Drevesa imajo oči | Revija Ekran

Drevesa imajo oči

| 22. 2. 2019. | Domača scena, Kritika

Lep pozdrav iz svobodnih gozdov

»Sestra je sedela na klopi in zrla proti mestu, kjer se je nekoč odpiral pogled vse do Sv. Primoža. Gozd je zrasel visok in gost. V dolini se je še vedno vila stara pot, okrog katere so se v nedelujočih labirintih razraščali zeleni koridorji. Zgoščenost linearnih elementov je bila silovitejša kot nekoč, saj ni bilo ljudi, ki bi še skrbeli za njihovo urejenost. Pravzaprav jih je bilo tako malo, da bi lahko kričala na vse strani, pa je nihče ne bi več slišal. Nihče se ne bi ozrl proti vrhu griča, da bi razločil, za čigave glasove gre.«

Andrej Tomažin, »Abraham Bosse«[1]

Iranski pisec in filozof Reza Negarestani svoj roman Cyclonopedia, ekstatično zmes leposlovja in humanistične teorije iz leta 2008, uvede s čudnim razglasom. »Bližnji vzhod je čuteča entiteta – je živ,« trdi avtor te kriptične knjige, ene ključnih primerkov žanra teorije-fikcije (theory-fiction), ki se je v krogih literature ter sodobne eksperimentalne filozofije v zadnjem desetletju razcvetel. Iranec svojo tezo razloži prek surove nerafinirane nafte, vitalne tekočine, ki arabske teritorije – kot kri ali infuzija – napaja, ohranja pri življenju in jim daje smisel. »Petropolitični podtalni tokovi,« s čimer pisatelj seveda misli na črno zlato, tam »delujejo kot pripovedni lubrikant: povezujejo nedoslednosti, anomalije in to, čemur lahko rečemo le ‘napake’ pri opisovanju planetarnih aktivnosti ter svetovnega snovanja.« Vse zgodovinske in geopolitične dogodke, prelome ter pretrese zadnjih tisočletij lahko, sledeč Negarestaniju, obelodanimo prek pojma nafte. Nasilje, svetovne vojne ter boji za politično prevlado tako niso več stvar določujočega človeškega dejavnika, subjekta, ki aktivno in lastnoročno determinira kolesje zgodovine, pač pa postanejo produkt tajne, anonimne, nam nerazumljive zemeljske sile. V filozofovi enačbi ni prostora za posameznika, niti ne za družbo v kakršnemkoli prepoznavnem pomenu besede; »Bližnji vzhod je gotovo najboljši kraj, če hočeš izginiti,« pravi Negarestani, »najboljši kraj, če se hočeš izgubiti.«[2]

Če je življenjska substanca srednjeazijskega sveta nafta, kaj bi bil njen ekvivalent v našem prostoru? Dokumentarec Lep pozdrav iz svobodnih gozdov (Greetings from Free Forests, 2018) ameriškega eksperimentalnega cineasta Iana Soroke, ki je premiero dočakal na lanskem 21. Festivalu slovenskega filma v Portorožu, zatem pa evropsko potovanje nadaljeval na prestižnem portugalskem festivalu Doclisboa, kjer je bil razglašen za zmagovalca v mednarodni tekmovalni kategoriji, nam morda ponuja odgovor. Soroka, filmar in video umetnik, rojen v zahodnem Coloradu, nastanjen v New Yorku, kaljen pa na praški akademiji FAMU ter na Šoli za arhitekturo in urbanizem bostonske univerze MIT, je v sklopu študijskega programa Fulbright med letoma 2014 in 2015 dneve preživljal v Sloveniji, kjer je kot gostujoči raziskovalec deloval pri državnem filmskem arhivu ter v Slovenski kinoteki. Med delovnim obiskom pod Alpami je postopoma koval film; po dobrih štirih letih pripravljanja, snemanja, montiranja ter premontiranja je bil lani ta nazadnje končan. Rezultat je oseminosemdesetminutni think piece o najbolj občutljivi točki našega narodnega duha ter pretekle ali polpretekle zgodovine: dojemanje bo tu odvisno od gledalčevih osebnih nazorov, pa tudi, morda še posebej, od njegove generacijske pripadnosti.

Režiser v svojem kratkem sinopsisu Lep pozdrav medlo in nezavzeto označi za »potovanje skozi bujno gozdovje pokrajine na jugu Slovenije«, za refleksivno zaporedje »zgodb, ki vzplavajo izpod korenin in razgaljajo vrzel med dogajanjem v času odporniškega gibanja ter posledicami, ki jih je to za seboj pustilo v nestabilni sedanjosti«. Toda Sorokova nagnjenja (politična, ideološka, tudi estetska) so v samem izdelku neštetokrat bolj izjasnjena, odločna. Film že z naslovom – eklatantno, četudi malce neposrečeno navezavo na refren partizanske koračniške himne Hej brigade; bojevniški pozdrav v besedilu pesmi kakopak ni Lep, pač pa Naš – deklarira svoj politični položaj. Avtorjeva tovariška vez z odporniki in uporniki druge svetovne vojne postane očitna že v uvodu. »Ni me zanimalo delati navadnega pedagoškega filma, ki bi to poglavje zgodovine obravnaval s hladnimi faktografskimi podatki,« v intervjuju jasno pove Soroka. »To ne pomeni, da nimam svojega stališča ali da sem ambivalenten. Želel sem se osredotočiti na gozd kot na glavni lik, seveda pa tudi na ljudi, ki v njem živijo, ki vanj prihajajo in iz njega odhajajo.«[3]

Lep pozdrav iz svobodnih gozdov

Z uporabo lastnih posnetkov okolice Kočevskega Roga (povečini dolgih, statičnih, opazovalnih kadrov, zajetih v oblačnem vremenu pod krošnjami bukev in jelk), raznovrstnega arhivskega gradiva (igranih filmov, fotodokumentacije, jugoslovanskih propagandnih obzornikov) ter fragmentarne, nič kaj didaktične voice-over pripovedi Lep pozdrav niansirano vrta v globine zgodovinskega spomina. Izbira kraških jam za osrednje prizorišče dogajanja – tako v dokumentarnem smislu (Sorokova kamera nemalokrat zaide pod zemljo) kot tudi v naboru filmskozgodovinskih insertov kajpak ni naključna. V spomin se še posebej vtisne triminutni odlomek iz vojne drame Edini izhod (Jedini izlaz, 1958, Vicko Raspor, Aleksander Petrović), ko skupina partizanov zaneti požar v nacističnem skladišču bencina v koridorjih Postojnske jame. Podzemlje v domači zgodovinski zavesti ni prostor za počitek ter turistično razgledovanje, pač pa pomeni zatočišče, bombno zaklonišče (tako za naše kot za vse ostale), umazano smetarsko odlagališče (v rove in jame so vaščani nekoč, ponekod še danes, množično metali odpadke), ne nazadnje pa pod dolenjskim površjem najdemo tudi bunker domače kinematografske dediščine (ravno v hladnih celicah nekdanjega obrambnega objekta v Gotenici se nahaja filmska zbirka Arhiva Republike Slovenije, od koder je Soroki pridobil tudi večji del najdenega materiala). Ti in drugi pojmovni odtenki jamarstva ter rudarstva režiserju ne uidejo; njegov razmišljujoči esejski film se v enaki meri odvija nad in pod površino.

Da je moral veliko nefikcijsko delo o večnih vprašanjih partizanstva, domobranstva in zdaj že mitološke zamisli slovenske narodne sprave proizvesti Američan (in to mladi milenijec, rojen leta 1987), je več kot le ironično. Toda Soroka je svojo samozastavljeno nalogo vzel smrtno resno, zraven dodal še mero zahodnjaške kritične distance, dobronamerne naivnosti in outsiderske neobremenjenosti ter čistosti, vojno obdobje pa v skladu s tem pristopom pridno in poglobljeno raziskal. Čeprav eden od učiteljskih vodičev po Bazi 20, v pobočje zakamufliranem štabu izvršnega odbora Osvobodilne fronte med 1942 in 1944, odločno zatrdi, da »bodo Američani zelo težko razumeli dogajanje med drugo svetovno vojno pri nas, ker se bojim, da ga še mi sami ne razumemo …, pri njih ni bilo dileme, ali si priden ali si poreden, in kdo je bil priden in kdo je bil poreden«, primer Soroke kaže prav nasprotno. »Naša [ameriška] vloga v drugi svetovni vojni, v dobri vojni,« skeptično komentira filmar, »ni tako brezmadežno čista, kot bi nekateri radi trdili. Ameriški ekonomski sektor ni imel problema z vzponom fašizma v Evropi; v nekaterih primerih ga je dejansko podpiral pri oboroževanju. Če želimo iti še globlje, odkrijemo, da sta zapuščini suženjstva in genocida nad domorodnimi ljudstvi globoko vpeti v tkivo naše družbe.«[4]

Lep pozdrav iz svobodnih gozdov

V luči nedavnega razcveta političnega populizma in zadnje ameriške predsedniške volilne kampanje, ki se je intenzivirala ravno med snovanjem filma in ki jo je imel Soroka bojda ves čas v mislih, Lep pozdrav iz svobodnih gozdov ni več le definitivni film o nerazrešenih travmah nekega lokalnega, partikularnega časa in prostora (čeprav te travme gotovo ostajajo v ospredju), pač pa tudi o nenehni nevarni bližini fašizma ter skrajnega nacionalizma, ki je razumljen kot nujna in vedno prisotna komponenta vseh državnopolitičnih sistemov ter nikakor ne kot nov, nezaslišan, edinstven ali posebej presenetljiv zgodovinski odklon. S sodobnimi odvodi fašizma v mislih lahko, vulgarnosti interpretacije navkljub, razumemo tudi Sorokovo razmerje do industrijskih praks gozdarstva ter kamnoseštva, katerih detajlne podobe – od sekanja dreves do strojnega skubljenja debel, od miniranja granitnega rudnika do profesionalnega rezanja kamnitih kock z vodno hlajeno žago – so raztresene po filmu. Slike eksploatacije in ekonomsko gnane deforestacije (»vsak let bo huj … kriza bo … vse so pokupil,« zaskrbljeno pravi eden od lovcev na jelene) določujoče zaznamujejo Lep pozdrav iz svobodnih gozdov, ki se s tem ne kaže zgolj kot posrečena obravnava nekega polpreteklega zgodovinskega trenutka, pač pa prej in predvsem kot razgaljanje njegovih dolgih lovk v sodobnosti. Z mletjem kočevskega lesa ter tovarniškim uničevanjem gorá namreč izginja tudi spomin (zadnji sledovi boja in protifašističnega odporništva), edini, ki se na videz nezaustavljivemu prodoru zgodovinske amnezije zoperstavlja, ali v njem vsaj ne prisostvuje, pa ostane osamljeni lovec. Tudi tu je Sorokovo zahodnoameriško poreklo nezgrešljivo: v pravi vesternovski tradiciji je junak v svobodnih gozdovih lovec, moški s puško, kri, ki se po slovenskem in širše evropskem podpodju pretaka, pa ostaja polpozabljeni fašizem. Na srečo je zgodovina zapisana na drevesih – Soroka je v svojem prvem celovečercu to prepoznal.

[1] Andrej Tomažin, kratka zgodba »Abraham Bosse« v zbirki Anonimna Tehnologija (Ljubljana: LUD Literatura, 2018), 142–143.
[2] Reza Negarestani, Cyclonopedia: Complicity with Anonymous Materials (Melbourne: re.press, 2008), 16, xx.
[3] Hrvoje Krstičević, »Ian Soroka: ‘Želio sam se poigravati različitim vrstama uzimanja prava na istinu,’« dokumentarni.net: mjesto za ljubitelje dokumentaraca, 28. januar 2019, dostopno na https://www.dokumentarni.net/2019/01/28/ian-soroka-zelio-sam-se-poigravati-razlicitim-vrstama-uzimanja-prava-na-istinu/.
[4] Ibid.