Magičnost vsakdana | Revija Ekran

Magičnost vsakdana

| 1. 9. 2017. | Domača scena, Ekran na ekranu, Reportaža, Spletna izdaja

FADE IN:

INT. ANINO STANOVANJE – DAN

V majhni kopalnici na pralnem stroju, zraven fena, krtače za lase in kreme za obraz, stoji napol popita skodelica kave. Medtem ko si umiva zobe, se ANA iz kopalnice odpravi v sobo. Med kupom oblek poišče svojo najljubšo kratko majico. Vrne se v kopalnico, splakne usta, zobno ščetko postavi v lonček pri lijaku in si obleče majico. Nato obuje modre allstarke, si na rame oprta nahrbtnik in iz predala vzame ključe. Odpre vrata, ki se zaradi prepiha, ki nastane, ko stopi na hodnik, za njo glasno zaloputnejo.

EXT. BLOK – DAN

Pred blokom stoji kolesarnica. Ana išče svoje kolo. Na mestu, kjer je bilo parkirano, najde samo preščipnjeno verigo. Iz žepa vzame telefon. Pogleda na uro. Nejevoljno zavzdihne in se peš odpravi po ulici.

INT. MSUM – DAN

Vrata zaškripajo. Ana vstopi v predavalnico na koncu hodnika. V njej sedi majhna skupina ljudi in se pogovarja. Usede se na najbližji stol in iz torbe vzame računalnik.

Skupino v predavalnici Muzeja sodobnih umetnosti Metelkova (MSUM) so sestavljali udeleženci Kratke scene in njihov mentor, madžarski režiser in scenarist Csaba Bollók, med drugim avtor filma Iska’s Journey (Iszka utazása, 2007), ki je bil leta 2008 madžarski kandidat za nagrado oskar, ter predavatelj in soustanovitelj scenaristične delavnice Minimidpoint, ki poteka v okviru enega največjih evropskih programov za razvoj scenarijev ter filmskih projektov Midpoint. Z njegovo pomočjo je peterica (i)zbranih scenaristov na intenzivni štiridnevni delavnici razčlenjevala in izpopolnjevala svoje scenarije za kratke filme. Pri Ekranu smo se odločili, da se jim pridružimo in pogledamo v ozadje dogajanja.

Kratka scena je skupni projekt produkcije EnaBanda in Društva za uveljavljanje kratkega filma Kraken. Gre za prvo scenaristično delavnico pri nas, ki je posvečena izključno razvijanju umetnosti kratkega filma. Prvič je potekala lani, v okviru 2. edicije Festivala kratkega filma FeKK, letos pa se je, v nekoliko spremenjeni in dopolnjeni drugi izvedbi, odvila dober teden dni pred festivalom, med 16. in 19. avgustom v prostorih MSUM.

Slovenski scenaristi so svoja dela kar nekaj let lahko pilili na scenaristični delavnici Pokaži jezik, ki je bila ustanovljena konec 90. let in je bila ena prvih tovrstnih delavnic na področju bivše Jugoslavije. Ko je ‘šola’ Pokaži jezik, ki jo je vodil Zdravko Duša, po 20. letih prenehala z delovanjem, je v izobraževanju nastala večletna vrzel. »Takrat smo konstantno z vseh strani poslušali – pa tudi sami smo to govorili –, da je problem naših filmov scenarij,« pove Matevž Luzar, režiser in predsednik sekcije scenaristov pri Društvu slovenskih režiserjev (DSR). Z njim smo se pogovarjali o še eni scenaristični delavnici, Scenarnici, ki letos, tako kot Kratka scena, poteka drugo leto, obe pa predstavljata pomembno pridobitev na področju razvoja domače scenaristike, ki pri nas pregovorno velja za zapostavljeno in podhranjeno področje.

Ne prav rožnato stanje je deloma posledica slabih strokovnih temeljev (študij scenaristike smo dobili šele nekaj let nazaj), naše specifične situacije, v kateri ni prav velike potrebe po ljudeh, ki bi bili specializirani izključno za poklic scenarista (večina režiserjev scenarije za svoje filme piše sama, televizije pa ne vlagajo v razvoj novih in izvirnih scenarijev), navsezadnje pa tudi samega odnosa do obrti. Je pa v zadnjem času čutiti, da se situacija – deloma zaradi globalnih trendov, deloma pa zaradi krepitve delovanja stanovskih društev ter prihoda nove generacije – počasi spreminja.

DSR je tako dve leti nazaj ustanovilo (pod)sekcijo scenaristov, v istem času pa je tudi Slovenski filmski center (SFC), takrat pod vodstvom Jožka Rutarja, začel premišljevati o nujnosti razvoja domače scenaristike, s ciljem delati boljše filme. »Ker smo zadevo želeli izpeljati kar najbolj profesionalno in strateško, smo se odločili, da združimo moči in skupaj zastavimo Scenarnico,« pove Luzar. Natančno so preučili, kakšne delavnice potekajo v tujini. Ugotovili so, da večina poteka krajši čas, namenjene pa so predvsem piljenju prve verzije scenarija. »Ampak najtežja stvar je priti do tega prvega drafta.« Scenarnico so zato zasnovali kot intenzivno delavnico za razvoj scenarijev za celovečerne filme, od začetne ideje do prve verzije. Udeleženci se srečujejo daljši čas, cilj pa je napisati prvi osnutek scenarija.

Prva Scenarnica je pod budnim očesom Srdjana Koljevića, ki scenaristiko že več kot 20 let poučuje na akademiji v Beogradu, potekala lani spomladi in čez poletje, na njej pa je nastalo osem novih celovečernih scenarijev, nekateri od njih so že v nadaljnjem razvoju. »V okviru delavnice smo ustvarili zelo dobro vzdušje. Ljudje hočejo, da so njihovi scenariji res dobri, in tudi organizatorji si želimo, da bi iz teh zgodb nastali filmi. Seveda to vedno ne bo mogoče. Včasih kak projekt tudi ugasne, tako pač je. Pomembno je tudi, da se na delavnici osvoji neka metodologija, ki omogoča lažje in uspešnejše nadaljnje delo.«

»S Scenarnico želimo doseči tudi, da se vzpostavi nek kolektiv ljudi, ki se zna pogovarjati o scenarijih na podlagi dramaturgije, zgodbe, ki zna skupaj detektirati napake, iskati rešitve in razvijati znanje,« še razmišlja Luzar. Izmenjava znanja in izkušenj je nekaj, kar ima pri sicer zelo samotnem in mukotrpnem opravilu pisanja scenarijev velik pomen. Kot je ob zaključku Kratke scene dejal eden od udeležencev, sta mu bila ugotovitev, da ni edini, ki se pri pisanju sooča s problemi, in dejstvo da je slednje lahko delil z drugimi, v veliko olajšanje.

Kratka scena je nastala bolj organsko, kot odgovor in hkrati del živahnega dogajanja, saj so mladi ustvarjalci, tako tisti iz akademijskih vrst kot njihovi samorastniški vrstniki iz neodvisne scene, v zadnjih letih pri nas dodobra preporodili in prevetrili formo kratkega filma, ki je polno zaživel kot pozornosti vredna samostojna entiteta. Kratki filmi so dobili svoje mesto na Festivalu slovenskega filma, ustanovljeno je bilo društvo za uveljavljanje kratkega filma Kraken, pa Festival FeKK, dobili smo Noč kratkih filmov in še bi lahko naštevali.

Omenjenega dogajanja pa ne gre jemati za samoumevnega. Mlade talente in kakovostna kratkometražna filmska dela je treba prepoznati in jim dati v okviru ustreznih platform možnost za rast in razvoj. Kratka forma ima namreč povsem svoje (tudi scenaristične) zakonitosti, na kar prevečkrat pozabljamo. Kot je večkrat omenil tudi mentor letošnje Kratke scene, Csaba Bollók, je namen kratkega filma, da ujame pomemben trenutek v življenju – trenutek, ko smo morali sprejeti pomembno odločitev, ali ko se nam je ves svet postavil na glavo. Kratki film je rezina življenja; na manjši del, ko se osredotočimo, globlje v njegove skrivnosti se lahko potopimo. Taki vsebini pa se mora podrediti tudi sama forma.

Za vse filmske ustvarjalce, še posebno pa za tiste na začetku ustvarjalne poti, je dostop do kakovostnega izpopolnjevanja znanja ključnega pomena. Mladi, še neuveljavljeni scenaristi imajo le redko priložnost sodelovati na tovrstnih delavnicah v tujini, ki zanje večinoma predstavljajo tudi velik finančni zalogaj, pri nas pa takih dogodkov primanjkuje. Ustvarjanje v spodbudnem okolju, ki je prilagojeno specifičnim potrebam udeležencev, in podpora profesionalnih, za tovrstno delo usposobljenih mentorjev, sta pomemben korak pri spodbujanju kreativnosti in iznajdljivosti mladih ter najboljša možna popotnica za prihodnost slovenskega filma.

»Na Scenarnico se lahko prijavi kdorkoli. Tu smo bili enotnega mnenja, da ne smemo postavljati omejitev. Ni važno, ali si napisal že 10 scenarijev ali nobenega. Šteje dobra ideja – ideja, ki ima potencial, da postane dober film,« pravi Matevž Luzar. Pri takem izhodišču je prednost tudi ta, da se na delavnici posledično znajde zelo raznolika skupina ljudi, in več raznovrstnih izkušenj ko imaš na kupu, več se udeleženci drug od drugega lahko naučijo. Podobno velja tudi za Kratko sceno.

Na Kratko sceno se je bilo letos treba prijaviti z že napisanim scenarijem v angleškem jeziku, predvsem zaradi poglobljenega individualnega dela s tujim mentorjem. Izmed prispelih prijav so organizatorji izbrali pet scenarijev oziroma pet udeležencev, ki so se udeležili štiridnevne delavnice. Po krajši uvodni predstavitvi dela, ki jih čaka, se je Kratka scena začela z daljšim predavanjem Csabe Bollóka o scenarističnih pravilih kratkega filma, v katerem ga je večkrat zaneslo tudi globoko v zgodovino filma in umetnosti, od Aristotela do Harmonyja Korina.

Csaba meni, da mora vsak dober scenarist poznati tako zgodovino filma kot trende, ki so popularni ta hip. Poznati mora več različnih metod svojega dela, ponotranjiti (zlata) pravila, natančno preučevati druge filme in predvsem veliko brati. »Ne verjamem, da obstaja ena rešitev, ena metoda, ki se je pri pisanju lahko držiš. Zato je pomembno, da imaš dobro osnovno znanje in da si odprt za nove ideje, saj se le tako lahko najbolje prilagodiš vsakemu posameznemu scenariju in iz njega poskušaš narediti kar največ. Predvsem pa je pomembno, da veliko delaš. Najlažje se namreč učiš iz svojih napak, problemov in izkušenj.«

Pisatelji in scenaristi navdih za svoje delo črpajo iz dveh virov, primarnih in sekundarnih. »Primarni vir je življenje in večina od nas ga zamuja. Okolje in dogajanje okrog nas je treba opazovati, slišati, čutiti. Primarna občutja pridejo skozi naše čute, misli pridejo kasneje. Nekje sem prebral, da je intuicija najvišja oblika inteligence. Pomembno je, da zaupamo svojim občutkom in odločitvam, intuicija namreč prihaja iz najglobljih predelov človeške psihe, zato je tudi najbolj pristna.« Sekundarne vire navdiha v veliki meri predstavlja umetnost. »Umetnost je naše skupno, kolektivno nezavedno«. Na prvo mesto postavlja literaturo. »Literatura je najpomembnejša umetnost, ker je edina, ki popolnoma izhaja iz nas – bralci smo tudi ustvarjalci zgodb. Pri branju uporabljamo največ domišljije. Če hočeš ustvarjati, moraš brati. Brati in še enkrat brati.«

Csaba likom daje prednost pred zgodbo. »Več moramo razmišljati o junaku. Zgodba je na drugem mestu, je tisto, kar našemu junaku pokaže, kdo je in iz kakšnega testa je narejen.« Liki ne smejo biti enodimenzionalni, pač pa kompleksni. Vsi imamo dobre in slabe strani. »Vse nas poganjata strah in želja, vse ostale motivacije so izpeljane iz teh osnovnih dveh.« Pomembno je tudi, da pišemo svoje lastne, lokalne zgodbe, saj le tako lahko ustvarimo unikatne like, ki jih je oblikovalo specifično okolje. »Čeprav vsi čutimo iste stvari, se od kraja do kraja, od države do države razlikujemo v tem, kako ta čustva izražamo.«

Maja Prettner, Armin Ćulić, Jasna Pintarič, Jan Fabris, Sašo Sedlaček I Foto: Marko Kumer – Murč

Popoldanski del prvega dneva delavnice je bil posvečen skupinskemu delu. Udeleženci so podrobneje predstavili svoje scenarije in drug drugemu podali svoja mnenja o njih. Najmlajši udeleženec, Armin Čulić, študent z Jesenic in ponosni lastnik rumene stoenke, s katero pa se do Ljubljane ni upal pripeljati, da ne bi ostal kje na poti, je scenarij napisal kot izziv. Idejo za svojo čisto prvo filmsko zgodbo o mladem komiku, ki ga čaka prvi nastop, je našel kar v svojem nedokončanem knjižnem prvencu.

Peterico udeležencev so sestavljali še: Jan Fabris, sicer naravoslovec, po duši pa strasten filmofil, ki vsak prosti trenutek nameni gibajočim podobam in se je na Kratko sceno prijavil s kratkim nemim filmom; Maja Prettner, režiserka in scenaristka, ki nas je lani razveselila z dokumentarnim filmom Dom, ljubi dom (2016) in se je na delavnico prijavila zato, da bi izpopolnila svojo zgodo o Bibi, frizerki, ki rešuje težave vseh, ki se usedejo na njen terapevtski frizerski stol.

Scenarij Jasne Pintarič je dve leti odležal v predalu, a kot je dejala, nikoli ni zares odšel iz njenih misli. Delavnica se ji je zdela odlična priložnost, da se ponovno loti in dokonča začeti projekt, intimno zgodbo o življenju, ki se nenadoma zasuče v nepričakovano smer in glavno junakinjo Ivo potisne na rob. Saša Sedlačka, enega vidnejših predstavnikov novomedijske in sodobne vizualne umetnosti pri nas, pa je na Kratko sceno napotila njegova producentka. »Po več kot polletnem delu na scenariju in številnih verzijah, ki smo jih premlevali, je delavnica prišla kot naročena. Motivirala me je tudi mešanica želje po novih izkušnjah, učenje novega področja in konkretne povratne informacije, ki jih sicer zelo težko dobiš.« Kot avtorja ga zanima umetnost na stičišču novih tehnologij, znanosti in aktualnih družbenih fenomenov, prav tak pa je tudi njegov scenarij o kontrolorju teleportacij, ki po sistemski napaki rutinsko izbriše odvečno kopijo potnika, ko pa mora izbrisati kopijo sina, se vrže v reševalno akcijo.

V naslednjih dneh je potekalo predvsem individualno delo udeležencev z mentorjem. Csaba je že predhodno prebral vse scenarije in udeležencem že prvi dan podal tudi svoje opombe. Večina časa je bila tako namenjena intenzivnemu delu na vsakem posameznem scenariju, kar je ena večjih prednosti tovrstnih delavnic. Medtem ko so udeleženci popravljali svoje izdelke, so jih tretji dan čakale še priprave na t. i. pitch. Ob vodstvu in pomoči nekdanjega direktorja SFC Jožka Rutarja so tako poleg scenarijev pilili tudi veščine v nastopanju in učinkovitem predstavljanju svojih projektov potencialnim producentom.

Predzadnji dan je ponudil Csabov masterclass z naslovom Magičnost vsakdanjika. Za javnost odprto predavanje, ki ga je v okviru Kratke scene omogočil Zavod Motovila/Center Ustvarjalna Evropa CED Slovenia – MEDIA, je bilo posvečeno potencialu, ki ga imajo naša primarna doživljanja vsakdana in tehnike njihovega transformiranja v navdih za scenaristično delo, v njem pa nam je mentor letošnje delavnice razkril ključni del svoje ustvarjalne filozofije.

Csaba Bollók I Foto: Marko Kumer – Murč

»Magije ne moremo ustvariti, lahko pa se zgodi.« Ena najpomembnejših lekcij masterclassa je ta, da moraš biti vedno odprt za vse, kar ti življenje prinese. »Na snemanju se vedno zgodijo stvari, ki jih kot scenarist ne moreš predvideti. Enostavno se moraš prepustiti magiji na setu, ki tvojemu filmu lahko prinese neko novo, svežo in nepričakovano energijo.« Ali kot je v odgovoru na vprašanje, kaj je bila zanjo najpomembnejša izkušnja delavnice, zapisala Maja: »Film je ‘ujeti magične trenutke’, ko se zvezda Danica in vse ostalo ozvezdje skupaj s pišem vetra postavijo v konstelacijo tako, da list, ki pada z veje, prijadra ravno v tvoj kader.«

Pomembna popotnica za udeležence je bila tudi lekcija o disciplini in predanosti. Pisanje je treba vzeti resno, pisati je treba vsak dan. Omenjeno je najbolje ubesedil Sašo. »Pisanje scenarija je umetnost redukcije in neštetih ponovitev skoraj istega. Je precej naporno iskanje bistva neke zgodbe, vsebine, ki bi jo radi sporočili. Nekaj, kar je danes v poplavi vsebin in informacij zagotovo izredno dragocena izkušnja.« Ko je scenarij nared, je treba najti način, kako ga realizirati. Kot je povedal Csaba, veliko dobrih scenarijev obstane v predalih. »Ni treba, da se vsega naučim pri tem projektu. Pomembno je, da ga dokončam,« je izkušnjo Kratke scene povzela Jasna. Udeleženci so svoje delo uspešno zaključili s pitchem pred strokovno žirijo, ki so jo sestavljali producentka Nastja Kotnik, Nerina Kocjančič iz Slovenskega filmskega centra, Sabina Briški Karlić iz MEDIE ter režiserja Matjaž Ivanišin in Damjan Kozole.

»Za Slovenijo je nekako značilno, da nimamo stanovitnih stvari. Zato je eden bistvenih ciljev Scenarnice, da področje scenaristike pri nas začnemo razvijati dolgoročno in sistematično. Ljudje morajo vedeti, kdaj bodo razpisi, da lahko svoje življenje načrtujejo tako, da se prilagodi intenzivnemu ritmu delavnice,« pravi Matevž Luzar. Podobno željo imajo tudi pri Kratki sceni. Šele vztrajnost in kontinuiteta kvalitetnega dela bosta čez nekaj časa prinesli konkretne sadove, in če hočemo imeti (in lahko jih imamo!) boljše avtorje in boljše filme, jih moramo podpirati in spodbujati z vsemi sredstvi, ki jih imamo na voljo.

EXT. VHOD PRED MSUM, MUZEJSKA PLOŠčAD – DAN

JAN, ARMIN, MAJA, JASNA in SAŠO stojijo pred vhodom v MSUM. Delujejo utrujeno, ampak zadovoljno. Najbolj utrujen in najbolj zadovoljen pa je CSABA, ki z iPhonom poskakuje naokoli in svoje ‘učence’ slika iz vseh mogočih kotov. Vsi se pogovarjajo, poslavljajo in objemajo. Najprej se poslovi prvi. Nato drugi. Trije odidejo skupaj. Ploščad se kmalu popolnoma izprazni. Sonce se skrije za mogočne stavbe muzejev.

FADE OUT.