Najboljši filmi v 2018 | Revija Ekran

Najboljši filmi v 2018

| 31. 12. 2018. | Novice, Ozadja

Najboljši filmi preteklega leta po izboru filmskih kritikov, kuratorjev in režiserjev.

Anja Banko
Blindspotting (Carlos López Estrada, 2018)
Suspiria (Luca Guadagnino, 2018)
Srečen kot Lazzaro (Lazaro felice, 2018, Alice Rohrwacher)
Dovlatov (2018, Aleksej German jr.)
Mandy (2018, Panos Cosmatos)
Žanrsko raznovrsten seznam (vrstnega reda naslovov naj ne pogojuje vertikala prvega do petega mesta, ampak naj se berejo v relativni hkratnosti) se spaja v točki inovativne uporabe filmskih izraznih sredstev, ki v vsakem od naslovov s stilistično močno avtorsko vizijo postavljajo pod vprašaj potencialne zmožnosti medija, četudi je eksperimentalna linija v večini napeljana zgolj na povrhnjici podobe: najsibo od sprevračanja določenih žanrskih tropov (Mandy), aktualne in drzne poosebitve družbenih ideologij (Blindspotting), sodobne adaptacije arhetipov in alegorij (Srečen kot Lazzaro), subtilne hermetičnosti prostora in časa v metafori (Dovlatov, Srečen kot Lazzaro) do prevpraševanja možnosti svobode v poskusu poustvaritve sveže avtorske vizije objekta kulturnega fenomena (Suspiria).

Srečen kot Lazzaro

Žiga Brdnik
Sedem, ki jih je treba videti:
Moški ne jočejo (Muškarci ne plaču, 2017, Alen Drljević)
»Mir, mir, mir, niko nije kriv!« Grozljiv posttravmatski svet, v katerega so pogreznjeni vojni veterani jugoslovanske vojne z vseh strani, na neki način pa tudi vsa nekdanja Jugoslavija, še moške spravi v jok.
Hladna vojna (Zimna wojna, 2018, Pawel Pawlikowski)
Črno-bela, a zaradi izjemne glasbe in scenografije čudovito barvita mojstrovina Pawla Pawlikowskega nas popelje na očiščujoče filmsko popotovanje po vroči ljubezenski aferi sredi krute hladne vojne.
Okupirani kino (Okupirani bioskop, 2018, Senka Domanović)
»Mi smo tukaj, kino je naš!« Je sploh možen bolj filmičen moment kot plapolanje rdeče zastave z dvignjeno pestjo, ki stiska filmski trak, nad okupiranim kinom po imenu Zvezda?
Jaz, Tonya (I, Tonya, 2017, Craig Gillespie)
Z divjim portretom neukrotljive ameriške drsalke Tonye Harding smo končno spet dobili res pogumen in »žmohten« športni film, ki hkrati daje glas socialnemu dnu ZDA, že davno izvrženemu iz »ameriških sanj«.
Fahrenheit 11/9 (2018, Michael Moore)
Še en dokumentarec filmskega »psa čuvaja« Michaela Moora, ki ga je enostavno treba pogledati, da se v poplavi »pravih« in »lažnih« novic zavemo, kaj se dogaja z ZDA in posledično svetom po izvolitvi Donalda Trumpa.
Lanski dolg:
Jim in Andy (Jim & Andy: The Great Beyond, 2017, Chris Smith)
Netflixov dokumentarec o neverjetni transformaciji Jima Carreyja v Andyja Kaufmana (in Tonyja Cliftona) za kultni Formanov film Človek z lune je edinstven vpogled v moč igre in humorja.
The Happy film (2016, Hillman Curtis, Ben Nabors, Stefan Sagmeister)
Oblikovalec Stefan Sagmeister se v Sizifovem filmskem delu, ki je trajalo več kot desetletje in pol, loti nemogoče naloge: izmeriti stopnjo sreče v sodobnem človeku in dejavnike, ki vplivajo nanjo.

Jaz, Tonya

Bojana Bregar
Fantomska nit (Phantom Thread, 2017, Paul Thomas Anderson)
Takole bom rekla, predstavljajte si, da je tole lestvica 100 najboljših filmov leta, in Phantom Thread je na prvih 99 mestih, na 100. mestu pa so vsi ostali filmi lestvice. Tako nekako približno lahko skušam opisati, kako popoln film je Phantom Thread, ampak še vedno nisem niti blizu. Best of EVER, v glavnem.
Podedovano zlo (Hereditary, 2018, Ari Aster)
Dobro leto je bilo za horror žanr. Čeprav me je prvih 40 minut tega filma skoraj uničilo (ali pa ravno zaradi tega, seveda, kdo zares ve), je Podedovano zlo edinstveno v tem, kaj naredi, in si zato zasluži drugo mesto v mojem malem filmskem kraljestvu.
Mandy (Panos Cosmatos, 2018)
Lekcija: včasih moraš poslušati druge, ko ti kaj svetujejo. Hvaležna sem, da mi je nekdo rekel, »pojdi nujno gledat ta film«, in hvaležna sem, da sem ga poslušala. Mandy = Panos Cosmatos = odkritje leta = grandiozni nenadkriljivi NICHOLAS CAGE in prečudovita (kameleonska) Andrea Riseborough. Sublimno.
Osmi razred (Eighth Grade, Bo Burnham, 2018)
Kako je temu modelu uspelo napisati ta film (in se vtihotapiti v možgane dobesedno vseh štirinajstletnic na svetu), bo za večno ostala nepojasnjena enigma filmskega sveta in sveta na splošno. Super srčkan film.
Golden Exits (Alex Ross Perry, 2017)
Alex Ross Perry je unikat, ker se po eni strani zna kameleonsko preleviti v Bergmana, Woodyja Allena, Cassavetesa, hkrati pa mu uspe ujeti esenco bivanja v nenormalnosti, ki je Severna Amerika & svet v novem mileniju. Za cinefile s smislom za humor.
Dva ekstra:
Copa-Loca (Christos Massalas, 2017)
Moj najljubši kratki film leta in držim pesti, da bo celovečerec, ki ga trenutno razvija, kmalu na zgornji lestvici.
High Maintenance (Katja Blichtfeld & Ben Sinclair, 2016–) + Atlanta (Donald Glover, 2016–)
Hvaležna sem, da so serije tako zelo dobre, in ti dve sta med najboljšimi, kar jih poznam in imam čas gledati, tako da si zaslužita omembo in še vsaka (vsaj) tri sezone.

Osmi razred

Ingrid Kovač Brus
Hladna vojna (Zimna wojna, 2018, Pawel Pawlikowski)
Srečen kot Lazzaro (Lazzaro Felice, 2018, Alice Rohrwacher)
Poletje (Leto, 2018, Kiril Serebrenikov)
Posledice (2018, Darko Štante)
Med policami (In den Gängen, 2018, Thomas Stuber)
Ker prve štiri dobro poznamo, o njih ne bi ponavljala, Med policami pa je zame največje presenečenje iz Nemčije zadnjih let.

Hladna vojna

Rok Govednik
The Pigeon (Güvercin, 2018, Banu Sıvacı)
Kissing Candice (2017, Aoife McArdle)
Team Hurricane (2017, Annika Berg)
Genezis (2018, Árpád Bogdán)
Divja hruška (Ahlat Agaci, 2018, Nuri Bilge Ceylan)
Med seboj ne prav povezani filmi, a v takšnem zaporedju bi lahko ustvarili metaforo o življenju. Najprej se negotovo umeščamo v svet in z zadržkom iščemo povezave. Ko uspemo vzpostaviti stik, ko nas notranjost nadživi, poživi vse tudi zunaj – pomembni postanejo forma, stil, imidž, glasba, kulskost. Kmalu nas udari realnost, ali pač odrastemo. In detektiramo, da je neofašizem povsod okoli nas, v različnih formah ali povsem odkrit – s puško v rokah. Drevo hruške je uteha, zaklon in pobeg.

Divja hruška

Marina Gumzi
Ex Libris: Newyorška javna knjižnica (Ex Libris: The New York Public Library, 2017, Frederic Wiseman)
Ni nemogoče, da sem edina, ki se mi ob triurnem dokumentarcu o javnih knjižnicah rosijo oči, a dejstvo je, da je Ex Libris mojstrsko filmsko delo in šolska ura humanizma. Wiseman je zen mojster, ki s tem, ko predano, natančno in brez vsake sile gleda, že ustvarja svet. Ne samo moj najljubši film leta, ampak tudi resen kandidat za uvrstitev na osebni seznam all-time faves.
Zimske muhe (Všechno bude, 2018, Olmo Omerzu)
Film presenetljive lahkotnosti doslej precej bolj serioznega režiserja in, po mojem mnenju, njegov najboljši. Da Omerzu dobro razume filmski medij, vemo že dolgo, tokrat pa je v svoj film spustil nekaj več življenja in ga na račun teznosti oblikoval do celote, ki presega pregovorno obstranskost mladinskega filma. Nasmeh do ušes!
Diamantino (2018, Gabriel Abrantes & Daniel Schmidt)
Trashy in kitchy budnica novemu jutri: sumljiva subverzija v obliki gigantskih pudljev na roza oblakih. Prebebav film za vse (pre)resne, a je prav v tem njegov čar. Ko se odločam, koga vzeti s sabo na samotni otok, hejterje puščam doma.
Jezdec (The Rider, 2017, Chloé Zhao)
Filmska izkušnja, ki me je vrnila dvajset let v preteklost in me spomnila na Free Willyja. Ta me je kot otroka presunil približno enako silovito kot Jezdec. Življenje, sanje, smrt, in nekaj prizorov za zgodovino neodvisnega ameriškega filma. Z mano se strinja tudi Werner Herzog, da ne bo kakšne dileme.
Tatiči (Manbiki kazoku, 2018, Hirokazu Koreeda)
Doslej me Koreeda ni prehudo vznemirjal, za njegov zadnji film, diskretni masterpeace Tatiči, pa mu tudi jaz podarim (vsaj) cansko krono.

Diamantino

Andrej Gustinčič
Pet filmov iz redne distribucije slovenskih kinematografov:
Fahrenheit 11/9 (2018, Michael Moore)
Morda Moorov najboljši film, iskren v svojem gnevu in prav romantičen v svojem levičarstvu.
Nikoli zares tukaj (You Were Never Really Here, 2017, Lynne Ramsey)
Junak našega časa: moška žrtev patriarhalnega nasilja, ki rešuje ženske žrtve istega. Sijajen film.
Prvi človek (First Man, 2018, Damien Chazelle)
Melanholičen in ganljiv film o prvem človeku, ki je stopil na Luno.
Zvezda je rojena (A Star is Born, 2018, Bradley Cooper)
Ženska postane zvezdnica, moški pa se polula in potem obesi. Letos še nisem videl filma, ki bi tako dobro ujel duh časa.
Žarek v srcu (Un beau soleil intérieur, 2017, Claire Denis)
Kislo je življenje prave romantičarke. Claire Denis in Juliette Binoche v zelo dobri formi.
Častne omembe:
Srečen konec (Happy End, 2017, Michael Haneke)
Ne eden režiserjevih najboljših filmov, ampak zabaven pogled na buržujske rituale, ojdipovske odnose in neizgovorjeno rasno dominacijo. Haneke v igrivem razpoloženju.
Črni KKKlanovec (Black KkKlansman, 2018, Spike Lee)
Agit-prop? Seveda, pa tudi precej očiten. Hkrati pa film, ki vrvi od energije, humorja in bojevitega duha.
Posledice (2018, Darko Štante)
Filmi o delinkventih niso moj najbolj priljubljeni žanr, ampak tale je živahen, neposreden in izvrstno igran.
Vdove (Widows, 2018, Steve McQueen)
Resna, dobro narejena kriminalka, kar ni majhna stvar.
Rjovenje (Roar, 1981, Noel Marshall)
Ta film iz leta 1981, ki smo si ga lahko ogledali na festivalu Kurja polt, je osupljiv – eden najbolj transgresivnih in čudaških filmov, ki sem si jih kadar koli ogledal.

Zvezda je rojena

Igor Harb
Tatiči (Manbiki kazoku, 2018, Hirokazu Koreeda)
Na videz preprost film o nenavadnih ljudeh skriva izredno močan čustveni naboj in eno najboljših definicij družine.
Uničenje (Annihilation, 2018, Alex Garland)
Škoda, da je Netflix pohrustal enega najbolj veličastnih ZF filmov desetletja, ampak to prinese tudi takojšnjo možnost neomejenih ogledov, ki vsakič ponudijo nove koncepte in ideje.
Ne bom več luzerka (2018, Urša Menart)
Edino, kar je v tem filmu bolj pristno od zgodbe in likov, je upodobitev Ljubljane. Generacijski film, ki ima potencial, da navdihne novo dobo ustvarjanja.
Na obali Chesil (On Chesil Beach, 2018, Dominic Cooke)
Sedanjost in preteklost zgodbe sta bolj prepleteni kot ljubimca na nesrečno poročno noč, režiser in scenarist pa se izogneta pastem predelave romana, ki ga film le še dopolni in izboljša.
Mandy (2018, Panos Cosmatos) x Suspiria (2018, Luca Guadagino)
Na oba filma so letele iste kritike: krasna podoba, nič vsebine. Menim, da oba uporabljata nestandarden pristop k zgodbi, ki lahko odvrne, a v obeh je v podobe zlita kompleksna zgodba o družini, vrednotah in smrti.

Na obali Chesil

Andraž Jerič
Požiganje (Beoning, 2018, Lee Chang-dong)
Hladna vojna (Zimna wojna, 2018, Pawel Pawlikowski)
Tatiči (Manbiki kazoku, 2018, Hirokazu Koreeda)
Tovor (Teret, 2018, Ognjen Glavonić)
Madeline’s Madeline (2018, Josephine Decker)
Vseh mojih pet letošnjih favoritov (naključno?) govori o konstruktih, s katerimi zapolnjujemo svoja absurdna in pogosto nerazumljiva življenja: o obsesivnosti, ki počasi tli in mrači um ter nas slepi z idejami o neobstoječi ljubezni; o obstoječi, goreči ljubezni, ki prerašča v obsesijo, ki presega čas in prostor; o družini, ki presega tradicionalne koncepte tega pojma in se v različnih okoliščinah vedno koncipira drugače; o krivdi in (politični) odgovornosti, prevprašani skozi oči režiserja mlajše, politično manj obremenjene generacije; o konceptu lastne identitete, dvojno prevprašane skozi psiho lika mlade, čustveno neuravnovešene gledališke igralke, ki več kot o sebi pove o vseh nas.

Madeline’s Madeline

Jerca Jerič
Požiganje (Beoning, 2018, Lee Chang-dong)
Ko se zavist, izginotje, frustracija in prevpraševanje resničnosti spojijo z melanholijo v filmsko mojstrovino leta.
Touch me not (2018, Adina Pintilie)
Izjemen prvenec, v katerem te raziskovanje intimnosti, ki se prepleta med fikcijo in resničnostjo, prisili v preizpraševanje lastnih meja udobja.
4 years in 10 minutes (2018, Mladen Kovačević)
Dokumentarni film o vzponu prvega Srba na Mount Everest je eden najbolj poetičnih in presunljivih dokumentarcev tega leta.
Ne puščaj sledov (Leave no trace, 2018, Debra Granik)
Počasen, tih, a čustveno nabit film o notranjih demonih, razumevanju in razpotjih, ki te težko pusti hladnega.
Posebne omembe:
Tovor (Teret, 2018, Ognjen Glavonić), Stiks (Styx, 2018, Wolfgang Fischer), Kafarnaum (Capharnaüm, 2018, Nadine Labaki), Divje življenje (Wildlife, 2018, Paul Dano), Dekle (Girl, 2018, Lukas Dhont)
Filmi, v katerih pomembne zgodbe zaznamujejo odlični igralci.

Ne puščaj sledov

Ana Jurc
Podedovano zlo (Hereditary, 2018, Ari Aster)
Še ena zgodba kolektivne (družinske) travme, ki se nasloni na temo okultnega – a tokrat paranormalni elementi niso le nekakšna parabola “stiske ob izgubi bližnjega”. Cenim pogum, s katerim Ari Aster v zadnji tretjini neusmiljeno požge kompleksno psihološko strukturo iz ekspozicije.
Divja hruška (Ahlat Agaci, 2018, Nuri Bilge Ceylan)
Še ena zaspana, pritajena moraliteta velikega turškega mojstra Nurija Bilgeja Ceylana, ki ni izgubil svojega pikrega smisla za humor. Ceylan sistematično dekonstruira hipokrizijo, oblečeno v podobo mladega, liberalnega intelektualca.
Posledice (2018, Darko Štante)
V letu, ki je bilo za slovenski film silno zanimivo – spomnimo še na Zgodovino ljubezni Sonje Prosenc in Ne bom več luzerka Urše Menart – Štante izstopa s svojim preizpraševanjem stereotipne moškosti v družbi. Matej Zemljič in Timon Šturbej sta ogromni igralski odkritji.
Najljubša (The Favourite, 2018, Yorgos Lanthimos)
Yorgos Lanthimos prvič nakaže, da morda vendarle ima srce, a se kljub temu ne odpove inteligentni žlehtnobi. Nekaj subverzivnega je na kostumski drami, v kateri so ženske prevzele vse moške vloge in se obenem neprikrito zabavajo ob lastni neizprosnosti.
Fantomska nit (Phantom Thread, 2017, Paul Thomas Anderson)
Naj vas ne zavede, da je Daniel Day-Lewis tu videti kot starejša različica svojega lika iz Časa nedolžnosti. Paul Thomas Anderson nas privabi z obetom klasične kostumske drame, nato pa postreže poslastico zatiranega poželenja in perverzne romance. O nadvladi in poželenju na popolnoma nov način.

Najljubša

Matic Majcen
Uničenje (Annihilation, 2018, Alex Garland) x Črno ogledalo, 4. sezona (Black Mirror, 2017, Charlie Brooker)
Ker prihodnost ne sme biti stvar preteklosti.
Hiša, ki jo je zgradil Jack (The House That Jack Built, 2018, Lars von Trier) x Najljubša (The Favourite, 2018, Yorgos Lanthimos)
Ker črni humor vedno pride od tam, kjer ni svetlobe.
Wild Wild Country (2018, Chapman & Maclain Way) x Utoya – 22. julija (Utøya: July 22, 2018, Erik Poppe)
Ker je le resnica tako neverjetna, da si je ne moreš izmisliti.
Roma (2018, Alfonso Cuaron) x Zvezda je rojena (A Star Is Born, 2018, Bradley Cooper)
Ker se zgodovina vedno ponovi, a v novih odtenkih.
Jezdec (The Rider, 2017, Chloé Zhao) x The Ballad of Buster Scruggs (2018, Ethan & Joel Coen)
Ker le pravi kavboji uspejo najti novo pot.
+ posebna omemba
L. Cohen (2018, James Benning)
Ker je nekaj tam, a smo premajhni, da bi to videli.

The Ballad of Buster Scruggs

Luka Marčetič
Smrt v enem kadru (Kamera o tomeru na!, 2017, Shin’ichiro Ueda)
Oda no-budget produkciji, ki je iz mene zvabila solze smeha in sreče. Predalčkajo ga v kategorijo grozljivke, a je vse prej kot to. Ne vem, kdaj sem se nazadnje tako veselil ponovnega ogleda.
Shirkers (2018, Sandi Tan)
Še ena oda no-budget produkciji (kar dve v istem letu!), tokrat kot odlično narejen in zelo oseben dokumentarni film.
Maščevanje (Revenge, 2017, Coralie Fargeat)
Vrhunski nasilni grindhouse trash s “superjunakinjo”, ki se v družbi treh najbolj ogabnih antagonistov podi po puščavi. Tako glasno zgroženih gledalcev v kinu še nisem slišal.
Osmi razred (Eighth Grade, 2018, Bo Burnham)
Svež najstniški ameriški film, s kakršnim sem se mogoče prvič poistovetil. Čeprav je glavni lik 14-letna punca.
Vrhunec (Climax, 2018, Gaspar Noé)
Grozljivka, ki to ni, a vseeno sem po filmu potreboval cigareto, čeprav ne kadim. Šokantno v vsakem pomenu besede.

Shirkers

Jure Matičič
Po abecednem vrstnem redu razporejeni filmi, ki so se me dotaknili in bi jih gledal še pa še.
Lady Bird (2017, Greta Gerwig)
Vsi smo (bili) Lady Bird, in ker se Greta Gerwig tako čudovito zrcali v Saoirse Ronan, si bomo vedno želeli zbežati iz predmestja in se nato ljubeče spominjali njegovih šarmov.
Otok psov (Isle of Dogs, 2018, Wes Anderson)
Ko Atari pristane na otoku psov, še ne ve, da bo poleg štirinožnih ljubljenčkov našel še kritični odgovor na svetovno krizo človečnosti.
Stalinova smrt (The Death of Stalin, 2017, Armando Iannucci)
Za marsikoga smrtno resna »zadevšna« izza železne zavese, zame pa komedija leta in kronski dokaz o moči ambicij in absurdnosti vseh sort totalitarizmov.
Stotnik (Der Hauptmann, 2017, Robert Schwentke)
Obleka naredi človeka, in ko oblečeš takšno, ki jo je sredi polja našel Willi Herold, lahko postaneš karkoli. Dimnikarjev in malarjev ne gre podcenjevati!
Tatiči (Manbiki kazoku, 2018, Hirokazu Koreeda)
Na prvi pogled nič posebnega, od blizu pa topla, globoka in kompleksna zgodba o konceptih družbe, dobrote in družine.

Otok psov

Urša Menart
Na prvih dveh mestih sta dokumentarna filma, ki vračata veselje do ustvarjanja, do eksperimenta, do politike, do stališča, do filma nasploh. Zame oba velik navdih.
Shirkers (Sandi Tan, 2018)
Druga stran vsega (Druga strana svega, 2017, Mila Turajlić)
Potem pa še trije igrani; vsak po svoje govori o medosebnih odnosih in o identiteti.
Asako 1 & 2 (Netemo sametemo, 2018, Ryūsuke Hamaguchi)
Film z lastnostmi, ki jih obožujem pri Koreedi, in z dodatno dozo romantike, za katero nisem vedela, da jo v sodobnem filmu pogrešam.
Madeline’s Madeline (2018, Josephine Decker)
Film za vse, ki delamo s čustvi. Umetnost – lajf, poklicno – zasebno, drzno – nezdravo.
Meja (Gräns, 2018, Ali Abbasi)
Zabavna zgodba, ki preskakuje iz žanra v žanr, z osvežujočim odmerkom wtf-ja.

Asako 1 & 2

Petra Meterc
Ága (2018, Milko Lazarov)
Bolgarsko-jakutski poklon vizualnemu antropologu Asenu Balickemu in brezčasna melodrama o ljubezni v starih letih.
Meteorji (Meteorlar, 2017, Gürcan Keltek)
Keltek se prek pričevanj loti poetičnega prevpraševanja resničnosti in plasti absurdnosti vsakdana v kontekstu turških državnih zločinov nad Kurdi.
Tranzit (Transit, 2018, Christian Petzold)
Kot da bi se režiserjev opus žanrsko navdahnjenih pripovedi o junakih-duhovih in njihovi zataknjenosti v prostoru v luči begunstva ter fašizma v sodobni preobleki stekel v en sam film.
Poletne ptice (Pájaros de verano, 2018, Christina Gallego, Ciro Guerra)
Staroselska matriarhalna narko saga, ki stavi na mistiko in črn humor.
Zimske muhe (Všechno bude, 2018, Olmo Omerzu)
Film ceste in odraščanja, ki prek humornih peripetij in domišljijskih odletov uspe spregovoriti o vseh tegobah, o katerih pravzaprav molči.

Poletne ptice

Marko Naberšnik
Ne bom več luzerka (2018, Urša Menart)
Duhovita in iskrena filmska pripoved. Glavna junakinja bi si zaslužila filmsko nadaljevanje, televizijsko serijo in upodobitev v stripu.
Suspiria (2018, Luca Guadagnino)
Drzna srhljivka, ki je hkrati tudi zgodba o večni ljubezni in hrepenenju. Občudujemo lahko odličen igralski ansambel z Dakoto Johnson na čelu – igralko, ki se izmika hollywoodskim pastem predvidljivosti.
Uničenje (Annihilation, 2018, Alex Garland)
Triler o zatonu človeštva in akcijska meditacija o praznini. Prav neverjetno, da je produkcijska hiša v bojazni pred neuspehom film prodala Netflixu. Namesto zaslužene kinematografske distribucije je ta mojstrovina poniknila v sivini več tisoč naslovov nepregledne filmske knjižnice medijskega giganta in bila obsojena na male ekrane.
Bergman: eno leto, eno življenje (Bergman – ett år, ett liv, 2018, Jane Magnusson)
Magično je, ko lahko pokukaš v um filmskih mojstrov. Dokumentarni film o Bergmanu je prav tovrstna izkušnja, ki ti dovoljuje, da se prepustiš razmišljanju o človeku, življenju in filmski umetnosti.
Neprisebna (Unsane, 2018, Steven Soderbergh)
Da je Soderbergh filmski genij, je že dolgo jasno. Da je ta film posnel na iPhone 7 Plus, pa je genialna novica za vse filmske ustvarjalke in ustvarjalce, ki jih utrujajo predolge pavze med posameznimi filmi. Tudi zahvaljujoč temu filmu se filmske sanje zdijo hitreje uresničljive. Ne bo ravno Visoška kronika, nov film pa bo le.

Uničenje

Ivana Novak
Ne puščaj sledov (Leave No Trace, 2018, Debra Granik)
Poletje 1993 (Estiu 1993, 2017, Carla Simón)
Osmi razred (Eighth Grade, 2018, Bo Burnham)
Tully (2018, Jason Reitman)
Ko izgubiš vse (Jusqu’à la garde, 2018, Xavier Legrand)
Televizijske serije:
The Haunting of Hill House (2018, Mike Flanagan)
Nasledstvo (Succession 2018, Jesse Armstrong)
Patrick Melrose (2018, Edward Berger/Edward St. Aubyn)
»Od nekdaj grdé so družine slovele, al’ grše od naše bilo ni nobene.« Ni naključje, da se družine – otroci, pubertetniki, starši in preostali sorodniki – najbolje počutijo v okrutnih trilerjih in psiholoških dramah, med travmami, umori, prikaznimi in duhovi. Družina se ne naseli v hišo strahov, temveč je hiša strahov (Hill House) ali pa imperij ustrahovanja in razmerij moči (Nasledstvo). Nikoli nočeš nazaj v osmi razred (Osmi razred), kaj šele v prvega (Poletje 1993). Če imaš srečo, te rešijo neznanci (Ne puščaj sledov), prijateljica (Tully) ali policija (Ko izgubiš vse). Le redki družinsko travmo sublimirajo s črnim humorjem, kar je letos najbolje uspelo Patricku Melrosu v istoimenski miniseriji, ki je hkrati najbolj grozljivo in najbolj smešno delo letošnjega (spet plodnega) televizijskega leta.

Patrick Merlose

Ciril Oberstar
Tranzit (Transit, 2018, Christian Petzold)
Svet bližnje prihodnosti je videti enako kot svet zdajšnjosti – skoraj normalno. Edina razlika je v pohodu nacizma. In seveda: film, ki se začne s posvetilom Harunu Farockiju in mu tudi dejansko ostaja zvest.
Smrt v enem kadru (Kamera o tomeru na!, 2018, Shinichiro Ueda)
Film, ki se večkrat konča, a zunaj kadra vedno znova najde svoje nadaljevanje. Izraz »zunanjost polja« dobi razsežnosti, kakršnih si iznajditelj tega termina ni drznil niti zamisliti.
Ne bom več luzerka (2018, Urša Menart)
Ljubezensko pismo Ljubljani, ki je hkrati protestno. Film o izgubah generacije, ki grozijo, da bodo postale izgube mesta, kakršnega poznamo.
Pozdrav iz svobodnih gozdov (Greetings from Free Forests, 2018, Ian Soroka) & Ne puščaj sledov (Leave no Trace, 2018, Debra Granik)
Dva nasprotna odgovora na vprašanje, ali padajoče drevo v gozdu povzroči šum, če ni nikogar, ki bi ga slišal. Pri Ianu Soroki je gozd pribežališče zgodovinskega spomina, pri Debri Granik pa nasprotno kraj, ki omogoča pozabo zgodovine.

Tranzit

Maša Peče
Moja peterica, hočeš nočeš tako ali drugače žanrskih filmov, po naključnem vrstnem redu:
The Night Comes for Us (2018, Timo Tjahjanto)
Če hladni preciznosti in učinkovitosti borilnih veščin in strelskih obračunov kakšnega klasičnega hongkonškega akcionerja dodate kaotični masaker indonezijskih mačet, dobite azijsko akcijo povsem novih razsežnosti in za povrh še komedijo. Timo Tjahjanto se je končno spustil z vajeti.
Hiša, ki jo je zgradil Jack (The House That Jack Built, 2018, Lars von Trier)
Lars von Trier v stari dobri, vrhunski formi. Bistra, duhovita in formalno briljantna kolažna meditacija o koncepcijah (vizualne, filmske, avtorjeve) umetnosti. Čestitke Mattu Dillonu ob vlogi kariere.
Vrhunec (Climax, 2018, Gaspar Noé)
Tudi Gaspar Noé v stari dobri, vrhunski formi. Peklensko kinetičen trip. Morasta reinkarnacija Edwardsove Zabave (The Party, 1968) za odtujeno, vase zazrto 21. stoletje, kjer bi dobrodušnega, naivnega in norčavega Petra Sellersa najverjetneje zaklenili v kurilnico.
Pepel je snežno bel (Jiang hu er nv, 2018, Jia Zhang-ke)
Omamen, počasen, neprisiljen film, ki se ne odigra in ne odvije, pač pa se vali in razgrinja pred tabo. Film, od katerega ne moreš odlepiti pogleda, a se ti hkrati zdi, da si ga morda samo sanjal.
Bamboo Dogs (2018, Khavn)
Naš filipinski prijatelj Khavn De La Cruz ostaja v formi. Sistemsko korupcijo in nasilje na ulicah Mondomanile je tokrat pretočil v mračen miks trilerja in filma ceste, s katerim se po filmu Alipato: Kratko življenje ogorka aprila spet vrača na Festival Kurja polt. Če bo vse po sreči, tudi osebno!
In še:
Zimske muhe (Všechno bude, 2018, Olmo Omerzu)
Ker je (ne glede na vse zgoraj povedano) čudovito gledati lep, nežen, čuteč in subtilen film. Hkrati čisto zares in samo na videz mladinski film. Olmova režija mladih igralcev, naturščikov, je vedno znova in vedno bolj osupljiva.

Zimske muhe

Tina Poglajen
Tovor (Teret, 2018, Ognjen Glavonić)
Najpomembnejši film v regiji v zadnjih letih.
Stiks (Styx, 2018, Wolfgang Fischer)
Navdušujoče telesen in hkrati pretresljivo političen film.
Zaton (Napszállta, 2018, László Nemes)
Zaradi režijske ekstravagantnosti.
Tranzit (Transit, 2018, Christian Petzold)
Zaradi inovativnega filmskega pripovedovanja.
Najljubša (The Favourite, 2018, Jorgos Lanthimos)
Ker se na zgodovino požvižga odkrito in učinkovito.
Stotnik (Der Hauptmann, 2018, Robert Schwentke)
Banalnost zla.
Požiganje (Beoning, 2018, Chang-dong Lee)
Mojstrska dekonstrukcija nice guya.
Ne bom več luzerka (2018, Urša Menart)
Ker je prvi slovenski film za mojo generacijo.

Stiks

Nejc Pohar
PRVIČ KOT FILM, DRUGIČ KOT ŽIVLJENJE
Starec in puška (The Old Man & the Gun, 2018, David Lowery) x Lucky (2017, John Carrol Lynch)
Prostor za starce je v puškini cevi. Ko pogledajo vanjo, se lahko igrajo. Ko se igrajo, začnejo igrati. Igra kot prevara, igra kot kraja, igra kot osvoboditev, skozi izgubo samega sebe.
Gube Roberta Redforda kot praske filmskega traku.
Veliki plan Harryja Deana Stantona kot obraz nekoga, ki je šel tja, od koder se ni nikdar vrnil, v temo kina, tja, kamor kot gledalci ves čas odhajamo, a nikdar zares ne odidemo.
TELO
Vrhunec (Climax, 2018, Gaspar Noe) x Suspiria (2018, Luca Guadagnino)
Noe nam ves čas malodane didaktično kaže, kaj bi se zgodilo, če bi pogledali neposredno v nezavedno, če bi nas zaslepila luč kinoprojektorja. A obenem ponuja rešitev – vrhunec preživijo le tisti, ki ne prenehajo plesati, se premikati. V dobi, ko sledenje pripovednim zapletom prevzemajo televizijske serije, Vrhunec film vzpostavlja tam, kjer je zares doma – kot vrtoglavo avdiovizijo, kot izkušnjo, kot virtualno realnost pred virtualno realnostjo. Vrhunec je kot seks, če bi ga prakticirali v in skozi oči. Eyefuck. Če bi zamižali, bi se zastrmeli v Suspirio, ki telo skozi ples razstavi, da bi ga lahko ponovno sestavila.
DOM
Nikoli zares tukaj (You Were Never Really Here, 2017, Lynne Ramsay) x Tatiči (Manbiki kazouku, 2018, Hirokazu Koreeda) x Podedovano zlo (Hereditary, 2018, Ari Aster)
Družinski člani v Podedovanem zlu ves čas iščejo past, katere razkritje bi jim omogočilo ohraniti družino, a se ob koncu zavejo, da je past družina sama.
Drugo ime za past je začasnost, ki jo Tatiči dosegajo z malimi belimi lažmi vse do trenutka, ko Joaquim Phoenix v Nikoli zares tukaj začne verjeti, da je preživetje družine mogoče točno takrat, ko ni nikdar zares tukaj, ampak je ves čas konstruirana, napaberkovana in izbojevana.
SVET
Črni panter (Black Panther, 2018, Ryan Coogler) x Hiša, ki jo je zgradil Jack (The House That Jack Built, 2018, Lars von Trier) x Stotnik (Der Hauptmann, 2017, Robert Schwentke)
Črni panter ni izpolnil naših malcolm-x-ovskih vnaprej pripravljenih pričakovanj, a nas je o stanju stvari naučil več, kot smo si bili pripravljeni priznati – pozni kapitalizem si tradicije prisvaja tako, da jih spaja, povezuje z visokotehnološkimi inovacijami, s tem pa preprečuje, da bi se subjekt osvobodil prav skozi izgubo, odtujitvijo od svojih lastnih korenin. Vendar njegov konec, oba anti/junaka po bitki sedita drug ob drugem in zreta v zahod, čakajoč na Minervino sovo, morebiti ponuja alternativo sistemu von Trierjevega Jacka.
Hiša je von Trierjev najbolj političen film, ki Jacka vzpostavi kot privilegiranega belega moškega, kot trumpovca, kot človeka, ki ne ve, a ubija zato, da bi lahko lagal, ali laže zato, da bi lahko ubijal, ki ne ve, ali svoj gesamtkunstwerk, hišo, zid človeških teles, gradi zato, da bi lahko skozenj izginil, ali v njem izgine zato, ker ve, da je ostal brez vseh, tudi brez samega sebe, sam, vsaj dokler se vzpostavlja kot nekdo, ki se jemlje neskončno resno in prav zato deluje strašljivo groteskno.
Kot igralec, ki v Stotniku igra dezerterskega igralca, ki v prizoru leta, v mišelovki znotraj mišelovke, poročniku omogoči, da proizvede fake news, ne kot laž, ampak kot s pozicije moči prirejeno resnico.

Stotnik

Simon Popek
Roma (2018, Alfonso Cuaron)
Požiganje (Beoning, 2018, Lee Chang-dong)
Stotnik (Der Hauptmann, 2017, Robert Schwentke)
Pozdrav iz svobodnih gozdov (Greetings from Free Forests, 2018, Ian Soroka)
Tranzit (Transit, 2018, Christian Petzold)
Odlično filmsko leto, s kopico intrigantnih in formalno drznih del, ki kljubujejo konceptom prostora in časa. Dobili smo Tranzit, Petzoldovo Casablanco, ki fašizem in izvirnik Anne Seghers obdela anahronistično, Stotnik pa groteskno-absurdistično. Ideološko bi se lahko obnašal tudi Ian Soroka, a je Pozdrav iz svobodnih gozdov, njegova obravnava Kočevskega roga, sublimna in ideološko nekontaminirana. Lee Chang-dong je znova potrdil, da je nepreseženi prvak sodobnega »čistega filma«, medtem ko je Roma Alfonsa Cuarona čista magija in resen kandidat za film desetletja.
Častna omemba:
Roparsko gnezdo (Den of Thieves, 2018, Christian Gudegast).
Triler leta.

Roma

Igor Prassel
Ruben Brandt – zbiratelj (Ruben Brandt, a gyüjtö, 2018, Milorad Krstić)
Švicar Chris (Chris the Swiss, 2018, Anja Kofmel)
Ta veličastni kolač! (This Magnificent Cake!, 2018, Marc James Roels, Emma De Swaef)
Mirai (Mirai no Mirai, 2018, Mamoru Hosoda)
Volčja hiša (La casa lobo, 2018, Joaquín Cociña, Cristóbal León)
Otok psov (Isle of Dogs, 2018, Wes Anderson)
Moj prispevek k Ekranovim najboljšim preteklega leta se osredotoča na celovečerne animirane filme, ki smo jih prikazali na 15. Animateki.
Madžarski fantazijski opus, ki združuje elemente trilerja, filma noir in akcijske pustolovščine, Ruben Brandt – zbiratelj, v Sloveniji rojenega režiserja Milorada Krstića nas popelje na izlet po svetovni zgodovini filmske in likovne umetnosti. Švicarsko-hrvaški animirani dokumentarec Švicar Chris Anje Kofmel uspešno združuje režiserkino osebno izkušnjo z občutljivo temo hrvaške osamosvojitvene vojne. Emma de Swaef in Marc James Roels, avtorja kratke uspešnice Oh Willy!, se s srednjemetražno plišasto lutkovno mojstrovino Ta čudoviti kolač! dotakneta travmatičnega obdobja belgijskega kolonializma. Anima o medgeneracijskem povezovanju Mirai japonskega režiserja Mamoruja Hosode je nadaljevanje filmske govorice Hayaa Miyazakija. Ljubitelji in ljubiteljice nadrealnega ter srhljivega ne smete zamuditi Volčje hiše: po navdihu razvpitega primera sekte Colonia Dignidad iz osrednjega Čila v osupljivi stop tehniki posnet celovečerni prvenec čilenskega dvojca Cristóbal León in Joaquín Cociña. Kot češnjo pa na animirano torto postavljam Otok psov Wesa Andersona, ki žal pri nas ni doživel redne kinematografske distribucije, čeprav bi si to tako zaradi zgodbe kot likovne zasnove in lutkovne animacije prav gotovo zaslužil.

Švicar Chris

Dušan Rebolj
»Zgoraj ljudje zagotovo niso žleht, pa tudi pri pokru ne goljufajo. Če ni tako, zakaj sploh prepevamo vse te pesmi? Tam se vidimo. In bomo skupaj peli in zmajevali z glavami nad vso nekdanjo hudobijo.« Tako se od gledalcev poslovi naslovni junak omnibusa bratov Coen. Sedanjo hudobijo pa je letos najbolje popisalo teh pet filmov, razvrščenih po abecedi:
The Ballad of Buster Scruggs (2018, Ethan Coen in Joel Coen)
Hiša, ki jo je zgradil Jack (The House That Jack Built, 2018, Lars von Trier)
Hold the Dark (2018, Jeremy Saulnier)
Stalinova smrt (The Death of Stalin, 2017, Armando Ianucci)
Stotnik (Der Hauptmann, 2017, Robert Schwentke)

Hold the Dark

Sanja Struna
1987: When the Day Comes (2017, Jang Joon-hwan)
Po smrti 21-letnega študenta in aktivista so Južno Korejo leta 1987 zajeli protesti, ki so popolnoma spremenili politično realnost države. Film temelji na resničnih dogodkih ter jasno in neusmiljeno nariše sliko preteklosti, istočasno pa deluje kot budilka za sedanjost.
House of Hummingbird (Beolsae, 2018, Kim Bora)
Film o odraščanju in ljubezni, ki je spol ne omejuje.
Dear Ex (2018, Mag Hsu in Hsu Chih-yen)
Žena po smrti moža odkrije, da je namesto njej in sinu vse zapustil svojemu ljubimcu; film, ki v času, ko zakon o porokah istospolnih partnerjev na Tajvanu postaja realnost, raziskuje pojem družine, ljubezni in žalovanja z mogočnim čustvenim nabojem.
Little Forest (Liteul poreseuteu, 2018, Yim Soon-rye)
Film z močno žensko energijo, ki dokazuje, da je pripovedništvo lahko enostavno in nedivje tempirano, vendar nikoli ne izgubi fokusa in svoje privlačnosti.
Smrt v enem kadru (Kamera o tomeru na!, 2018, Shinichiro Ueda)
Nizkoproračunski film o delanju nizkoproračunskega zombi filma, s prvim kadrom, ki je dolg več kot 30 minut … Odštekano, noro zabavno in odlično narejeno. Pom!

Little Forest

Jasmina Šepetavc
Smrt v enem kadru (Kamera o tomeru na!, 2017, Shinichiro Ueda)
Obdelava žanra zombijade, ki ga do zdaj še nisem videla + že leta se ob filmu nisem tako nasmejala.
Najljubša (The Favourite, 2018, Yorgos Lanthimos)
Tri zakomplicirane ženske, ki niso niti matere, niti “kurbe”, niti svetnice + humor + lezbične intrige.
Ne bom več luzerka (2018, Urša Menart)
Slovenski film, ki ga ne primerjaš več na lestvici slovenskih filmov: “za slovenski film je dober”, ampak na lestvici globalnih filmov: “je dober film”.
Bojevnica (Kona fer í stríð, 2018, Benedikt Erlingsson)
Ženske protagonistke in humoristični vložki so očitno moja letošnja rdeča nit + politično sporočilo.
Stiks (Styx, 2018, Wolfgang Fischer)
Natančen tempo, ki kljub pomanjkanju dialogov film naredi izjemno napet + moralna dilema, ki te spremlja še dolgo po ogledu.
Bonus:
Killing Eve (2018 -, Phoebe Waller-Bridge/BBC America)
V pomanjkanju žanrskih del o ženskah je to (kljub nekaterim napakam) posrečen izdelek, ki te za večino 8 epizod posrka vase + dobro tempirani humoristični vložki + lezbične intrige.

Bojevnica

Andrej Šprah
Srečen kot Lazzaro (Lazzaro felice, 2018, Alice Rohrwacher)
Ker dobrota vrača vero v nesmrtne filmske podvige …
V napeti sedanjosti (No Intenso Agora, 2017, Joao Moreira Salles)
Ker leto 1968 še vedno vsakomur odseva v drugačni perspektivi …
Kafarnaum (Capharnaüm, 2018, Nadine Labaki)
Ker se samo otroci lahko skozi vztrajnost laži prebijajo do upajoče slike …
Trije obrazi (Se rokh, 2018, Jafar Panahi)
Ker je edino neomajnost v poslanstvu lahko vizija uporniške kinematografije …
Tovor (Teret, 2018, Ognjen Glavonić)
Ker vsak svoj tovor vseskozi nosi s seboj v svojem nedovršenem filmu …

Tovor

Marcel Štefančič, jr.
Hiša, ki jo je zgradil Jack (The House That Jack Built, 2018, Lars von Trier)
Mučni vpogled v infantilno patologijo moškega “božjega kompleksa”, ki vas z vsako grozoto, vsako krutostjo, vsako ostudnostjo sprašuje: ste še vedno tu?
Trije plakati pred mestom (Three Billboards Outside Ebbing, Missouri, 2017, Martin McDonagh)
Ko kapitalizem odpove, od njega ostane le mašina, le to, kar ga poganja – nasilje, agresivnost, sovraštvo, nestrpnost, resentiment, maščevanje.
Težave v motelu El Royale (Bad Times at the El Royale, 2018, Drew Goddard)
Predstavljajte si, da bi Hitchcock Dvoriščno okno posnel v Batesovem motelu, pa dobite hiperaktivni noir, ki ga je Tarantino pozabil posneti.
Družina (2017, Rok Biček)
Portret fanta, ki ga niti mama ni tako ljubila, kot ga ljubi kamera, in odgovor na vprašanje, ali lahko film še postane film.
O telesu in duši ( Testről és lélekről, 2017, Ildikó Enyedi)
Neoliberalni status quo, ki – trd in obscen kot pornič – stoji do kolen v krvi, je ljudi tako odtujil, animaliziral in osamil, da so povezani le še v sanjah.

Težave v motelu El Royale

Ana Šturm
Najljubša (The Favourite, 2018, Yorgos Lanthimos) x Poletne ptice (Pájaros de verano, 2018, Cristina Gallego, Ciro Guerra)
Ženske, ptice in pištole. Nadgradnja ultimativnega filmskega recepta. Za prste obliznit.
Ne bom več luzerka (2018, Urša Menart) x Lady Bird (2017, Greta Gerwig)
Dva subtilna, precizna in topla poklona neukročenim trmoglavkam. Potrebujemo več takih (anti)junakinj!
Jezdec (The Rider, 2017, Chloé Zhao) x Ne puščaj sledov (Leave no Trace, 2018, Debra Granik)
Sodobni easy-riderji, ki skriti globoko v gozdu, ali ujeti med zemljo in nebom široko odprtih planjav, še vedno sanjajo o svobodi.
Smrt v enem kadru (Kamera o tomeru na!, 2017, Shinichiro Ueda) x Bahubali 2: Zaključek (Baahubali 2: The Conclusion, 2017, S.S. Rajamouli)
Kaj imata skupnega no-budget zombie meta trash in najdražji bollywoodski ep vseh epov? Iskreno ljubezen do sublimne filmske zabave. Brez dvoma dve najboljši kinodoživetji letošnjega leta.
Morje, morje (El Mar La Mar, 2017, J.P. Sniadecki, Joshua Bonnetta) x Ex Libris: Newyorška javna knjižnica (Ex Libris: The New York Public Library, 2017, Frederick Wiseman)
Najboljša filmska možganska hrana – tako vsebinsko kot formalno. Dokumentarca za vse čase.

Jezdec

Urban Tarman
Posledice (2018, Darko Štante)
Ker na svež in presunljiv način pokaže, da poleg podjetniških inkubatorjev obstajajo inkubatorji za kriminalce.
Zimske muhe (Všechno bude, 2018, Olmo Omerzu)
Topel film o mladosti v hladnem okolju.
Divje življenje (Wildlife, 2018, Paul Dano)
Včasih je lažje pogasiti gozdni požar kakor zakrpati ranjeni ponos.
Otok psov (Isle of Dogs, 2018, Wes Anderson)
Ker bodo psi na koncu zmagali.
Hladna vojna (Zimna wojna, 2018, Paweł Pawlikowski)
Ljubezen so številna zgrešena srečanja.

Divje življenje

Jernej Trebežnik
Minding The Gap (2018, Bing Liu)
Dokumentarec o skejtanju, ki se hitro prelevi v pripoved o družinskem nasilju in nato preseneča še naprej.
Zgrešena vzgoja Cameron Post (The Miseducation of Cameron Post, 2018, Desiree Akhavan)
Indie skromnost in odprtost, hollywoodska dostopnost in konciznost, predvsem pa neusahljiv uporniški duh devetdesetih.
Foxtrot (2017, Samuel Maoz)
Osupljiv ples naključij in usode, tragedije in farse, Palestine in Izraela.
Nikoli zares tukaj (You Were Never Really Here, 2017, Lynne Ramsey)
Drzna značajska študija, v kateri škotska režiserka (spet) zgradi tako oprijemljivo temačno atmosfero, da se je ne moremo otresti še dolgo po nepozabnem zaključnem prizoru.
First Reformed (2017, Paul Schrader)
Schraderjeva pozna mojstrovina, ki se loteva tematik, večjih od življenja samega, pa v svojem bistvu ostaja ganljiva zgodba enega neukročenega posameznika.

Minding the Gap

Nina Ukmar
Foxtrot (2017, Samuel Maoz)
Nepredvidljiva pripoved o sodobnem Izraelu, kjer se fokstrot/ples pojavlja kot metafora za eksistencialno brezupnost.
Young and Alive (L’époque, 2018, Matthieu Bareyre)
Dinamičen potret mladih in njihovega razmišljanja v zapletenem in kontroverznem sodobnem svetu.
Posledice (2018, Darko Štante)
Brutalno odlično.
Ray & Liz (2018, Richard Billingham)
Portret socialnega dna in razpada disfunkcionalne družine, ki ljubitelje Loachevih filmov povsem očara s fotografijo.
Ruben Brandt, zbiratelj (Ruben Brandt, a gyüjtö, 2018, Milorad Krstić)
Duhovit animirani poklon umetnosti (in psihoterapiji), vsekakor terja večkraten ogled.
Omembe zaslužita še filma: Dogman (2018, Matteo Garrone) in Menocchio (2018, Alberto Fasulo)

Posledice

Mateja Valentinčič
Divje življenje (Wildlife, 2018, Paul Dano)
Skriti dragulj, avtorski prvenec ameriškega igralca Paula Dana, drama o razpadu zakona med staršema iz perspektive njunega sina, ki je obenem nehotena priča emancipacije svoje matere ob koncu 50. let. Kostumska miniatura o družbenih vlogah in iskanju sebe, socialnih aspiracijah in življenjskih razočaranjih. Hommage Eliu Kazanu. Najboljša vloga Carey Mulligan doslej.
Stotnik (Der Hauptmann, 2017, Robert Schwentke)
Politična groteska o libidinalni moči, ki poganja perverzno nacistično ideologijo z genialno dokumentarno odjavno špico, v kateri vidimo, da ima uniforma nedvomen in nepredvidljiv učinek na naključne mimoidoče tudi danes.
Zaton (Napszállta, 2018, Laszlo Nemes)
Sanjsko potovanje na konec noči, v blatni strelski jarek 1. svetovne vojne, v kader sekvenci, ki je nedvomna aluzija na Kubrickove Steze slave. Koreografsko zrežirana skrivnostna zgodba o dekletu, ki ima buržoazno samo še poreklo, v dekadenci zadnjih vzdihljajev avstroogrske monarhije. Halucinatorna vizualna izkušnja.
Srečen kot Lazzaro (Lazzaro felice, 2018, Alice Rohrwacher)
Filmsko izvirna pravljica o dobrem, ki premaga zlo, o upanju, ki premaga vsakdanjo racionalnost, pesimizem, nihilizem. Svetopisemska prilika o Lazzaru, ki vstane od mrtvih in na vprašanje, ali je mogoče ostati čist v neoliberalnem kapitalizmu, odgovori pozitivno. Alegorija o dobroti in čistosti.
Žarek v srcu (Un beau soleil intérieur, 2017, Claire Denis x Zvezda je rojena (A Star Is Born, 2018, Bradley Cooper)
Ker jima je uspelo prepoznati in ujeti sodobno senzibilnost: Žarek v srcu v formi agonično ironične romantične komedije, Zvezda je rojena pa kot superiornejši remake od vseh predhodnikov.
Bonus:
Projekt Florida (The Florida Project, 2017, Sean Baker) x Fahrenheit 11/9 (2018, Michael Moore).
Dva filma, za katera so Američani lahko hvaležni, vsi ostali nič manj.

 

Zaton

Zdenko Vrdlovec
Tovarna nič (A Fábrica de Nada, 2017, Pedro Pinho)
Reinvencija filma iz reinvencije družbenega.
Posledice (2018, Darko Štante)
Vzgojni dom kot slovenska »mišnica«.
Tiho mesto (A Quiet Place, 2018, John Krasinski)
Izvrstna grozljivka; če v njenih monstrumih prepoznamo spletne trole, pa sploh.
Hladna vojna (Zimna wojna, 2018, Pawel Pawlikowski)
Zgodovinski muzikal v dobesednem in prenesenem pomenu.
Sicario 2: vojna brez pravil (Sicario: Day of the Soldado, 2018, Stefano Sollima)
»Vojna brez pravil« ali državni terorizem.

Tovarna nič

Veronika Zakonjšek
Požiganje (Beoning, 2018, Lee Chang-dong) + Nikoli zares tukaj (You Were Never Really Here, 2017, Lynne Ramsay)
Poezija filmskega jezika s primesjo misterioznega trilerja.
Tatiči (Manbiki kazoku, 2018, Hirokazu Koreeda)
Življenje na skrajnem robu družbe, kjer pojem družine presega sorodstvene vezi.
Ex Libris: Newyorška javna knjižnica (Ex Libris: New York Public Library, 2017, Frederick Wiseman)
Grandiozen observacijski dokumentarec, ki zareže v vse pore pomena knjižnice v sodobni družbi; od administrativnega vrha institucije do brezdomske populacije New Yorka.
Morje, morje (El mar la mar, 2017, Joshua Bonnetta, J.P. Sniadecki) + Okus po cementu (Taste of Cement, 2017, Ziad Kalthoum)
Poetični vpogled v praznino, ujetost in brezizhodnost begunskega življenja.
Divja hruška (Ahlat Ağacı, 2018, Nuri Bilge Ceylan) + Ne bom več luzerka (2018, Urša Menart)
Neperspektivnost nekega prostora in vanj ujete generacije mladih.
Posebni omembi:
Bahubali 2: Zaključek (Baahubali 2: The Conclusion, 2017, S.S. Rajamouli): bollywoodski ep vseh epov; Smrt v enem kadru (Kamera o tomeru na!, 2017, Shinichiro Ueda): najbolj odbit zombi film v filmu v filmu.

Morje, morje

Nace Zavrl
Knjiga slik (Le livre d’image, 2018, Jean-Luc Godard)
Popotovanje po Bližnjem vzhodu; Godard je z leti vse ambicioznejši.
Lep pozdrav iz svobodnih gozdov (Greetings from Free Forests, 2018, Ian Soroka)
Kočevski gozdovi in vanje vpisana vojna; transnacionalna mojstrovina.
Misija: nemogoče – izpad (Mission: Impossible – Fallout, 2018, Christopher McQuarrie)
Vratolomni spektakel še vedno živi; edina prava akcija leta.
Ne bom več luzerka (2018, Urša Menart)
Film za luzerje, bleferje in odpadnike; film za vse.
Visoka družba (High Life, 2018, Claire Denis)
Claire Denis se loti znanstvene fantastike; rezultat je mučno briljanten.

Lep pozdrav iz slovenskih gozdov

Peter Žargi
Ali je naključje, da so filmi, ki so letos najbolje zveneli, tudi filmi, ki so se mi najbolj vtisnili v spomin?
Mandy (2018, Panos Cosmatos), glasba: Jóhann Jóhannsson
Samo s fantazijo lahko realistično prikažeš izgubo.
Zama (2017, Lucrecia Martel), zvok: Guido Berenblum
Tudi v kolonializmu so bili vsi že zamenljivi.
Rdeče (Rojo, 2018, Benjamin Naishtat) glasba: Vincent Van Warmerdam
Državljani, ki se ne morejo odločiti, ali bi preteklost ubili ali jo izkoristili – z argentinskih pamp v naša ušesa.
Sicario 2: Vojna brez pravil (Sicario: Day of the Soldado, 2018, Stefano Sollima), glasba: Hildur Guðnadóttir
Siva ekonomija moralnosti; v drugo brez razlage, anotacij in opravičil.
Assunta (2018, Ester Ivakič), glasba: Alenja Pivko Kneževič, Simon Penšek
Film, ki bi ga bil lahko posnel Gregor Strniša: »Veter, ki straši drevesa, gora smrti, zvezdna riba«.

Zama