Dekle iz Sacramenta | Revija Ekran

Dekle iz Sacramenta

| 15. 2. 2018. | Kritika

»Edina razburljiva stvar leta 2002 je ta, da gre za palindrom,« zavzdihne naslovna junakinja filma Lady Bird (2017, Greta Gerwig), ko se z mamo vračata z ogleda kolidžev. Christine McPherson oziroma Lady Bird – ime, ki si ga je nadela sama – je vase zagledana idealistka, hkrati upornica in konformistka, ter odločna, samozavestna najstnica z rdeče pobarvanimi lasmi, ki obiskuje zadnji letnik katoliške gimnazije v Sacramentu.

Samostojni režijski prvenec Grete Gerwig – kot sorežiserka je z genijem mumblecore žanra, Joejem Swanbergom, sodelovala pri filmu Nights and Weekends (2008) – je eden najboljših filmov preteklega leta, čudovito spisana mojstrovina, polna izpiljenih in nabritih dialogov, ki oživijo v interpretaciji izjemnega igralskega ansambla. Vizualna podoba, za katero je poskrbel direktor fotografije Sam Levy, je učinkovito neopazna. Lady Bird gledalca pritegne brez (pre)velikih dram; očara ga z zadržano skromnostjo in ljubeče zleze pod njegovo kožo.

Skrbno premišljeni detajli gradijo prepričljiv in prepoznaven filmski univerzum. Lady Bird se odvija v teku šolskega leta 2002/2003, malo za tem, ko je režiserka tudi sama zaključila katoliško srednjo šolo v Sacramentu. Film je deloma avtobiografski, ali povedano drugače, težko si predstavljamo, da bi ga lahko ustvaril kdorkoli drug. V zgodbi lahko najdemo precej vzporednic z njenim življenjem, a se – kot sama večkrat pove – nič, kar je v filmu, ni zgodilo, hkrati pa je vse v njem res: gre za izmišljene dogodke, a poznane, doživete občutke in spomine.

Lady Bird (Greta Gerwig, 2017)

Leto 2002 ni tako daleč, kot se nam morda zdi, hkrati pa se je svet v tem kratkem času tudi drastično spremenil. V filmu na plutovinasti tabli v kotu učilnice opazimo napis 9/11 – Never Forget, v ozadju se večkrat pojavi omemba afganistanske vojne in priprav na iraško. Internet in mobilni telefoni le počasi vdirajo v vsakdanje življenje, njihove popolne prevlade še ni zaznati. Mladi informacije o kul in relevantnih glasbenikih dobijo z branjem revij, v modi so hlače na zvonec, muzika pa se posluša s CD-jev.

»Mami,« zakliče Lady Bird in po zraku pomaha z revijo. »Samo tri dolarje stane!« »Če jo hočeš prebrati, greva lahko v knjižnico,« odvrne mama. »Ampak jaz jo hočem brati v postelji!« vztraja hči. »To počnejo bogati ljudje. In mi nismo bogati ljudje,« zgodbo odločno zaključi Marion in z nakupovalnim vozičkom zapelje proti blagajni, kjer z zaskrbljenim pogledom spremlja znesek na računu.

Greta Gerwig v podobe in glasbeno podlago filma z odliko ujame zeitgeist z začetka novega milenija, v njem pa že pred velikim finančnim in gospodarskim zlomom leta 2008 sondira počasno erozijo srednjega razreda. Ena pomembnejših podstati filma Lady Bird je razredna zavest, ki v filmih ameriških avtorjev sicer ni prav pogosto izpostavljena. Družina McPherson dobesedno živi na napačni strani železniške proge, ki ločuje bogato sosesko od revnejše. Režiserka njihovo finančno stisko prepričljivo integrira v zgodbo, pomanjkanje gmotnih sredstev ima ključni vpliv na motivacije likov.

Režiserka delavskemu razredu v Kaliforniji pomežikne že na začetku filma, z referenco na eno ključnih del ameriške literature, klasično mojstrovino Johna Steinbecka Sadovi jeze, po kateri je John Ford leta 1940 posnel prav tako izjemen istoimenski film. Ko se Lady Bird in Marion vračata z že omenjenega ogleda kolidžev, na poti v avtomobilu in s solzami v očeh poslušata avdio verzijo Steinbeckovega romana.

Skozi očetovo figuro, ki v filmu izgubi službo in posledično pade v depresijo, se Greta Gerwig dotakne problematike starejše generacije, ki ne zmore več slediti hitremu napredku in spremembam na trgu dela. Ljudje, ki v zrelih letih na lepem ostanejo brez službe, na katero so bili navezani preteklih 30 let, izgubijo svojo identiteto; počutijo izgubljene in odvečne. Larryja v filmu večkrat vidimo, kako nekoliko zgrbančeno in nebogljeno sedi v najbolj oddaljenem kotu kadra. Njegovo (fizično) odmaknjenost podzavestno (za)čutimo kot globoko stisko.

Glavno (finančno) breme tako pade na Marion, ki je zaposlena kot psihiatrična medicinska sestra. Neprestano dela v dvojni izmeni, po napornem delavniku v službi pa jo doma čaka še kup »nevidnega« dela. Prizori kuhanja, postiljanja, zlaganja perila, pomivanja posode, predvsem pa prizor, v katerem Marion sedi za mizo in na šivalnem stroju sredi noči popravlja hčerino obleko, so nekakšen hommage filmu Jeanne Dielman, 23 Quai du Commerce, 1080 Bruxelles (Chantal Akerman, 1975) in pripoznanje (tudi v filmski zgodovini) nevidnemu, odsotnemu oziroma »nepomembnemu« gospodinjskemu delu.

Lady Bird (Greta Gerwig, 2017)

Za razliko od trde realnosti staršev in starejšega brata, ki kljub diplomi z Berkeleyja dela kot prodajalec v lokalni trgovini, Lady Bird še vedno lahko sanja(ri) o dragem kolidžu na vzhodni obali in o življenju v razkošni hiši na pravi strani železniških tirov. Bogatim sošolkam zavida stvari, ki si jih njena družina ne more privoščiti. Greta Gerwig na ta način izpostavi ameriško potrošniško kulturo, pogoltno potrebo po vedno več, vedno večjih, boljših in (naj)novejših stvareh. Svojih likov zaradi njihovega statusa nikoli ne obsodi na manjvredno življenje, obenem pa jasno pove, da so neskončno pomembnejše in vrednejše stvari od ogromnega avtomobila in hiše.

V pogovoru z voditeljem podkasta WTF With Marc Maron v smehu pripoveduje, kako jo je mama, ko je bila stara 16 let, poslala na tečaj za vaditeljico step aerobike in na tečaj za strokovno sodelavko na področju prava – za vsak slučaj, če ne bi dobila druge službe. Odmev njunega odnosa – »spomnim se, da sva se pogosto burno prepirali, ampak ne vem več, o čem točno« – je druga rdeča nit, s pomočjo katere režiserka plete zgodbo filma Lady Bird (delovni naslov scenarija je bil Mothers and Daughters).

»Ali me mama sovraži?« Lady Bird vpraša očeta, ko na njen rojstni dan s cupcakeom v roki vstopi v njeno sobo. »Obe imata zelo izrazit, močan značaj,« sprijaznjeno odvrne Larry. Težaven in intenziven odnos med Christine in Marion je poln čustvenega izsiljevanja in manipulacij, kljub neprestanemu prepiranju pa tudi izjemno ljubeč. Vsaka situacija je potencialni nastavek za spor. Prepir se v sekundi lahko obrne v smeh, smeh pa v prepir. Trenutek intime ju lahko globoko poveže, a že naslednji hip vsaka na svojem bregu spet stojita v popolni bojni opravi.

Lady Bird, Greta Gerwig, 2017

Njun odnos, njuna ljubezen je utelešenje kontradiktornih impulzov. Med njima vlada komunikacijski šum. Marion je stroga, a ljubeča mama, ki bi za hčerko naredila vse, a ji tega ne zna pokazati, še manj pa povedati. Lady Bird želi ustreči materinim željam, kar je zaradi nemogočih standardov težko, hkrati pa bi rada ostala zvesta sama sebi. Ena druge na tej točki v življenju preprosto ne razumeta – oziroma nista pripravljeni razumeti. Vez med njima se trga: bolj ko jo mama želi prikleniti nase, na »varno« in znano življenje manjšega mesta, bolj Lady Bird hrepeni po tem, da razpre krila in odleti iz gnezda.

Lady Bird je hkrati film o odraščanju in bolečini staršev, ki morajo svoje otroke poslati v svet, čeprav – vsaj tako se zdi njim – nanj še niso pripravljeni. Osnovni konflikt je generacijski, odrasli na svet gledajo skozi »odrasla«, realistična očala: hoditi morajo v službo in poskrbeti za svoje družine. Mladi še nimajo izkušenj s tovrstno odgovornostjo, zanje je svet pregovorna ostriga, vabljivo odprta za neskončne možnosti. »Moja naloga je, da te pripravim na realni svet,« pravi šolska svetovalna delavka, ko ji Christine predstavi svoje visokoleteče načrte. »Zdi se, da je to naloga vseh,« pikro odvrne Lady Bird in svojo srečo vseeno poskusi tudi tam, kjer ji mesto ni »dodeljeno«.

Na nobeno stvar ne moreš biti zares pripravljen, dokler je sam ne izkusiš. Lady Bird z malo sreče in s pomočjo druge hipoteke na hišo pristane na želenem kolidžu v New Yorku, podobno kot Greta, ki je po gimnaziji na Barnardu študirala angleško literaturo in filozofijo. Ker kasneje ni bila sprejeta na noben podiplomski program dramaturgije, se je začela ukvarjati z igro in postala integralni del mumblecore gibanja, ki je zaživelo ravno v tistem času. Najprej se je pojavila v Swanbergovem filmu LOL (2006) ter v Hannah Takes the Stairs (2007), nato pa še v filmu bratov Duplass Baghead (2008). Svojo izkušnjo z mumblecorom pogosto navaja kot prvo filmsko šolo, saj so bili zaradi nizkoproračunske narave filmov vsi zadolženi za vse.

Širši javnosti se je predstavila z vlogo Florence Marr v filmu Greenberg (Noah Baumach, 2010). Kot igralka je med drugim sodelovala v filmih Damsels in Distress (Walt Whitman, 2011), Rimu z ljubeznijo (To Rome with Love, 2012, Woody Allen), pred kratkim pa je kot svobodomiselna fotografinja Abigail blestela v filmu Mika Millsa 20th Century Women (2016).

Ustvarjalno pot, ki ji je prinesla opazen preboj med »velike« igralce, je nadaljevala kot protagonistka in (pomembneje) so-scenaristka filmov Frances Ha (Noah Baumbach, 2013) in Mistress America (Noah Baumbach, 2015), na katerih je pustila neizbrisen avtorski pečat. Ker odnos z Baumbachom ni zgolj profesionalen, pač pa sta par tudi v zasebnem življenju, je bil njen, čeprav ključni prispevek k omenjenima filmoma pogosto spregledan. »Ne, Noahu nisem ’pomagala’ pri scenariju, sem soavtorica tega scenarija,« je večkrat odgovarjala novinarjem. Tudi po uspehu, ki ga je doživela z Lady Bird, je bilo mogoče marsikje prebrati, da je lahko uspela le zaradi povezave z njim.

Saoirse Ronan in Greta Gerwig na snemanju filma Lady Bird

Tudi zaradi te izkušnje se je odločila, da bo Lady Bird režirala sama. Kot pravi, ji je pogum, da sede na režiserski stolček, dalo predvsem delo na dveh projektih. Leta 2014 je z Mio Hansen-Løve sodelovala pri filmu Eden. Mia je, podobno kot Greta na začetku kariere, igrala v dveh filmih svojega partnerja, priznanega režiserja Oliverja Assayasa. Kolegi pri reviji Cahies du Cinema, za katero je takrat pisala, je zato niso jemali resno – menili so, da je tam samo zato, ker je njegova punca. Njihov odnos se je začel spreminjati šele, ko je bila s svojim prvim filmom sprejeta na festival v Cannesu. Greto je k režiji spodbudila tudi Rebecca Miller, s katero je sodelovala pri filmu Maggie ima načrt (Maggie’s plan, 2015).

Vse to jasno kaže, kako pomembno je, da kot mlad in neizkušen ustvarjalec, še bolj pa kot mlada in neizkušena ustvarjalka lahko slediš (uspešnemu) zgledu starejših kolegic. Ko je iskala sredstva za Lady Bird, je Greta na lastni koži izkusila, zakaj določene (ženske) zgodbe niso povedane, saj večina moških financerjev ni videla razloga, zakaj bi njen film posneli. Da žensko orientirane zgodbe (ki naj ne bi imele občinstva !?) niso finančno podprte – niti s strani producentov niti distributerjev, o čemer se je veliko pisalo tudi po zaključku letošnjega Sundancea – je še vedno eden ključnih problemov, s katerim se soočajo filmske ustvarjalke.

Le dvema režiserkama so doslej zaupali proračun nad 100 milijonov. Prva je Patti Jenkins, ki je lani posnela film Čudežna ženska (Wonder Woman, 2017), druga pa Ava DuVernay, ki bo v letošnjem letu na platna pripeljala filmsko adaptacijo priljubljenega znanstvenofantastičnega romana Madeleine L’Engle A Wrinkle In Time (2017). Letošnje oskarjevske nominacije so bile zato prijetno presenečenje. Lady Bird je nominirana za 5 oskarjev: za najboljši film, scenarij in režijo (Greta Gerwig je tako postala šele peta ženska v zgodovini podeljevanja nagrade, ki je nominirana za najboljšo režiserko) ter za najboljšo glavno in stransko žensko vlogo.

Po prvi pijani nezgodi v New Yorku Lady Bird pristane na urgenci in se prvič zares zave, da bo morala odslej sama (po)skrbeti zase. Distanca omogoči jasnejši pogled nazaj in prinese sladko-grenko spoznanje o vsem, kar je pustila za seboj.

Lady Bird, Gretino ljubezensko pismo (življenju v) Sacramentu, se zaključi z genialno montažo, še eno od mnogih odlik filma, v kateri spremljamo Christine in Marion, kako se vsaka zase z avtomobilom vozita po Sacramentu: čez mostove, mimo v popoldanski svetlobi okopanih stavb in trgovin, skozi vsak poznan ovinek in zavoj. V spominjanju in spoštovanju tega, kar ju je izoblikovalo in zaznamovalo, in kar hkrati boleče pogrešata, najdeta skupni jezik.