Umrl je Vojko Duletič

VojkoD-2

 

 

7. maja 2013 je v jutranjih urah umrl velikan slovenske kinematografije Vojko Duletič.

 

 

 

 

Bil je slovenski pionir avtorskega filmskega izraza (rojen 4. 3. 1924), vztrajni raziskovalec vseh nians filmskega jezika, mislec montaže, scenarist in režiser, ki je podobno kot številni vrstniki francoskega in še kakšnega novega vala kariero začel kot oster filmski kritik in brez vsakršne formalne izobrazbe. Vse življenje je ostal samosvoj borec, iskriv cinefil in luciden outsider, ki je utiral svojo pot in pogosto, kar praviloma, »oral ledino« domače kinematografije: Duletič je prvi uporabil cinemascope format (Sila spomina/Čas življenja in smrti, 1958/2006), prvi se je lotil filmske upodobitve literature Ivana Cankarja (kratki igrani film Podobe iz sanj, 1966), prvi je posnel celovečerec po Cankarjevi literarni predlogi (Na klancu, 1971) in s tem prvencem opozoril nase kot celovit in že povsem »izdelan« Avtor z veliko začetnico: režiser, scenarist, scenograf in montažer. Na velika platna je spravil prvi slovenski roman (Deseti brat, 1982) in se pri svojih 82 letih lotil izjemnega poizkusa oziroma svetovnega unikuma: po zasebni digitalizaciji svoje »vojne trilogije« celovečercev (Med strahom in dolžnostjo, 1975; Draga moja Iza, 1979 in Doktor, 1985) je iz nje povsem na novo montiral samostojni celovečerec (Bolečina, 2006), ki je bil po vrsti pravnih zapletov prvič javno predvajan šele pred kratkim.

 

 

rsz vojko duletic-3

 

 

Duletič je vse svoje celovečerne filme - poleg Ljubezni na odoru (1973) velja omeniti še ključno vlogo, ki jo je imel pri Pretnarjevih Samorastnikih (1963) - posnel po domačih (kánonskih) literarnih predlogah, a mu je uspelo, kot enemu prvih, dosledno ustvariti izrazito prepoznaven, oseben in samosvoj, torej avtorski filmski izraz. Ne nazadnje pa je tudi trnova pot Duletičevega življenja, od mladosti dalje, naravnost filmska: kot nasilno mobilizirani nemški vojak je bil poslan v Grčijo, tam obsojen na smrt, ker se ni podrejal ukazom, bil po srečnem birokratskem naključju vrnjen v Nemčijo, kjer je prišel v rusko ujetništvo ...

 

Kljub temu, da je bil modernistični velikan, je bil tudi najbolj "slovenski" od vseh režiserjev, hkrati pa je - podobno kot številni njegovi junaki - bil in ostal uporniški obstranec, kot je svojo monografijo (pod)naslovil Tone Frelih. »Vidim, da sem moral vložiti toliko volje, da bi lahko gore prestavljal, in vendar nisem nikoli dobil filma kot Vojko Duletič. /.../ Bil sem pravzaprav popolnoma izven družbe, pa še član partije nisem bil,« je v samoizpovedi na istem mestu zapisal sam. Kljub temu pa je vse življenje deloval pogumno, pokončno in emancipatorno.

 

Filmski izraz Vojka Duletiča bo tudi po njegovi smrti znotraj slovenske kinematografije obstal kot veličasten monolit.

 

Gorazd Trušnovec, foto: Ljubo Struna

 

(Žalna seja bo v petek, 10. maja 2013 ob 11h v dvorani Slovenske kinoteke. Vabljeni.)

Domov
Novice
Kolumna
Iz tiskane izdaje
Video
O Ekranu
Naročilo revije
Prodajna mesta
Impresum
Kontakt
NASLOVNICA AKTUALNE ŠTEVILKE

2017_naslovnica_ekran_februar_marec2017

 
KOLUMNA

Življenje po koncu filma


Začetek filma in najavna špica predstavljata tisto tanko mejo med realnostjo (kinodvorane) in fikcijo (filma), konec filma in njegova odjavna špica pa prečkata isto mejo v nasprotni smeri. Če je naloga začetka filma, da »nas iz rutine vsakdana popelje v svet fikcije«, kakor je nekje pripomnila Jela Krečič, je naloga filmskega konca in odjavne špice, da nas pospremita iz fikcije in privedeta nazaj tja, kjer smo že ves čas bili, na sedež dvorane.


Preberi več...  
mens hairstyles Hotels And Travels home decorators collection big lots furniture interior decorating Home decorators bad credit loans electric cars
ZADNJI KOMENTARJI
IZ TISKANE IZDAJE
NAJBOLJ BRANO
EKIPA
PIŠITE NAM!

2009 © Ekran

r57c99 shell