Liffe v enem kadru | Revija Ekran

Liffe v enem kadru

| 16. 12. 2018. | Festivali

Ljubljanski filmski festival (Liffe) je med mestno publiko eden najbolj priljubljenih kulturnih dogodkov, ki v zadnjih letih privablja na svoje bolj (Komuna) ali manj (Linhartova dvorana) udobne sedeže raznoliko občinstvo: od resne študentarije v dolgih črnih plaščih, ki je odraščala s filmom in je ob prihodu v Ljubljano zamenjala Hollywood (če ga je sploh kdaj gledala) za »resnejše«, bolj intelektualne filmske zgodbe, ki pritičejo novi izobrazbi, do butičnih obiskovalcev, ki v novembru zamenjajo klasične umetnosti opere in gledališča za art filme v Cankarjevem domu, pri tem pa obdržijo svečano garderobo, tako da se povprečna filmska kritičarka, ki na štirih zaporednih projekcijah v enem dnevu nosi svoje kavbojke in pulover, počuti kot nepovabljena pomoč na zabavi. Potem s(m)o tisti, ki s(m)o vmes. A festivalu uspe med to raznoliko publiko slalomirati z bolj in manj (ne)tveganimi selekcijami, ki nasitijo skoraj vse filmske preference, razen tistih najbolj ekstremnih, ki se počasi umikajo s festivalov kot »negledljive«. Selekcija Ekstravaganca ponuja filme, ki jih ni mogoče zlahka uvrstiti v katerokoli drugo kategorijo – in tokrat se je v njej znašel film, ki je po mojem najbolj prijeten ogled letošnjega festivala.

Smrt v enem kadru (Kamera o tomeru na!, 2017), prvenec mladega režiserja Shinichira Uede, je nizkoproračunska japonska zombijada (posneta za borih 20 tisoč evrov), ki smo jo v letošnji izvedbi Ljubljanskega filmskega festivala lahko videli v sekciji Ekstravaganca. Ko smo se potopili v (udobne) Komunine sedeže, je sledil 37-minutni kontinuiran posnetek (od tod naslov), v katerem najprej vidimo fanta bolehno zelenkaste polti, ki se z okornimi gibi premika proti svojemu dekletu. Ta v rokah drži sekiro in ga roti, naj neha, da ga ljubi, naj jo vendarle prepozna …, dokler je fant ne ugrizne, ona pa umira/se transformira v zombija, še vedno z glasnim rotenjem, naj si fant vendarle premisli. In slišimo »Rez!« (čeprav se za nas rez ne zgodi), v kader pa pride razjarjeni režiser Higurashi, ki se znese nad mlado igralko, češ da tik pred fiktivno smrtjo še vedno (po 42 poskusih) ni dovolj prestrašena. Nato odvihra iz zapuščene stavbe, kjer snemajo film, mlada igralca pa se z maskerko zapleteta v pogovor o hobijih in samoobrambi, ki je bojda dober hobi. Nato v stavbo prileti roka, za katero se izkaže, da ni res dobro narejen rekvizit, ampak nekdanji del telesa enega izmed članov filmske ekipe. Stavba je bila nekoč kakopak mesto eksperimenta, tudi prekleta je, in s svojo umetnostjo obsedenemu Higurashiju je v nekakšnem ritualu uspelo priklicati zombije, ki naj bi njegov film povzdignili v kinematografski biser. Začne se bizaren in krvav kaos dretja, bega, zvitih gležnjev in sekir, dokler ne ostane sredi krvavega peterokotnika na strehi en sam lik (spoiler: v skladu z večino grozljivk je to dekle, ki je, ko je šlo zares, brez težav razkosala fanta; feminizem?). Do tistega trenutka smo se gledalci dodobra nasmejali, predvsem zato, ker je ta naredi-si-sam zombijada tako brezkompromisno nizkoproračunska in nelogična, da je skorajda že res dobra. A izjemna postane šele po uvodnih 37 minutah.

Flashback na mesec prej: Higurashi je mil in dobrosrčen režiser videov za karaoke z motom »Sem hiter, poceni, a povprečen!«. Poišče ga lokalna televizijska postaja, ki želi, da Higurashi, ki je dovolj poceni in hiter za njihov projekt, nadpovprečnosti pa tako ali tako ne potrebujejo, posname zombijado v živo. Potem spremljamo priprave ekipe – snemalca zvoka, ki lahko pije samo eno vrsto vode, sicer dobi silovito drisko, članico ekipe, ki pride na vaje z neutolažljivim novorojencem, Higurashijevo ženo, ki je bila nekoč (preveč) predana igralka, in hčer, režiserko z neukrotljivim značajem … – logistiko tega, da na lokaciji in v enem kadru posnameš ves film, ne da bi šlo pred občinstvom, ki vse spremlja v živo, kaj narobe. Vendar gre v resnici vse narobe, a ravno zato, ker izvemo natančno zakulisje prvega dela in improviziranih rešitev, ki so se prej zdele čisto poljubne, postane film naenkrat genialna predelava žanra, za katerega se je do takrat zdelo, da te ne more več presenetiti, in forme film v filmu (v filmu). Zombiji tu ne nosijo simbolne vrednosti družbenega komentarja, niti ne gledamo zombijade, ki bi jo lahko zagrabili skozi afekt na gledalce ali reorganizacijo nekoč živečih teles v nove entitete reorganiziranih teles brez organov. Ne, to ni filozofija, temveč film, ki je hkrati grozljivka, komedija in družinski film, natančno strukturirano delo, ki ga poganja predvsem občutek entuziazma ekipe (resnične in filmske), da pove ne le zgodbo v zgodbi, ampak zgodbo onkraj zgodbe, to je zgodbo o tem, kako se naredi dober film. In je film, ki je na Japonskem ostal skorajda neopažen, dokler ni postal drugi najljubši film občinstva FarEast filmskega festivala v Udinah in zmagal na Fantastic Festu v Austinu, danes pa je ta nizkoproračunska prijateljska produkcija zaslužila že 23 milijonov evrov. Nekakšno upanje je v tem, evforičen občutek očaranosti, ki jo na festivalih, polnih art filmov, potrjenih s strani kritikov, dovolj resnih za mlade študente, dovolj prestižnih za butične obiskovalce, ne občutiš več pogosto. Kritiška sotrpinka Anja B. od smeha ni utegnila dihati, jaz pa sem si zaželela, da bi šli po projekciji snemat film. Užitek zaradi užitka samega je vrednost filma, ki jo v kritiki prevečkrat pozabimo ali premalokrat hočemo priznati. Zato črno na belem: Smrt v enem kadru mogoče ni najboljši film leta, je pa najbolj zapomnljiv in zabaven film Liffa, ki je navsezadnje izjemno inovativen žanrski izdelek.