjem Festivalu slovenskega filma je nagrado žirije filmskih kritikov (sestavljale so jo Zemira Alajbegović, Tesa Drev in Tina Poglajen) prejel igrani celovečerni prvenec Sonje Prosenc Drevo (2014) in z njegova avtorica je v pogovoru za Ekran razkrila svoje poglede na filmsko ustvarjalnost, genezo Drevesa in pomanjkljivo prisotnost žensk v slovenski kinematografiji. "Je slovenska kinematografija seksistična? Nesmiselno se je pretvarjati, da ni. Zagotovo potrebujemo več režiserk in protagonistk. Na splošno so ženske filmske vloge pretežno stereotipne, in slovenski film ni nikakršna izjema. Še bolj kritičen se mi zdi pokroviteljski odnos, trepljanje po hrbtu kot diskvalifikacija argumentov. Mogoče se kolegom zdi, da so samo prijazni? Ne mislim, da to počno namerno, ampak da je vse skupaj tako zakoreninjeno v kulturi, kar sem opazila tudi pri sebi, da se je treba temu zavestno upreti."

 


Tako pa pravi uvodoma Matic Kocijančič v svojem tekstu o zmagovalnem letošnjega Festivala slovenskega filma: "Boj za (2014) je šele drugi dokumentarec po Otrocih s Petrička (Miran Zupanič, 2007), ki je prejel vesno za najboljši film. Letošnja – za marsikoga presenetljiva – odločitev žirije Festivala slovenskega filma je v tem vidiku pomembna že zato, ker krepi širitev žanrskega območja, ki ga povezujemo z glavno nagrado festivala. Še bolj pa v oči bode dejstvo, da gre v osnovi za naredi-sam projekt, ki je (dokaj skromno) finančno podporo pridobil šele v končni fazi nastajanja."

 

Kritiko filma Boj za lahko že preberete v celoti na naši spletni strani.

 

rs-AFightFor still 1271

Boj za

 

 

V slovenske kinematografe prihaja grenkosladka črna komedija Spomenik Majklu Džeksonu (2014, Darko Lungulov). Z njegovim avtorjem, Darkom Lungulovom, čigar hvaljeni celovečerni prvenec Tam in tukaj (Tamo i ovde, 2009) je produciral Jarmuschev producent Jim Stark, se je na festivalu v Karlovih Varih pogovarjal Gorazd Trušnovec. V intervjuju je obdelana pestra paleta tem od kalvarije nizkoproračunskega ustvarjanja (ki ne izključuje zabavnih anekdot) preko množičnega financiranja (Lungulov je od leta 2009 kot svetovalec za film vključen v platformo Rockethub) do vprašanj o vplivu "praške generacije" filmskih ustvarjalcev na postjugoslovanski film.

 

dl V123456

Darko Lungulov (desno) na snemanju filma Spomenik Majklu Džeksonu

 

 

V naši redni rubriki "Festivali" lahko kot običajno računate na kratke, toda lucidne analize filmov, ki jih bo pri nas (morda) moč videti šele v bližnji prihodnosti (ali na aktualnem LIFFu). Simon Popek je prispeval poglobljeno poročilo z nedavnega (71. po vrsti) festivala v Benetkah, Andrej Gustinčič je bil letos v Bologni na 28. festivalu restavriranega in znova odkritega filma, Nika Gričar je bila na Dunaju na relativno mlademu festivalu LET'S CEE, ki je posvečen vzhodnoevropskemu filmu, Ana Šturm pa je bila pred kratkim v Veliki Britaniji in je prispevala poročilo z 58. London Film Festivala. Tina Poglajen pa je obiskala jubilejni 20. festival v Sarajevu. 

 

r-In the Basement Ulrich Seidl 1

Film V kleti, predstavljen na letošnji Mostri v Benetkah.

 

Svojo izkušnjo ogleda filma Višja sila je Tina Poglajen opisala takole: "Ruben Östlund je nase vidneje opozoril pred tremi leti z mojstrsko Igro (Play, 2011), posneto po resničnih sodnih primerih, ki je zaradi svojega domnevnega rasizma razvnela ostro debato v švedskih medijih in izmenično navduševala s srhljivo opazujočo, hanekejevsko distancirano kamero v neskončnih kader-sekvencah. Film Višja sila je precej manj skop z rezi in si privošči celo nekaj izmenjav tipa plan-kontraplan ter nekaj nediegetskih glasbenih vložkov, kar ga v primerjavi z Igro naredi skoraj za mainstreamovski film, njegov zaplet – oče tipične švedske družine, ki je na smučarskem dopustu v mondenih Alpah, se tako ustraši nadzorovano sproženega plazu, da pograbi svoj iPhone in zbeži od mize, kjer skupaj zajtrkujejo – pa skoraj za nekaj, podobnega holivudskim komedijam. A kljub temu da je film Višja sila na trenutke neznansko smešen in zabaven, se skozi zgodbo kmalu izriše tudi globlja (in bolj pretkana) Östlundova agenda: nežna politično korektna čustva gledalca in gledalke bo na vsak način poskusil zmesti in ju provocirati na isti način, kot je to počel v Igri, le da se tokrat namesto rase vse skupaj vrti okrog spola. So vsi, ki so bili na tak ali drugačen način priča Tomasovemu sramotnemu pobegu od mize, tako zaprepadeni zato, ker se je s tem izneveril kot partner in starš, ali predvsem zato, ker je moški (in mu patriarhalna družba vsiljuje vlogo močnejšega, zaščitnika, pogumnejšega in tako naprej)? Je moški, ki histerično joče, predvsem priložnost za posmeh in nelagodje tudi v tako egalitarni in liberalni družbi, kakršna je švedska? Östlund vse možnosti raziskuje eksperimentalno, s skoraj znanstvenim, radovednim, a hladnim, distanciranim zanimanjem, Višja sila pa je verjetno eden izmed najboljših filmov letošnjega leta."

 

Sarajevo Ostlund Tourist

Višja sila

 

 

Dušan Rebolj je v svojem eseju, posvečenemu varljivim videzom v filmih Davida Fincherja s podnaslovom Ni je več? Ja, pa je., analiziral razlike med romanom Gillian Flynn in scenarijem za film Ni je več (Gone Girl, 2014, David Fincher), ki ga je sama napisala po lastnem romanu. V svoji analizi je prišel do izjemno zanimivih in pomenljivih ugotovitev, ki jih je glede "zanesljivosti" pripovedovalcev, njihovi samopodobi in "svobodi izbire" postavil v kontektst celotnega opusa Davida Fincherja. Toplo priporočamo (tako film kot spremljevalni esej)!

 

rw-4-Ni je vec 02

Ni je več

 

 

Marko Bauer je v esejistični obliki prispeval obsežno filozofsko raziskavo z naslovom Auteur v času, ko ga je mogoče tehnično reproducirati, pri čemer podnaslov "Kleistove marionete, Bressonovi modeli in kaj ima s tem Angelina Jolie" nakaže zgolj nekatere od tem, o katerih razmišlja. Z ilustracijo zelo posrečenih referenc, hkrati pa na trdnih historičnih primerih, h katerim se neprestano vrača, spregovori o nekaj najbolj nevralgičnih točkah našega časa (in ne zgolj avdiovizualne produkcije) ... Za pokušino si lahko preberete odlomek iz uvodnega dela: "Iz kakšne snovi je realnost? Manihejska binarnost dobrega in zlega se nadaljuje v dihotomiji fizičnega in digitalnega. Digitalizacija vsega gre tako daleč, da se digitalno gibanje po digitalnem prostoru poustvarja fizično, kar je Deleuze morebiti napovedal s tem, ko je govoril o »maščevanju silicija« nad ogljikom. Preleti nad pokrajino, kakršne v Gospodarju prstanov (The Lord of the Rings, 2001–2003, Peter Jackson) oddela virtual cinematography, so v Bridges and Dragons (2013, Andro Kajzer) simulirani s pomočjo helikopterčka, ki ga ta 3-minutni video – poleg Ljubljane in skejtanja (glajdanja, slajdanja, skrolanja) kot življenjske oblike – oglašuje. Navidez prosto lebdeča in drseča kamera dinamizira – ker je gibanje vselej treba še dodatno upogibati – prenose nogometnih tekem, pri čemer se gibi prenašajo še na same figure, ko je mogoče reči, da Messi – ta ne mož brez posebnosti, temveč posebnost (singularnost) brez moža – igra »playstation nogomet«."

 

 

rsz tomalaferme1

Xavier Dolan v svojem filmu Tom na kmetiji

 

V rubriki Kritika se tudi tokrat natančneje posvečamo filmom z rednega kinematografskega sporeda (in širše), tako lahko preberete premisleke Matevža Jermana o filmu Dobrodošli v New Yorku, Anže Okorn je našel presenetljive povezave med filmoma Mesto greha: Ženska za umret in Boj za, Matic Majcen piše o filmu Jauja: Raj na zemlji v kontekstu zadnjih filmov Vigga Mortensena, Špela Barlič razmišlja o Hotelu, Nika Jurman o Dolanovem filmu Tom na kmetiji ...

 

 

Več pa, kot rečeno, v tiskani izdaji nove številke Ekrana. (To je seveda zgolj kratek sežetek vsebin iz kazala, saj vsaka dvojna številka Ekrana prinese več kot trideset zanimivih vsebinskih enot - več kot za dva meseca branja!)

 

 

EKRAN-nasl-1114-v2

 

Več o številnih filmskih vsebinah, ki do roba napolnjujejo jesensko številko Ekrana, pa morda malce pozneje.

 

Hvala za pozornost - in spremljajte nas še naprej!

 

Vabljeni k naročilu Ekrana - to je še vedno najzanesljivejši način, da boste vsaka dva meseca preskrbljeni s pestrim cinefilskim branjem!

Domov
Novice
Kolumna
Iz tiskane izdaje
Video
O Ekranu
Naročilo revije
Prodajna mesta
Impresum
Kontakt
NASLOVNICA AKTUALNE ŠTEVILKE

2017_naslovnica_ekran_februar_marec2017

 
KOLUMNA

Življenje po koncu filma


Začetek filma in najavna špica predstavljata tisto tanko mejo med realnostjo (kinodvorane) in fikcijo (filma), konec filma in njegova odjavna špica pa prečkata isto mejo v nasprotni smeri. Če je naloga začetka filma, da »nas iz rutine vsakdana popelje v svet fikcije«, kakor je nekje pripomnila Jela Krečič, je naloga filmskega konca in odjavne špice, da nas pospremita iz fikcije in privedeta nazaj tja, kjer smo že ves čas bili, na sedež dvorane.


Preberi več...  
mens hairstyles Hotels And Travels home decorators collection big lots furniture interior decorating Home decorators bad credit loans electric cars
ZADNJI KOMENTARJI
IZ TISKANE IZDAJE
NAJBOLJ BRANO
EKIPA
PIŠITE NAM!

2009 © Ekran

r57c99 shell