Kino Ekran #20: Steze slave

and | 23. 9. 2020. | Ekran na ekranu, Kino Ekran, Novice

V 20. izvedbi nanizanke Kino Ekran si bomo v četrtek, 1. oktobra v Slovenski kinoteki ogledali enega najznamenitejših protivojnih filmov vseh časov, Kubrickove Steze slave (Paths of Glory, 1957)

Film bo uvedel Peter Žargi, projekciji sledi razprava. Vstop na projekcije Kina Ekran je brezplačen za vse naročnike revije Ekran.

Februarja letos je v 103. letu starosti preminil Kirk Douglas, pogosto označen za zadnjega zvezdnika tako imenovane zlate dobe Hollywooda, ki je že nekaj let po svojem filmskem debiju prejel prvo nominacijo za oskarja s filmom Prvak (Champion, Mark Robson, 1949) ter v naslednjem desetletju bliskovito nizal uspešnice. S svojim intenzivnim, agresivnim stilom in zapomnljivo pojavo je v manj kot desetletju osvojil filmsko industrijo.

A Douglas je bil tudi med znanilci konca te zlate dobe – obdobja, ko so studii izvajali popoln nadzor nad svojimi­ izdelki, od osebnega življenja zvezdnikov in zvezdnic (poroke, videz, splav(!)) do distribucije in kinodvoran. Predstavljal je most med starim Hollywoodom, kjer so od igralca pričakovali relativno konsistentno filmsko in javno persono, ter poznejšo, subtilnejšo, kameleonsko generacijo, ameriško filmsko paralelo jeznih mladih mož na čelu z Jamesom Deanom, Marlonom Brandom in še prej Montgomeryjem Cliftom. Kirk Douglas je bil po eni strani vedno Kirk Douglas, kot zapiti novinar, Odisej ali pa Vincent van Gogh, vseeno pa je bil pripravljen raziskovati širšo paleto vlog in vsebin kot marsikateri stanovski kolega.

S svojo produkcijsko hišo Bryna Productions je bil tudi eden prvih igralcev, ki se je odločil vzeti svojo kariero in svojo podobo v lastne roke, in tudi eden prvih, ki je svoj zvezdniški status izkoristil za sporočilnost in politični aktivizem. Proti koncu petdesetih, ko so obtožbe o komunistični aktivnosti končevale kariere in življenja vsepovprek po Hollywoodu in so se bili obtoženi ustvarjalci primorani skrivati za psevdonimi, je tako kljub nevarnosti posledic navedel komunističnega simpatizerja Daltona Trumba kot scenarista Spartaka (Spartacus, 1960, Stanley Kubrick), mestoma okornega, a pronicljivega političnega filma, ki ga podobno kot Lawrencea Arabskega prepogosto vržejo v koš spektakla ali epa, a bi brez sekvenc bojevanja enako dobro ali pa še bolje deloval na odru.

Natančnejši pogled v filmsko zgodovino sicer opozarja na pretiranost legende o tem, kako je Douglas lastnoročno končal šikaniranje ustvarjalcev, obtoženih povezav s partijo, saj je bil ta proces mnogo kompleksnejši. Še pred izidom Spartaka se ni vedelo le to, da ga piše Trumbo, temveč da ga je kot scenarista zaposlil tudi Otto Preminger za svoj Exodus (1960), kar je bil prvi javni upor režiserja v zvezi z zaposlovanjem domnevnih in dejanskih komunistov. Obenem je marsikomu, vključno z Douglasom, koristila tudi občutno nižja tarifa, po kateri so delovali izobčeni scenaristi. Vseeno pa je bila poteza tvegana – na srečo je bil Spartak uspešen, in ker ima kapitalizem rad vse, kar prinaša denar, tudi če je to komunizem, sta se ohranili tako Douglasova kot Trumbova kariera.

Vsekakor je Kirk Douglas pomagal opolnomočiti igralce kot akterje hollywoodskega zakulisja; delno v poslovnem, delno v vsebinskem smislu. Ker je vedno hodil po tanki liniji med samosvoježem, ki verjame v imanentno moč umetniškega dela, in poslovnežem, ki čuti davek občinstva, ni nikoli postal zares del protikulture, ji je pa pomagal odpirati vrata, vsaj tista do širše javnosti.

Še pred Spartakom sta tako Douglas in Kubrick po istoimenskem romanu Humphreyja Cobba iz leta 1935 posnela Steze slave (Paths of Glory, 1957), resnično zgodbo o usodi francoskih desetnikov med prvo svetovno vojno, obsojenih na smrt zaradi neupoštevanja ukazov. Ukazi so v tem primeru pomenili brezglav napad na neosvojljivo nemško ozemlje skozi točo artilerije – na koncu tudi lastne, ki jo je v izogib dezerterstvu ukazal njihov lastni generalmajor.

Steze slave so nastale v času, ko so bili protivojni filmi redkost in ko se je Vietnam sicer že kuhal, a niti približno še ni zadel ameriške javnosti. Takrat nedavna korejska vojna prav tako ni zares dosegla mainstreama; javnost še ni mogla dojeti, da je intervencija v Koreji napovedala desetletja ameriškega terorizma. A Douglas in Kubrick sta s svojim gnevom do absurda in farsičnosti vojne napovedala celo generacijo filmov, od Kubrickovih Dr. Strangelove in Full Metal Jacket do Stonovega Voda smrti in Petersonovega Podmornica.

Kubrickovi dolgi kadri in odsotnost pompoznosti slikajo tesnobo jarkov v kontrastu s pavšalnimi odločitvami poveljnikov v njihovih dvorcih, kjer se jim zdi izguba več kot polovice vojakov povsem ustrezen kompromis; predvsem pa film za razliko od večine protivojnega žanra ne ponudi ničesar res herojskega, nobenega upanja, nobenega premora. Vsakič, ko se prikaže priložnost za preobrat, za recimo deus ex machina ali za drzen spopad pred sodiščem, film idejo zaduši – in če gre verjeti zgodbi, je Kubricka od srečnega konca odvrnil ravno Douglas, v verjetno najboljšem filmu in najboljši vlogi svoje kariere. Še tisto malo poetičnosti, ki zaznamuje konec filma, je prežeto z ironijo – ironijo, ki odzvanja, kar Douglasov polkovnik Dax v vojaško nadzorovani jezi in preziru zabrusi nadrejenemu: da je patriotizem zadnje zatočišče podležev.