Najboljši filmi v 2017 | Revija Ekran

Najboljši filmi v 2017

| 29. 12. 2017. | Novice, Tiskana izdaja

Najboljši filmi preteklega leta po izboru filmskih kritikov, kuratorjev in režiserjev.

Tina Bernik
Mati! (Mother!, 2017, Darren Aronofsky)
Brez ljubezni (Neljubov, 2017, Andrey Zvjagincev)
Lady Macbeth (2016, William Oldroyd)
Ubijanje svetega jelena (The Killing of a Sacred Deer, 2017, Yorgos Lanthimos)
Častni meščan (El ciudadano ilustre, 2016, Mariano Cohn in Gastón Duprat)
Od alegorije in družinske drame do feministične kriminalke in grškega absurda s ščepcem argentinskega črnega humorja.

Ubijanje svetega jelena (The Killing of a Sacred Deer, 2017, Yorgos Lanthimos)

Žiga Brdnik
Smeri (Posoki, 2017, Stefan Komandarev)
Komandarev z ekipo je iz resničnih pripovedi sofijskih taksistov izjemno prepričljivo in surovo-realistično zajel socialni razkroj Bolgarije in vzhodne Evrope, ki ga simbolizira taksi, nova »vzporedna socialna služba« za akademike, profesorje, umetnike in celo duhovnike.
Družina (2017, Rok Biček)
Biček je s kamero desetletje spremljal Mateja Rajka in tri družine, ki zaznamujejo njegovo življenje. Skozi ta potop kamere v realno lahko neverjetno živo podoživimo lepe in težavne trenutke, rojstva in smrti, ljubezni in prepire, običajne in neobičajne odtenke sodobnega družinskega življenja v družbeno zahtevnih razmerah.
Služkinja (Agassi, 2016, Park Chan-wook)
Park se z režijskim mojstrstvom in izjemnim občutkom za detajle ter človeško psiho na svoj edinstveni način loteva potlačenih ženskih strasti, izrojenega patriarhata in japonske okupacije Južne Koreje.
Glasba je časovna umetnost 2, LP film Buldožer – Pljuni istini u oči (2017, Varja Močnik)
Končno smo dobili drzen in precizen »portret« najbolj drznega in prelomnega slovenskega rokerskega albuma, ki je definiral jugoslovansko glasbeno sceno in postavil v Sloveniji do danes nepresežen mejnik glasbene norosti, igrivosti, lucidnosti in provokativnosti.
Rdeča želva (La Tortue rouge, 2016, Michaël Dudok de Wit)
Rdeča želva je zahodni in vzhodni pristop k animiranju in risanju, mišljenju in čustvovanju, življenju in smrti, združila v globoko poetično in hkrati človeško preprosto, očiščujočo, meditativno filmsko izkušnjo.

Rdeča želva (La Tortue rouge, 2016, Michaël Dudok de Wit)

Bojana Bregar
Cameraperson (2016, Kirsten Johnson)
Vestern (Western, 2017, Valeska Grisebach)
20th Century Women (2016, Mike Mills)
V letu, ki nas je v številnih pogledih razočaralo, se je en pogled uspel odlepiti od blatnega dna in zasijati nad vso to človeško zmešnjavo kot nekakšen odrešeniški žarek upanja: to je bil ženski pogled. In to je bilo odlično leto za ženske v filmu, najsi so bile za kamero (Cameraperson), pred kamero (20th Century Women) ali so skrbele, da svetu ne zmanjka lepote, čeprav vsi vemo, da nam ni in nam še nekaj časa ne bo lahko na tem Divjem zahodu, ki mu pravijo globalizirani svet (Vestern).
+
Častni omembi:
Ljubezen na prvo bolezen (The Big Sick, 2017, Michael Showalter)
T2 Trainspotting (2017, Danny Boyle)

20th Century Women (2016, Mike Mills)

Ingrid Kovač Brus
Visages, villages (2017, Agnès Varda in JR)
Potovanje po Franciji, razpravljanje, ustvarjanje; preprosto in neskončno lepo.
Kvadrat (The Square, 2017, Ruben Östlund)
Izzivalna, a tudi komična polemika o pomenu sodobne umetnosti.
O telesu in duši (Teströl és lélekröl, 2017, Ildikó Enyedi)
Ljubezenska drama, ki se dogaja med sanjami in resničnostjo, kruta in neskončno poetična.
Napalm (2017, Claude Lanzmann)
Pripoved o Severni Koreji in spomin na nedeljsko popoldne v Pjongjangu v petdesetih.
Ognjišče (Hjartasteinn, 2016, Guðmundur Arnar Guðmundsson)
O lepoti odraščanja v surovem in svobodnem podeželskem okolju na Islandiji.

Visages, villages (2017, Agnès Varda in JR)

Peter Cerovšek
Vestern (Western, 2017, Valeska Grisebach)
Film, za katerega se zdi, da ga je režiralo in produciralo okolje samo.
Dawson: zamrznjeni čas (Dawson City: Frozen Time, 2016, Bill Morrison)
Izjemen vpogled v rojstvo filma in zgodovino kapitalizma skozi podobe skoraj za vedno izgubljenih filmov.
Kratki izlet (2017, Igor Bezinović)
Mala mojstrovina, ki na meji med naturalistično upodobitvijo in magičnim realizmom, med dokumentarnim in igranim, v celoti zaobjame barviti mikrokozmos hrvaške Istre in nekega nedorečenega časa.
Playing men (2017, Matjaž Ivanišin)
Film, igre, moški, kriza, pijača, moški, igre, film. Igrivost Matjaža Ivanišina.
Služkinja (Agassi, 2016, Park Chan-wook)
Park Chan-wook v najboljši izvedbi.

Dawson: zamrznjeni čas (Dawson City: Frozen Time, 2016, Bill Morrison)

Rok Govednik
Ava (2017, Léa Mysius)
Nekaj najlepšega je, ko vidiš ustvarjalce, zaljubljene v film – Léa hvala ti za to. Čisti filmski užitek!
Projekt Florida (The Florida Project, 2017, Sean Baker)
Mala white trash zgodba z močjo vulkana.
O telesu in duši (Teströl és lélekröl, 2017, Ildikó Enyedi)
Čudovito pripravljeno, posneto in še asocialno ter čudaško.
El mar la mar (2017, Joshua Bonnetta in J.P. Sniadecki)
Filmska etnografija prostora in premikov v njem – puščava Sonoran med Mehiko in ZDA.
Pendular (2017, Júlia Murat)
Film, ki diha, pleše, premika, simbolizira, s prostorom, zanjo, zanj.

Projekt Florida (The Florida Project, 2017, Sean Baker)

Andrej Gustinčič
Brez ljubezni (Neljubov, 2017, Andrej Zvjagincev)
Ledena doba v ruski družbi in ruski duši v zares pretresljivem novem filmu ruskega mojstra Zvjaginceva.
Dunkirk (2017, Christopher Nolan)
Morda ne Nolanov najboljši film – to je še vedno Vitez teme iz leta 2008 – ampak scenska uprizoritev ene najbolj osupljivih epizod z začetka druge svetovne vojne in film, ki gledalcu zleze v podzavest.
Mesečina (Moonlight, 2016, Barry Jenkins)
Impresionistično delo, ki najde najbolj delikatne emocije v najbolj grobem okolju.
Projekt Florida (The Florida Project, 2017, Sean Baker)
Zgleden primer ameriškega neorealizma o neuničljivem duhu otrok na margini družbe.
Ubijanje svetega jelena (The Killing of a Sacred Deer, 2017, Yorgos Lanthimos)
Briljantna mešanica čudaškega in banalnega v sodobnem svetu, ki mu še vedno vladajo maščevalni stari grški bogovi.
+
Konvoj (Le convoi, 2016, Frédéric Schoendoerffer)
Triler, za kakršnega sem bil prepričan, da ga ne znajo več narediti.

Dunkirk (2017, Christopher Nolan)

Igor Harb
Logan (2017, James Mangold)
Stripovski film je pravzaprav mešanica kultnega vesterna in Hanekejeve Ljubezni. Z najboljšo superjunakinjo leta v podobi 11-letne Dafne Keen.
Nikoli zares tukaj (You Were Never Really Here, 2017, Lynne Ramsay)
Tudi ta film je poln nasilja, a ga vizualna poezija režiserke in najboljša igra Joaquina Phoenixa povzdigneta nad žanr trilerja.
Najsrečnejši dan Ollija Mäkija (Hymyilevä mies, 2016, Juho Kuosmanen)
Tudi tretji film ima v ospredju nasilje, glavni junak je boksar. A zanj je na prvem mestu ljubezen, in to je najbolj romantičen film leta.
Velikanka (Colossal, 2016, Nacho Vigalondo)
Tako kot v zgornjih filmih tudi tu nasilni moški na koncu ne rešijo sveta s pestmi. Zato ga mora ženska. Kriminalno spregledan film tega leta.
Iztrebljevalec 2049 (Blade Runner 2049, 2017, Dennis Villeneuve)
V 2017 ni manjkalo vizualno navdušujočih filmov: Voznik (Baby Driver, 2017, Edgar Wright), Samo konec sveta (Juste la fin du monde, 2016, Xavier Dolan), Čudežna ženska (Wonder Woman, 2017, Patti Jenkins), a Dennis Villeneuve je iz na videz nepotrebnega nadaljevanja ustvaril mojstrovino.

Logan (2017, James Mangold)

Matevž Jerman
1945 (2017, Ferenc Török)
Luciden družbeni portret zamolčanega poglavja madžarske in evropske zgodovine in film za čase zgodovinske pozabe, v katerih se leto 1945 vseeno zdi vse bolj blizu.
Kratki izlet (2017, Igor Bezinović)
Prepletanje dokumentarizma in magičnega realizma že dolgo ni bilo videti tako lahkotno, Istra pa že dolgo ne tako impresivna.
Playing Men (2017, Matjaž Ivanišin)
Poetični doku o arhetipih, o moških, ki se igrajo, in o moških, ki igrajo moške; tudi eden najboljših filmov o ustvarjalnem krču in režiserju, ki ve, da je treba filme ustvarjati igrivo in igre igrati še kako zares.
Oni samo prihajajo in odhajajo (Oni samo dolaze i odlaze, 2017, Boris Poljak)
Mojstrski kratkometražni observacijski dokumentarec o stičišču noči in jutra, morja in kopnega, mladosti in starosti, antropologije in metafizike.
Zbeži! (Get Out, 2017, Jordan Peele)
Eden najbolj presenetljivo suverenih prvencev leta, silovita mainstream satira sodobne Amerike in hipnotične moči stereotipov.

Zbeži! (Get Out, 2017, Jordan Peele)

Ana Jurc
Zbeži! (Get Out!, 2017, Jordan Peele)
Ciničen posmeh nedolžnim utvaram o tem, kako v sodobnem svetu družbeni in rasni razredi ne igrajo nobene vloge več. Portret dobronamernih belcev, ki mislijo, da razumejo, česar ne morejo zares razumeti. Briljanten film, ki od gledalca zahteva soočenje z nelagodnimi temami.
Družina (2017, Rok Biček)
Bičku je uspel neverjetni, veliki met naturalističnega dokumentarizma, ki občutljivo tematiko obravnava brez odvračanja pogleda, a z ogromno mero humanizma.
Nisem čarovnica (I Am Not a Witch, 2017, Rungano Nyoni)
Celovečerni prvenec zambijsko-britanske režiserke je portret dogmatičnosti in korupcije v Zambiji. Bizarna obtožba čarovništva se razvije v nadrealistično, satirično dekonstrukcijo absurda in politike spola.
Iztrebljevalec 2049 (Blade Runner 2049, 2017, Denis Villeneuve)
Pazljiva kompozicija in praktično neprekosljiva fotografija Rogerja Deakinsa film spremenita v hibridno žival, ki je v isti sapi očitni sorodnik izvirnega Iztrebljevalca in popolnoma izvirna umetnina.
Z ljubeznijo, Vincent: Van Goghova skrivnost (Loving Vincent, 2017, Dorota Kobiela in Hugh Welchman)
Če ste si kdaj skušali predstavljati, kako bi bilo vstopiti v slikarski svet kakega slavnega umetnika, boste odgovor našli v tem neverjetno ambicioznem, razorožujoče čarobnem animiranem filmu.

Z ljubeznijo, Vincent: Van Goghova skrivnost (Loving Vincent, 2017, Dorota Kobiela in Hugh Welchman)

Damjan Kozole
Brez ljubezni (Neljubov, 2017, Andrej Zvjagincev)
Delo izjemne moči: Bergman in Antonioni skupaj v enem filmu.
Projekt Florida (The Florida Project, 2017, Sean Baker)
Vse o tem, kako dragoceno je življenje. Vsako.
Vestern (Western, 2017, Valeska Grisebach)
Pravo psihologijo moških karakterjev najbolje pozna in lahko prikaže samo ženska.
Družina (2017, Rok Biček)
Resnično življenje.
O telesu in duši (Teströl és lélekröl, 2017, Ildikó Enyedi)
V tem filmu je celo samomor vizualno tako privlačen, da si želiš, da bi še trajal.

Brez ljubezni (Neljubov, 2017, Andrej Zvjagincev)

Jela Krečič
Leto 2017 je bilo precej plodno na področju TV-serij.
Zgodbe iz Times Squara (The Deuce, 2017–, George Pelecanos, David Simon)
Zgodbe so znova upravičile obstoj forme nadaljevanke. Avtor počasi razgrne usode kopice junakov in junakinj v zgodbi prostitucije in začetkov pornografije na kultnem manhatnskem prizorišču v sedemdesetih letih. Skozi tako nastavljeno mrežo odnosov poda tudi politično kritiko o sistemskih družbenih anomalijah, ki omogočajo spolno izkoriščanje in ostale zločine.
Krona (The Crown, 2016–, Peter Morgan)
Eden boljših primerov, kako skozi konkretne zgodovinske dogodke in situacije izrisati portret politične osebnosti, v tem primeru britanske monarhinje Elizabete II.
Velike majhne laži (Big Little Lies, 2017, David E. Kelley)
Velike majhne laži predvsem s sijajno zasedbo igralk izpričujejo, da vselej obstaja prostor za kompleksne in ganljive zgodbe.
Nikar tako živahno (Curb Your Enthusiasm, 2000–, Larry David)
Serija z Larryjem Davidom ostaja spomenik pravi komediji in ohranja komičnega duha v moralizirajočih in politično korektnih časih.
Mindhunter (2017–, Joe Penhall)
Ob osnovni premisi – razvoj behavioristične znanosti FBI – serija o preganjanju serijskih morilcev prepriča predvsem v tem, da sprevrne prevladujočo podobo vsemogočnosti FBI izdelovalcev profilov, ki jim vselej uspe priti na sled “neulovljivim” morilcem. Obenem odpira prostor za manjše, dozdevno manj pomembne zgodbe, s čimer dobi nepredvidljive odtenke in drži gledalca v napetosti.
+
Sledi v snegu (Wind River, 2017, Taylor Sheridan)
Kriminalna zgodba o grozljivi smrti indijanskega dekleta odstre kritičen (a ne patetičen) pogled na žalostni položaj ameriških Indijancev v rezervatih.
The Meyerowitz Stories (New and Selected) (2017, Noah Baumbach)
The Meyerowitz Stories so poklon tisti tradiciji ameriškega filma, ki dramo, ganljivost in komičnost ustvarja iz intimnih družinskih odnosov, iz njihovih minornih in usodnejših peripetij in dogodkov.

Sledi v snegu (Wind River, 2017, Taylor Sheridan)

Matic Majcen
Jim & Andy: The Great Beyond (2017, Chris Smith)
Pretvarjanje, bolj resnično od resničnosti.
Trije plakati pred mestom (Three Billboards Outside Ebbing, Missouri, 2017, Martin McDonagh)
Britanec pokaže, kako delati ameriške filme.
Mati! (Mother!, 2017, Darren Aronofsky)
Rosemaryjin otrok na steroidih.
Voznik (Baby Driver, 2017, Edgar Wright)
Pusti glasbi pripovedovati.
Mesečina (Moonlight, 2016, Barry Jenkins)
Skromnost, tista redka lastnost velikih filmov.
+
(p)osebna omemba:
The Final Portrait (2017, Stanley Tucci)
Nikoli ni konec.

Mesečina (Moonlight, 2016, Barry Jenkins)

Luka Marčetič
Projekt Florida (The Florida Project, 2017, Sean Baker)
Willem Dafoe v vsak film.
A Ghost Story (2017, David Lowery)
Art film, ki uspešno spreminja žanr iz minute v minuto.
The Meyerowitz Stories (New and Selected) (2017, Noah Baumbach)
Skupek likov z genialno dinamiko.
I Don’t Feel At Home in This World Anymore (2017, Macon Blair)
Čudaški liki v čudaških situacijah. Moja najljubša kombinacija.
Nisem čarovnica (I Am Not a Witch, 2017, Rungano Nyoni)
Ne vidiš veliko črnih komedij, posnetih v Zambiji. Tragikomično.

A Ghost Story (2017, David Lowery)

Jure Matičič
Filmi, ki so me v letu 2017 ganili in me prevzeli, navedeni po abecednem vrstnem redu. Lahko bi jih gledal vedno znova.
Foxtrot (2017, Samuel Maoz)
Smrt je absurdna (še posebej v Izraelu) … film z najboljšo plesno sceno leta!
Medvedek Paddington 2 (Paddington 2, 2017, Paul King)
Najbolj topel in prijeten film leta, zdravilo za vse težave tega sveta.
O telesu in duši (Teströl és lélekröl, 2017, Ildikó Enyedi)
Sramežljiva ljubezenska zgodba, ki ponoči sanja jelene, čez dan pa hladnokrvno kolje govedo.
Pokliči me po svojem imenu (Call Me by Your Name, 2017, Luca Guadagino)
Prva zaljubljenost, ki v kinodvorano z vso silo pošlje vonjave toskanskega poletja.
Samo konec sveta (Juste la fin du monde, 2016, Xavier Dolan)
Ena boljših priredb gledališkega dela, Dolanov poklon popolnim disfunkcionalnim družinam.
+
Posebni omembi:
Okja (2017, Joon-ho Bong)
Čeprav smo ga lahko videli le na malih zaslonih, bi najbolje izgledal v kinu.
V modrino (Into the Blue, 2017, Antoneta Alamat Kusijanović)
Kratki format, a z močjo in angažiranostjo celovečerca.

Samo konec sveta (Juste la fin du monde, 2016, Xavier Dolan)

Jurij Meden
A Week with Azar (2017, Tara Najd Ahmadi) + The Most Beautiful Country in the World (2017, Želimir Žilnik)
Playing Men (2017, Matjaž Ivanišin) + Vestern (Western, 2017, Valeska Grisebach)
Obzornik 63 – Vlak senc (2017, Nika Autor) + Jolted Images (2017, Pavle Levi)
Dobrodošlica (2017, Davorin Marc) + Les gardiennes (2017, Xavier Beauvois)
1440 fotogramov: Ostrilec (2017, Davorin Marc in prijatelji) + Brawl in Cell Block 99 (2017, S. Craig Zahler)
Eden središčnih zastavkov papirnatega filma Pavla Levija je prenos Marxove enajste teze o Feuerbachu v domeno filmske ustvarjalnosti: Režiserji so svet samo različno reproducirali (reprezentirali), gre pa za to, da ga proizvedemo. Natanko na liniji te definicije se nahaja vseh izbranih deset negacij obstoječega kulturnopolitičnega statusa quo oziroma pet filmskih dvojic, po katerih se leto 2017 vrezuje v spomin.

Brawl in Cell Block 99 (2017, S. Craig Zahler)

Urša Menart
Pokrpajmo žive (Réparer les vivants, 2016, Katell Quillévéré
The Beguiled (2017, Sofia Coppola)
Družina (2017, Rok Biček)
Velikanka (Colossal, 2016, Nacho Vigalondo)
Person to Person (2017, Dustin Guy Defa)
Letos sem videla manj res odličnih filmov kot lani (morda je glede na naš trg art-kino distribucije še prezgodaj za oceno “sezone”). Z lahkoto sem se odločila le za prve tri, ki so me navdušili s samozavestno režijo ter z izvrstnim ritmom, in pri katerih mi je bilo popolnoma vseeno, da vem, kako se bodo zgodbe končale. Zadnja dva sta tista iz preostale deseterice dobrih, za katera sumim, da bosta najverjetneje spregledana. Prvi je tako neobičajen, da ne bi smel delovati, drugi pa je tako običajen, da ne bi smel delovati.

The Beguiled (2017, Sofia Coppola)

Petra Meterc
Alipato, kratko življenje ogorka (Alipato: The Very Brief Life of an Ember, 2016, Khavn)
Slumovsko-gangsterski trip po Mondomanili pomenljivo zavrača politično korektnost, med drugim iz kozje go-pro perspektive.
Nisem čarovnica (I Am Not a Witch, 2017, Rungano Nyoni)
Izjemno svež preplet družbene kritike, črnega humorja ter vizualne simbolike, ki omogoča paleto premislekov.
Nisem tvoj zamorec (I Am Not Your Negro, 2017, Raoul Peck)
Esejski portret Jamesa Baldwina s filigransko natančnostjo vzpostavlja branje Baldwinovih tekstov v luči zgodovinsko-političnega konteksta obdobja ter sodobnosti.
Vestern (Western, 2017, Valeska Grisebach)
Film, ki žanrske konvencije vpelje zato, da jih lahko zavrne – nekje med pričakovanji in »filmom, v katerem se nič ne zgodi«, se sestavi mikrovizija sodobne Evrope v odnosu do lastnih margin.
The Wound (Inxeba, 2017, John Trengove)
Intimno prevpraševanje moškosti ter razkrivanj in odkrivanj seksualnosti z veliko mero subtilnosti, ki ne potrebuje pretirane estetizacije.

Nisem tvoj zamorec (I Am Not Your Negro, 2017, Raoul Peck)

Varja Močnik
Alipato: kratko življenje ogorka (Alipato: The Very Brief Life of an Ember, 2016, Khavn)
Brez naslova (Untitled, 2017, Michael Glawogger in Monika Willi)
Playing Men (2017, Matjaž Ivanišin)
Prek morja (Oltremare, 2017, Loredana Bianconi)
Twin Peaks: The Return (2017, David Lynch)
Letos občudujem in obožujem filme, ki so popolnoma samosvoji, ki se ne ozirajo na to, kaj naj bi film bil, temveč filmski izraz raziskujejo in na novo izumljajo. Ne ozirajo se na to, kakšen naj bi bil svet, temveč nam ga pokažejo, kakor ga vidijo sami. Vsi ti filmi izkazujejo tudi veliko ljubezen do ljudi v svetu, ki mu ljubezni močno primanjkuje.

Alipato: kratko življenje ogorka (Alipato: The Very Brief Life of an Ember, 2016, Khavn)

Marko Naberšnik
Kvadrat (The Square, 2017, Ruben Östlund)
Ni vse zlato, kar se sveti, ali obleka ne naredi človeka. Odlična satira in serija prizorov, ki preigrava komunikacijske šume med ljudmi.
Iztrebljevalec 2049 (Blade Runner 2049, 2017, Denis Villeneuve)
Bil sem tam, ko se je zgodil original, in bil sem tukaj, ko se je zgodilo nadaljevanje. Zvestoba do groba in atmosferska znanstvenofantastična zgodba o samoti.
Mati! (Mother!, 2017, Darren Aronofsky)
Kako je v filmu videti nočna mora, iz katere se ne moremo zbuditi? Edinstvena Jeniffer Lawrence in Darren Aronofsky ponujata luciden odgovor.
Družina (2017, Rok Biček)
Pravijo, da za uspešno filmsko ustvarjanje potrebuješ strast, potrpljenje in vztrajnost. Film Roka Bička je dokaz, da je to resnica.
1945 (2017, Ferenc Török)
Človeštvo kot skupek potlačenih skrivnosti, ki trkajo na vest posameznikov. Izjemna filmska pripoved, v kateri vsak del sestavlja prepričljivo celoto.

Družina (2017, Rok Biček)

Ivana Novak
Po nevihti (Umi yori mo mada fukaku, 2017, Hirokazu Kore-eda)
Izgubljeno mesto Z (The Lost City of Z, 2017, James Gray)
Najsrečnejši dan v življenju Ollija Mäkija (Hymyilevä mies, 2016, Juho Kuosmanen)
Mladi papež (The Young Pope, 2016, Paolo Sorrentino)
Zgodbe Times Squara (The Deuce, 2017, George Pelecanos in David Simon)
K tem filmom in serijam, ki so se mi iz različnih razlogov zdeli izjemni, lahko dodam še serije Majhne laži (Big Little Lies, 2017, Jean-Marc Vallée), Skrivnost jezera: kitajsko dekle (Top of the Lake: China Girl, 2017, Jane Campion, Gerald Lee) in Nikar tako živahno (Curb Your Enthusiasm, 2017, Larry Charles idr.) ter dokumentarni film Jim & Andy: The Great Beyond Featuring a Very Special, Contractually Obligated Mention of Tony Clifton (2017, Chris Smith).

Izgubljeno mesto Z (The Lost City of Z, 2017, James Gray)

Ciril Oberstar
Playing Men (2017, Matjaž Ivanišin)
Dokumentarna elegija o usodi moške želje, če ta sploh še obstaja.
Foxtrot (2017, Samuel Maoz)
Nežen in malce čudaški poskus, da bi se Izraelci in Palestinci skupaj smejali in se skupaj počutili odtujene.
Vestern (Western, 2017, Valeska Grisebach)
Izjemna filmska analiza grobosti in nežnosti v srečanju dveh skupnosti in lep prikaz, kako v Evropi Divji zahod osvaja Divji vzhod.
Tatort: Der rote Schatten [Tatort: rdeča senca] (2017, Dominik Graf)
Spopad rdečih in sivih senc nemške zgodovine, ki ga je ob 40. obletnici nemške jeseni v maniri stare šole nanizanke Tatort posnel Dominik Graf.
Kratki izlet (2017, Igor Bezinović).
Zabavna metafizična prilika o prijateljih in prijateljstvu.

Foxtrot (2017, Samuel Maoz)

Anže Okorn
Bližina (Tesnota, 2017, Kantemir Balagov)
Aritmija (Aritmia, 2017, Boris Hlebnikov)
Projekt Florida (The Florida Project, 2017, Sean Baker)
Ognjišče (Hjartasteinn, 2016, Guðmundur Arnar Guðmundsson)
V krvi (I blodet, 2016, Danska)
Ne vem, če sem izbral najboljše, prej še frišne, ki so se tako lepo dopolnjevali … Novembrski Liffe pač. Lepo je v naši domovini biti mlad – pri šestih letih, pri triindvajsetih ali še kasneje … v Rusiji, v ZDA, na Islandiji, na Danskem. Filmičnost človeškega dejavnika. Bližina islandskih najstnikov, ki iz objestnosti streljajo galebe, kavkaških, ki okajeni gledajo snuff film, v katerem čečenski vojaki režejo vratove ruskim, ter twirkanje mame samohranilke in njene šestletne hčerke. Disneyland in Dismaland. Knjižna uspešnica Vzgoja po dansko sreča brezdomne družine, ki iz dneva v dan podaljšujejo počitnice v poceni floridskih motelih. Naša mala mis je gangsta, ampak se na koncu tako zjoka, da …

Ognjišče (Hjartasteinn, 2016, Guðmundur Arnar Guðmundsson)

Maša Peče
Po abecedi.
Blade of the Immortal (Mugen no jûnin, 2017, Takashi Miike)
Brawl in Cell Block 99 (2017, S. Craig Zahler)
Playing Men (2017, Matjaž Ivanišin)
Spit’n’Split (2017, Jérôme Vandewattyne)
Vestern (Western, 2017, Valeska Grisebach)
Prva dva, ker je užitek in privilegij gledati filme, ki niso le narejeni za ogled na velikem, kinematografskem platnu, pač pa je to platno narejeno za njih. (Čeprav bi lahko Vinca Vaughna, ki z golimi pestmi pretepa svoj avto, gledali v katerem koli kontekstu, tudi galerijskem, če bi se le dalo v loopu.) Druga dva, ker je užitek in privilegij gledati filmarje, ki filmski jezik govorijo (mislijo in razumejo) spontano, intuitivno, kot materinega. In zadnji, ker lahko fikcijo poganja toliko inteligence in empatije, da premore več teže in avtentičnosti kot resničnost. (Če bomo na naslednji film Valeske Grisebach spet čakali celo desetletje, bo spet vredno čakati.)

Playing Men (2017, Matjaž Ivanišin)

Zemira Pečovnik
O telesu in duši (Teströl és lélekröl, 2017, Ildikó Enyedi)
Poetično pokaže, da ljubezen temelji na skupni iluziji, na skupnih sanjah.
Kvadrat (The Square, 2017, Ruben Östlund)
Duhovito in poznavalsko razgrinja protislovja sodobne umetnosti in s tem vse zahodne sodobnosti.
Divja miška (Wilde Maus, 2017, Josef Hader)
Dobro se zabava na račun intelektualca srednjih let, ki mu izguba službe spodmakne tla pod nogami.
Prijazna dežela (Sweet Country, 2017, Warwick Thornton)
V formi vesterna pove vse o rasizmu in kolonializmu v Avstraliji in na vseh kontinentih.
Nečista kri (Sameblod, 2016, Amanda Kernell)
Temeljito secira pozabo in sovraštvo do lastne identitete; zanikanje tistega, kar nas boli in česar se sramujemo.

Kvadrat (The Square, 2017, Ruben Östlund)

Polona Petek
Letošnje filmsko leto je zame predvsem leto izjemnih dosežkov filmskih ustvarjalk – tako režiserk kakor tudi igralk, zato v svoj izbor uvrščam naslednje filme:
Ivan (2017, Janez Burger)
Film, ki je izvrstni Maruši Majer – ob vešči režiji in prvovrstnem prispevku celotne ekipe – odmeril čas, prostor in pozornost, ki si jih zasluži že vse od svojih študentskih projektov.
Glasba je časovna umetnost 2, LP film Buldožer – Pljuni istini u oči (2017, Varja Močnik)
Film, ki vseh pogledih izpričuje izjemno subtilnost in domiselnost režiserke na čelu vrhunske ekipe.
Hannah (2017, Andrea Pallaoro)
Elegantni drugi celovečerec italijanskega režiserja mlajše generacije, v katerem v naslovni vlogi v svojem prepoznavno zadržanem, a čustveno nabitem slogu blesti neprekosljiva Charlotte Rampling.
Zabava (The Party, 2017, Sally Potter)
Osmi celovečerec Sally Potter, na katerega je bilo treba čakati kar pet let, a je bila klavstrofobična satira z zvezdniško zasedbo več kot vredna čakanja.
Snežak (The Snowman, 2017, Tomas Alfredson)
Včasih si je pač treba privoščiti tudi kakšen pregrešni užitek, zlasti če gre za nordijski noir z Michaelom Fassbenderjem v glavni vlogi.

Zabava (The Party, 2017, Sally Potter)

Simon Popek
Leto 2017 je bilo presenetljivo kakovostno, ne le po številu dobrih filmov, temveč tudi po raznolikosti. Zatorej navajam dva filma leta in pet parov ‘sledilcev’:
Filma leta (fikcija/dokumentarni):
Zbeži! (Get Out, 2017, Jordan Peele)
The Dead Nation (2017, Radu Jude)
Žanr leta:
Konvoj (Le convoi, 2016, Frédéric Schoendoerffer)
Kača s tisoč urezi (La serpent aux mille coupures, 2017, Eric Valette)
Slovenca leta (fikcija/dokumentarni):
Ivan (2017, Janez Burger)
Playing Men (2017, Matjaž Ivanišin)
Dokumentarca leta:
Ex Libris: The New York Public Library (2017, Frederick Wiseman)
Visages-villages (2017, Agnès Varda in JR)
Hollywood leta:
Logan (2017, James Mangold)
Bostonski heroji (Patriots Day, 2017, Peter Berg)
Arthouse leta:
Vestern (Western, 2017, Valeska Grisebach)
Kvadrat (The Square, 2017, Ruben Östlund)

Ex Libris: The New York Public Library (2017, Frederick Wiseman)

Igor Prassel
Lep dan še naprej (Hao ji le, 2017, Liu Jian)
Louise pozimi (Louise by the Shore, 2016, Jean-Francois Laguionie)
Dekle brez rok (La jeune fille sans mains, 2016, Sébastien Laudenbach)
Družina (2017, Rok Biček)
On Generation and Corruption (2017, Makino Takashi)
Kot programski direktor festivala Animateka v prvi plan postavljam tri izvrstne celovečerne animirane filme. Drugi film pionirja neodvisne kitajske animacije Liu Jiana, Lep dan še naprej, je črna drama, ki razgalja korumpirano sodobno kitajsko realnost. Louise pozimi starešine francoske klasične animacije, Jean-Francoisa Laguioniea, je počasna, intimna in humanistična klasično zrisana pripoved o naravnih lepotah zimske obalne krajine in življenjski energiji stare gospe. Dekle brez rok pa je minimalističa animirana adaptacija klasične pravljice bratov Grimm in obenem prvenec talentiranega francoskega režiserja in animatorja Sébastiena Laudenbacha, ki nam pokaže, da se lahko animirani prvenec lahko naredi tudi na popolnoma originalen način brez ogromnega proračuna.
Svoj izbor zaključujem kot urednik programa Slovenske kinoteke, kjer smo v 2017 gostili japonskega cineasta Makina Takashija in med drugim pokazali njegov zadnji film On Generation and Corruption. Ta projekcija me je popolnoma očarala in obenem osupnila zaradi energije, ki je iz platna vrela v dvorano in preko očes pustila velik pečat v možganih in ostalih notranjih organih. Zadnji film v izboru je po mojem mnenju najboljši domači film preteklega leta. Bičkovi Družini sem brez zadržka sledil in živo sočustvoval ob dogajanju na velikem platnu.

On Generation and Corruption (2017, Makino Takashi)

Dušan Rebolj
Pet plodnih uporab grotesknega v najžlahtnejšem smislu, razvrščenih po abecedi:
Druga stran upanja (Toivon tuolla puolen, 2017, Aki Kaurismäki)
Grotesknost kot politična in civilizacijska alternativa.
Dunkirk (2017, Christopher Nolan)
Grotesknost kot brexit.
Mati! (Mother!, 2017, Darren Aronofsky)
Grotesknost kot ustvarjalska pozicija.
Mindhunter (celotna 1. sezona, 2017, avtor serije: Joe Penhall, režija: David Fincher idr.)
Grotesknost kot predmet detektivske procedure.
Osmi potnik: Zaveza (Alien: Covenant, 2017, Ridley Scott)
Grotesknost kot spektakel.

Mindhunter (celotna 1. sezona, 2017, avtor serije: Joe Penhall, režija: David Fincher idr.)

Samo Seničar
Brez ljubezni (Neljubov, 2017, Andrej Zvjagincev)
Ruski tek na mestu. Hladno do kosti.
O telesu in duši (Teströl és lélekröl, 2017, Ildikó Enyedi)
Najlepša romantična drama letošnjega leta.
Vestern (Western, 2017, Valeska Grisebach)
Potopitev v surov moški svet, ki pa ima tudi mehko stran.
Družina (2017, Rok Biček)
Ker pozabimo, da gledamo dokumentarni film!
Slava (Слава, 2016, Kristina Grozeva, Petar Valchanov)
Odlično seciranje razrednih neenakosti na podlagi popolnoma absurdnega dogodka.

Vestern (Western, 2017, Valeska Grisebach)

Zoran Smiljanić
Sledi v snegu (Wind River, 2017, Taylor Sheridan)
Ni pravice za manjšine.
Kvadrat (The Square, 2017, Ruben Östlund)
Ni umetnosti.
Ubijanje svetega jelena (The Killing of a Sacred Deer, 2017, Yorgos Lanthimos)
Ni družine.
Trije plakati pred mestom (Three Billboards Outside Ebbing, Missouri, 2017, Martin McDonagh)
Ni več prijetnih malih mest, vsa so postala zajebana do konca.
Manchester by the Sea (2016, Kenneth Lonergan)
Ni katarze, ni rešitve, ni pomiritve.

Trije plakati pred mestom (Three Billboards Outside Ebbing, Missouri, 2017, Martin McDonagh)

Sanja Struna
A Taxi Driver (Taeksi Unjeonsa, 2017, Jang Hoon)
Zgodovina se ponavlja; celo v Evropi se danes na nekaj koncih dogaja, da vlade nadzorujejo vsebino poročil. Voznik taksija je film, ki nas spomni, kako zelo pomembno je svobodno poročanje; tudi če ni v naši moči, da nekaj spremenimo, pa lahko vsaj spregovorimo.
Iztrebljevalec 2049 (Blade Runner 2049, 2017, Denis Villeneuve)
Nismo pogosto priča rojstvu kultnih klasik ali nadaljevanjem, ki presegajo original, vendar je Villeneuvu uspelo ustvariti točno to – instantno kultno klasiko z brezhibno fotografijo, ki je dodatno osmislila in nadgradila originalni film.
Pokliči me po svojem imenu (Call Me By Your Name, 2017, Luca Guadagnino)
Nekoč je bila jabolčna pita, zdaj pa … Sladkost in vznemirjenje prve (in prave?) ljubezni, ki ji tudi v družbi sladkih breskev grenkoba ne uide, hrepenenje pa ima prvo in zadnjo besedo.
Oblika vode (The Shape of Water, 2017, Guillermo del Toro)
Bogata družbena kritika, zapakirana v fantazijsko-retro okolje, v katerem si lahko samo pasemo oči in dušo – ter odlična igra celotne zasedbe, močan glavni ženski lik in zdrav odmerek upanja za povrh. Boljše že ne more biti.
Close-knit (Karera ga honki de amu toki wa, 2017, Naoko Ogigami)
Prvi japonski celovečerec na temo transspolnosti in ganljiva zgodba o pomenu družine – in volneno pletenih penisov – med gledanjem katere ne manjka ne glasnega smeha in ne solza, s čudovito igro Toma Ikute.

Pokliči me po svojem imenu (Call Me By Your Name, 2017, Luca Guadagnino)

Marcel Štefančič, jr.
Dunkirk (2017, Christopher Nolan)
Film o vojni, ki dela film.
Manchester by the Sea (2016, Kenneth Lonergan)
Dobrim ljudem se dogajajo strašne reči.
Sledi v snegu (Wind River, 2017, Taylor Sheridan)
Antigona v zmrzovalniku rasnih napetosti.
Služkinja (Agassi, 2016, Park Chan-wook)
Rašomonski triler o rojstvu ženske.
Ubijanje svetega jelena (The Killing of a Sacred Deer, 2017, Yorgos Lanthimos)
Srhljiva normalnost buržoazije.

Služkinja (Agassi, 2016, Park Chan-wook)

Ana Šturm
5 x 2 + 2 = top 5 (filmska matematika)
Zbeži! (Get Out, 2017, Jordan Peele) + Nisem tvoj zamorec (I Am Not Your Negro, 2016, Raoul Peck)
Moč filma, da zareže v drobovje družbe.
Dunkirk (2017, Christopher Nolan) + Nikoli zares tukaj (You Were Never Really Here, 2017, Lynne Ramsay)
Moč filmskega jezika, da zareže v drobovje gledalca.
Projekt Florida (The Florida Project, 2017, Sean Baker) + Cameraperson (2016, Kirsten Johnson)
Moč pogleda, ki razkrije, kar bi večina raje, da ostane skrito.
Ognjišče (Hjartasteinn, 2016, Guðmundur Arnar Guðmundsson) + Pokliči me po svojem imenu (Call Me by Your Name, 2017, Luca Guadagino)
Moč ljubezni, prijateljstva in svobode.
Lady Macbeth (2016, William Oldroyd) + The Levelling (2016, Hope Dickson Leach)
Moč ženske.
+
(p)osebna omemba:
Božja dežela (Gods Own Country, 2017, Francis Lee) + Kingdom of Us (2017, Lucy Cohen)
Moč srečnega konca.

Lady Macbeth (2016, William Oldroyd)

Nina Ukmar
Kvadrat (The Square, 2017, Ruben Östlund)
V kvadratu vrat človek – je zapisal Kosovel, Östlund pa je o tem posnel film.
Ivan (2017, Janez Burger)
Izjemna Maruša Majer v zgodbi o prekletstvu izbire in mladi ženski z nahrbtnikom bremena iz časov odraščanja brez ljubezni.
Poslednja plaža (L’Ultima Spiagga, 2016, Thanos Anastopoulos in Davide Del Degan)
Trst (meni najbližje mesto) in edina plaža (Pedočin), kjer zid še danes ločuje ženski in moški del. Mestoma zabaven dokumentarec, kjer se prepletajo osamljenost, druženje, norost in tudi smrt. Premislek o mejah, svobodi in staranju.
Trahere (2017, Juš Jeraj in Atila Urbančič)
Dokumentirana ljubezen slovenskega moškega do njegovega traktorja in obenem vpogled v slovensko ruralno okolje. Odličen prvenec, se veselim naslednjih.
Deklina zgodba (The Handmaid’s Tale, 2017 – , Bruce Miller)
Serija deluje kot daljši film s skrbno dodelanim scenarijem in izjemno odigranimi vlogami glavnih igralk; časovno pa lebdi nekje med preteklostjo in prihodnostjo. Srhljiva napoved prihodnosti, če bomo otopeli prepuščali odločitve drugim. Bom res samo še maternica na dveh nogah?
+
Posebna omemba:
O telesu in duši (Teströl és lélekröl, 2017, Ildikó Enyedi)
Odstiranje pogleda v življenje dveh osamljenih. In kaj je tvoja klavnica?

Ivan (2017, Janez Burger)

Mateja Valentinčič
Mati! (Mother!, 2017, Darren Aronofsky)
Najbolj feminističen eko horror letos in ekspresivno moško posvetilo ženskemu elementu.
Molk (Silence, 2016, Martin Scorsese)
Epska freska trka dveh ideologij – krščanstva in budizma na Japonskem v 17. stoletju, ki skozi notranje boje jezuitskih misijonarjev subtilno pokaže, da so verniki pri spopadu velikih idej zgolj kmetje na šahovnici kulturne geopolitike.
Brez ljubezni (Neljubov, 2017, Andrej Zvjagincev)
Srce parajoča, pesimistična ločitvena drama zakoncev, ki na srečo lastnega otroka pozabita tako zlahka, kot oblast pozablja na šibkejše v družbenem vzdušju, ki ga določajo bogatenje, pehanje za statusom in nacionalizem.
Kvadrat (The Square, 2017, Ruben Ostlund)
Duhovito jedka satira na račun sodobnega individualizma, egoizma, hipokrizije in dekadence sodobne konceptualne umetnosti kot družbeno najbolj angažirane umetniške zvrsti, ki v ospredje postavlja razkroj družbene solidarnosti.
O telesu in duši (Teströl és lélekröl, 2017, Ildikó Enyedi)
Še en konceptualni film, ki koncept transcendira v ljubezensko poezijo dveh odtujenih duš, starejšega melanholika in mlade avtistke. Najdeta se tam, kjer bi najmanj pričakovali – v klavnici, ki je le mesena metafora za življenje zunaj nje.
+
Slovenski bonus:
Družina (2017, Rok Biček)
Desetletje trajajoča boleče intimna in obenem povsem univerzalna psihosocialna kronika odraščanja ter observacijski dokumentarec, ki se lahko meri z deli Fredericka Wisemana. Mojstrovina.
+
Guilty pleasure:
Konvoj (Le convoi, 2016, Frédéric Schoendoerffer)
Žanrski film leta.

O telesu in duši (Teströl és lélekröl, 2017, Ildikó Enyedi)

Zdenko Vrdlovec
Kvadrat (The Square, 2017, Ruben Östlund)
Ko se film loti umetnosti, lahko postane “film na kvadrat”.
Iztrebljevalec 2049 (Blade Runner 2049, 2017, Dennis Villeneuve).
“Remake” Playtima v 21. stoletju, ki je iztrebil Hulota.
Sledi v snegu (Wind River, 2017, Taylor Sheridan)
Indijanci v Ameriki še vedno izginjajo.
Dunkirk (2017, Christopher Nolan)
Reševaje vojaka Tommyja.

Iztrebljevalec 2049 (Blade Runner 2049, 2017, Dennis Villeneuve)

Veronika Zakonjšek
Brez ljubezni (Neljubov, 2017, Andrej Zvjagincev)
Družinska drama o razpadlem zakonu in izginulem otroku, ki šele v zadnjih minutah razkrije svojo večplastnost ter metaforično podano politično in družbeno-kritično noto.
Austerlitz (2016, Sergei Loznitsa)
Neizprosen vpogled v človeški odnos do zgodovine skozi statično, dokumentarno opazovanje turističnega dne v nacističnem koncentracijskem kampu.
Vestern (Western, 2017, Valeska Grisebach)
Naturalističen, že skoraj antropološki vpogled v človeško komunikacijo, mikro-agresivna trenja, navezovanje medkulturnih stikov, kulturnega občutka večvrednosti in eksploatacijo Drugega. Minimalističen film, ki kljub navidezni odsotnosti zgodbe pove ogromno.
Pokliči me po svojem imenu (Call Me by Your Name, 2017, Luca Guadagnino)
Film, poln okusov, poletnih vonjav in občutkov, je brezčasna zgodba o odraščanju, seksualnem prebujanju in prvi ljubezni.
Surovo (Grave, 2016, Julia Ducournau)
Film o nenasitnem apetitu, ženski seksualnosti in lakoti po človeškem mesu. Eden najmočnejših – četudi metaforičnih – filmov o prebujanju poželenja in ženski seksualni emancipaciji.

Surovo (Grave, 2016, Julia Ducournau)

Nace Zavrl
El mar la mar (2017, Joshua Bonnetta in J. P. Sniadecki)
Mehiško-ameriška meja skozi oči računalnika – etnografija za postčloveško dobo.
Girls Trip (2017, Malcolm D. Lee)
Tiffany Haddish s kolegicami širi obzorja pijančevskih komedij – trip v vseh pomenih besede.
Good Luck (2017, Ben Russell)
Diptih o srbskih in surinamskih rudarjih je v resnici diptih o dvojnosti sami – droge, filozofija in film so za Russella eno.
Loganovi srečneži (Logan Lucky, 2017, Steven Soderbergh)
Zvezdniški blockbuster je lahko tudi duhovit – brez Soderbergha bi bil Hollywood prazen.
Tonsler Park (2017, Kevin Jerome Everson)
Odmaknjen, a zavzet vpogled v črevesje ameriških volitev – hiperplodoviti Everson je zvezda eksperimentalnega filma.

Girls Trip (2017, Malcolm D. Lee)