Peele, da te kap | Revija Ekran

Peele, da te kap

| 5. 6. 2019. | Kritika

Jordan Peele je leta 2017 s filmom Zbeži!(Get Out) postavil nov mejnik v t. i. black horrorju, podžanru grozljivk, v katerih so v ospredju temnopolti in ki tako ali drugače kažejo na določene aspekte rasne problematike v ZDA. Navdušenje nad grozljivim, ki se vpenja v politične problematike, najsibo rasne odnose ali pa feministična vprašanja, se je v zadnjih nekaj letih okrepilo do te mere, da lahko zatrdimo, da so grozljivke trenutno najpopularnejši žanrski filmi, ki ne obsedajo zgolj množic, temveč se z njimi poglobljeno ali povsem fanovsko ukvarjajo tudi filmski kritiki in gledalci pretežno arthouseprodukcije, ki v filmih iščemo žanrske prvine v preseku z njihovimi predrugačenji in političnimi pomeni.

Tako je na začetku tega leta premiero doživel film Horror Noire: A History of Black Horror, dokumentarec Xavierja Burgina, ki se ukvarja z zgodovino črne grozljivke, pa tudi z vlogo Afroameričanov v žanru širše. V njem vrsta režiserjev, igralcev, kritikov in akademikov, za katere se zdi, da tvorijo svojstveno skupnost, spregovori o pogostih filmskih tropih in rasnih stereotipih znotraj žanrskih pripovedi. Posebno mesto v dokumentarcu pripada prav Jordanu Peelu, ki spregovori o svojem prvencu Zbeži!, za katerega pojasni, da si ga je zamislil kot nekakšen odgovor na vloge temnopoltih v grozljivkah in njihovo reprezentacijo v hollywoodskih filmih na splošno. Med drugim poudari, da so gledalci v filmu pričakovali vsaj enega dobrega belca, s katerim bi se lahko poistovetili, on pa jim ga ni želel ponuditi.

Jasno je, da se je Peela prijela avra nekakšnega zlatega afroameriškega dečka Hollywooda in v tem duhu so promovirali tudi njegov najnovejši izdelek Mi (Us, 2019). Vendar pa Peele svoji fanovski bazi ni želel servirati že pričakovanega, in če kaj, je dejstvo, da je v filmu v ospredju temnopolta družina iz višjega srednjega razreda, ki ji status omogoča odmik od rasne diskriminacije in z njo povezanih sistemskih krivic, zagotovo ena boljših političnih izjav,s katero je prelisičil obete kritikov in gledalcev. Postavljanje temnopoltih v vloge, ki niso zaznamovane zaradi barve kože, nosi močno sporočilo o reprezentaciji temnopoltih znotraj igralske zasedbe, v običajnih vlogah, v katerih smo sicer vajeni gledati bele igralce. In čeprav gre v filmu za pomenljivo odsotnost neposrednega sklicevanja na barvo kože, se iz te odsotnosti hočeš nočeš gradi nova podoba uspešnih Afroameričanov, ki s svojim statusnim prehajanjem spomnijo na problematike, načete v Oprostite, ker vas motim(Sorry to bother you, 2018) Bootsa Rileyja.

Mise začne z vpeljavo dogodka iz preteklosti, s katerim je povezana groza v filmu. V osemdesetih letih prejšnjega stoletja dekletce Adelaide (Madison Curry) v lunaparku steče stran od staršev in se pred dežjem zateče v hišo strahov – tam pa poleg svojih izkrivljenih podob v neštetih ogledalih naleti na svojo dvojnico. Strašljivo srečanje, ki se v filmu konča z bližnjim planom srha na dekličinem obrazu, gledalci razumemo kot izvorno travmo Adelaide, ki jo preganja še v odraslih letih.

Nato se zgodi časovni preskok in film se v sedanjosti odvija kot kakšna visokobudžetna hollywoodska komedija, le da v njem, kot že rečeno, namesto bele družine nastopa temnopolta. Mama Adelaide (Lupita Nyong’o), oče Gabe (Winston Duke), zgodnjenajstniška hčerka Zora (Shadadi Wright Joseph) in mlajši sin Jason (Evan Alex) se odpravijo na oddih v svojo počitniško hišo blizu Santa Cruza. Pretežno privilegirana družina, ki se ji ni treba ukvarjati z eksistencialnimi vprašanji, temveč predvsem z liberalnimi vzgojnimi pristopi in s tem, kako so kot družina videti ter kakšen avto vozi oče v primerjavi z bogatejšimi belimi družinskimi prijatelji, delujejo kot prisrčno-komični stereotipi, ki bi jih lahko potegnili iz sodobne verzije The Cosby Showa. Še bolj enodimenzionalni so omenjeni družinski prijatelji. Kitty (Elisabeth Moss) je s svojim videzom obsedena mama, prisrčna razočarana gospodinja, ki na plaži popiva roséin ob pozni popoldanski uri vzklika, da je že čas za vodko, mož Josh (Tim Heidecker) je do žene bodisi ignorantski ali zbadljiv, njuni hčerki dvojčici pa sta blondinki, ki v prostem času vadita svoje navijaške plesne korake in se vedeta kot postranska lika iz enega od Filmov, da te kap.

Adelaide, ki se tudi sicer vede zadržano in nekoliko zamaknjeno, kar gledalci pripisujemo njeni nerazrešeni travmi, se stežka pusti prepričati, da z družino obiščejo plažo, na kateri je v otroštvu doživela travmatično izkušnjo, in ko se tistega dne vrnejo domov, se v njo naseli strah, da jo dvojnica, deklica iz hiše strahov, še vedno išče. Gabe jo gleda sumničavo in sprva misli, da gre zgolj za paranojo. Nato pa se pred počitniško hišo pojavi njim identična družina, oblečena v rdeče kombinezone z bleščečimi škarjami v rokah, ki kaj kmalu vdre v hišo. Napad dvojnikov se najprej zdi oseben; sklepamo, da gre za hudobne kopije, ki preganjajo Adelaide, a ko ta svojo dvojnico z imenom Red (Lupita Nyong’o) vpraša, kaj za vraga so, ji slednja odgovori: »Mi smo Američani.« Izvirni naslov Ustako dobi novo razlago: lahko ga razumemo kot U.S. – ZDA. Kasneje Red razkrije, da so rdeče uniformirani dvojniki doslej živeli v podzemlju opuščenih predorov in zaklonišč, kjer jih je držala vlada, ki jih je ustvarila kot del neuspešnega eksperimenta za nadzor misli državljanov nad zemeljskim površjem. Tisto, na kar naj bi vlada pozabila, pa naj bi bile duše. Tako se v osrednjem delu filma sprva zdi, da gre za nekakšen brezdušni, pošastni podrazred, ki je prišel po svoje maščevanje.

Osrednji del filma se sicer odvija v stilu dobro premišljenih žanrskih sosledij – vsiljivci najprej uspejo zavzeti hišo, nato pa se precej dolgo odvija preganjanje in pobijanje, ki nudi obilo gledalskih užitkov. Suspenz je največkrat dosežen z uporabo subjektivne kamere, ki prevzema simbolno vlogo zazrtosti v lastno izkrivljeno podobo v ogledalu. Pri tem ima velike zasluge igralska zasedba, ki je morala poosebiti podvojene podobe in tako rekoč diametralno nasprotne značaje junakov. Peele ima strašljive trike in nepričakovane zasuke brez dvoma v mezincu. Z njimi se velikokrat pokloni drugim režiserjem, in čeprav filmskih referenc kar mrgoli, naj gre za najbolj očitne Hitchcockove Ptiče(The Birds, 1963)in Vrtoglavico(Vertigo, 1958), Hanekejeve Nenavadne igre (Funny Games, 1997 ), Kubrickovo Sijanje(The Shining is a 1980) ali Spielbergovo Žrelo (Jaws, 1975), je zagotovo ena bolj uspešnih prizor v hiši družinskih prijateljev (ki, mimogrede, prav tako doživijo napad svojih dvojnikov), v katerem se vsakovrstno, nazorno in močno estetizirano nasilje odvija ob spremljavi pop hitičev ter z dobro mero tarantinovskega črnega humorja. Tudi sicer Peele komičnosti ne opusti niti v domnevno najbolj grozljivih prizorih; s šalami večkrat razelektri napetost tik po strašljivem, pogosto pa se celo zdi, da ločnice med enim in drugim ni.

Osrednji del filmske pripovedi je hkrati del, v katerem nastopijo težave, saj se glavna ideja filma zaplete v mrežo ohlapno povezanih simbolov in namigov, ki skupaj s končnim zasukom gledalca zaradi prevelikega števila plasti interpretacij in nekoherentnega pristopa k njihovemu doziranju prehitijo in ga iz kina pošljejo z nehvaležno domačo nalogo razvozlavanja lastne zbeganosti. Peele namreč v dolge prizore, ki spominjajo na zombijevske igre mačke z mišmi, v katerih se zgolj navidezno sprašujemo, kdo bo koga, saj je jasno, da bodo zmagali tisti dobri, z dušo, poleg že omenjenih filmskih hommagevpodtakne še cel kup simbolike, ki naj bi jo kot koščke sestavljanke ponotranjili do konca filma, v katerem Peele razkrije poslednji preobrat.

Različne reference kažejo na politično vzdušje v osemdesetih, v obdobju, v katerem je film zakoreninjen. Že v enem prvih prizorov mala Adelaide na televiziji gleda propagandni spot za dogodek Hands Across America iz leta 1986, ki naj bi poosebljal čas Ronalda Reagana. Šlo je za humanitarno akcijo, v kateri naj bi se več milijonov ljudi po vseh ZDA držalo za roke, človeška veriga pa naj bi zbrani denar namenila lokalnim dobrodelnim organizacijam, ki so se borile z revščino in brezdomstvom. A veriga je bila bojda na več koncih prekinjena, več kot polovica zbranega denarja pa je namesto v dobrodelne namene šla za kritje stroškov promocije in organizacije. V filmu tako simbolizira zlagano vizijo srečne post-rasne Amerike. Tu je tudi majica s podobo in napisom iz videospota ThrillerMichaela Jacksona, ki jo nosi mala Adelaide in namiguje – čeprav je bil Miposnet pred premiero zloglasnega dokumentarca Dana Reeda Leaving Neverland(2019) – na dvojno podobo zvezdnika, kar nas spomni na verz iz Jacksonove druge pesmi, ki pravi, »da moramo začeti s človekom v ogledalu«. V filmu se večkrat pojavijo tudi biblične reference na zapis iz Jeremije 11:11, ki svari, da bo bog nad ljudi poslal zlo.

Podrazred »vklenjenih« (The Tethered), kot jih predstavi Red, je pozabljena družbena skupina, temna stran idilične podobe Amerike. Zatirani, ki nimajo s prihodom na zemeljsko površje in nasilno revolucijo »izgubiti nič drugega kot verige« – na kar nakaže Red, ko v enem od prizorov v podzemlju s škarjami, s katerimi rdečkarji sicer napadajo svoje dvojnike, reže papirnato verigo človeških figuric, kar v misli zopet prikliče poprej omenjeno humanitarno akcijo. In če je poskusne zajčke (Peele nas na element upravljanja s človeškimi telesi opozarja z vseprisotnimi belimi zajci v podzemlju) vlada zavrgla zato, ker naj ne bi imeli duše, se kmalu zazdi, da gre zgolj za projekcijo drugačnosti in pošastnosti v odnosu do drugega, ki tistim na sončni strani omogoči brezskrbno pozabo temne strani privilegijev, ki jih uživajo. Večplastnost odnosa med enimi in drugimi, med dvema stranema istega kovanca, se razkriva prav v nasilnih prizorih. Z razvojem dogajanja vedno bolj poudarjena človeškost dvojnikov ves čas dokazuje, da niso tako drugačni, kot bi njihovi »originali« želeli, in da vseeno posedujejo dušo, ki je zaradi zatiranja in priklenjenosti v podzemno življenje preprosto pridobila distorzično podobo. Izkrivljena podoba v ogledalu, subjektivni pogled kamere, se namreč zdi vedno bolj resnična od tiste, ki smo jo gledali v začetnem delu filma.

Na drugi strani so prav privilegiji tisti, ki Adelaidini družini omogočajo navidezno »človeškost« in »običajnost« po družbenih normativih. Ravno tako povedno je, kako hitro se srečna družina privadi na nasilje, ki ga, čeprav v samoobrambi, izvaja nad svojimi dvojniki. Tako za Adelaide kot za njeno hčerko Zoro se zdi, da v njem začneta celo uživati in z železnimi palicami kot za šalo udrihata po dvojnikih ter tako pridobivata vse bolj pošastne in morilske značilnosti, do točke, ko sta Adelaide in Red drugačni le še na videz in ni več jasno, na kateri strani gre za mimikrijo in na kateri za »izvirnik«. Tovrstna spojitev dvojnosti pripelje do preobrata, ki ga Peele postreže na samem koncu, ko se film znova vrne k travmatičnemu dogodku v hiši strahov v Adelaidinem otroštvu in razkrije, da sta se identični dekletci ob srečanju pravzaprav zamenjali – Red je takrat ugrabila Adelaide in jo zvezala v podzemlju, sama pa je prevzela njeno mesto nad zemljo. Končni obrat tako potrjuje razlikovanje med razvojem posameznikov, ki je odvisno od okolja, v katerem se je izoblikoval, hkrati pa namigne, da je Adelaide v podzemlju postala nekakšna vodja upora, saj se je bolj kot drugi zavedala, kaj ji je bilo vsa ta leta odrekano.

Podzemlje iz filma bi lahko denimo povezali tudi s t. i. potopljenim prostorom (»thesunken place«) iz Peelovega prvenca, kamor glavni junak Chris (Daniel Kaluuya) pade, ko ga želi liberalna bela družina zasužnjiti. Nekakšen purgatorij vesti, v katerega pade, je po filmu Zbeži!namreč kot metafora prešel v jezik in se zdaj pogosto uporablja za opisovanje temnopoltih posameznikov, ki se ne uprejo rasističnim ideologijam. Med drugim so uporabniki Twitterja za ujetega v potopljeni prostor označili Kanyeja Westa, ko je javno izkazoval podporo Donaldu Trumpu. Vzporednice bi lahko povlekli z Oprostite, ker vas motimBootsa Rileyja, ki prek simbolike belega glasu govori o prehajanju razrednih slojev s strani temnopoltih, saj je v Mimočno prisotna ideja dvojne zavesti po teoriji W. E. B. Du Boisa, ki med drugim svari, da so temnopolti lahko sami sebi največji sovražniki. Čeprav se, kot smo zapisali že na začetku, Peele v Miizogne omenjanju rasne problematike, pa se ravno dvojna zavest in razslojenost v razredne hierarhije vanjo močno vpenjata. Ko se družina dvojnikov pojavi na dovozu Adelaidine družine, želi Gabe, oče družine, poln zaupanja v oblasti, najprej poklicati policijo. A če se spomnimo prizora iz filma Zbeži!, v katerem je prihod policijskega avtomobila junaku še zadnjič v kosti nagnal strah za lastno življenje, je razumljivo, da tudi tokrat policija ne bo priskočila na pomoč. Ko se Gabe zave, da je ne bodo uspeli priklicati, stopi iz hiše na dvorišče; da bi prestrašil vsiljivce, uporabi drugačen register glasu, kot smo ga slišali v začetnih prizorih, kjer je govoril izbrano, recimo temu obamovsko angleščino – kar naenkrat se namreč v pouličnem slengu zadere: »If you wanna get crazy, we can get crazy!«

Vsemu povedanemu navkljub pa kompleksne metafore, ki jih je Peele v filmu želel razviti, žal v večini delujejo le na papirju, denimo v tem članku. Če smo film Zbeži! lahko gledali, ne da bi si ob njem morali zapisovati reference in jih ob spremljanju kaotične akcije in humorja plesti v širšo, mestoma luknjasto idejo, to za Mi težko zatrdimo. Na enem od posterjev za film se je sicer znašel tudi Rorschachovtest, s čimer nas Peele opogumlja, naj si film vsak interpretira po svoje, toda ravno v tem je težava – interpretacije se ob ogledu ne ponujajo samodejno in zato izpadejo pretežno nedodelane ter obenem pretirano intelektualistične.

Peele, ki ga je za film Minavdahnila epizoda Območja somrakaz naslovom Zrcalna podoba(Mirror Image), je bil nedavno razkrit kot mastermind za ponovnim zagonom serije, ki se začne že tega aprila. Morda pa lahko na večjo varčnost z idejami in simboliko v navezavi z grozo upamo prav pri novih epizodah kultne serije.