Razglednice | Revija Ekran

Razglednice

| 13. 6. 2019. | Kratki, Kritika

Lep pozdrav iz sosednje Hrvaške!

Razglednice/Kartoline
Igor Bezinović, Hrvoslava Brkušić, Katerina Duda, Ivana Pipal, Ante Zlatko Stolica, Darovan Tušek, Hrvaška, 2019

Dokler ne najdejo kakšnega še starejšega primer(k)a, velja, da naj bi najstarejšo razglednico na svetu leta 1840 na svoj dom v Fulhamu v Londonu prejel pisatelj in komponist Theodore Hook. Hook, ki je – kot pravi Wikipedija – imel zelo rad praktične šale, naj bi si razglednico poslal kar sam.

Pošiljanje razglednic je v modo prišlo leta 1889, ko je v Parizu potekala velika svetovna razstava, s katero so med drugim obeležili 100. obletnico začetka francoske revolucije. Glavni motiv na razglednicah je bil seveda Eifflov stolp, takrat najvišja stavba na svetu, ki je bil zgrajen kot monumentalni vhod na omenjeno razstavo.

Z razvojem tiskarske tehnologije ter učinkovitih in poceni poštnih storitev je pošiljanje razglednic na začetku 20. stoletja doživelo svoj vrhunec. Razglednice so postale hitro, priročno in široko dostopno sredstvo za neformalno, vsakdanjo komunikacijo, ki je delovala podobno kot danes sms sporočila. Če si želel s prijateljico na kavo, si ji informacijo o kraju in uri srečanja preprosto sporočil na razglednici. Posameznik ali posameznica je v enem letu poslala tudi do 200 razglednic.

Večina nas razglednice danes povezuje predvsem s poletnimi počitnicami, največkrat na obalah sosednje Hrvaške. Če pobrskamo po kaki stari škatli od čevljev, v kateri imamo shranjene zdaj že najbrž pošteno porumenele in obledele razglednice, bomo hitro ugotovili, da predstavljajo svojevrsten vpogled v osebno in socialno zgodovino nekega obdobja ali kraja. Polne so kratkih, mimobežnih in nenavadnih zgodbic, kriptičnih zapisov, stisnjenih v vse proste špranje okoli teksta in pri stranicah, ter hecnih detajlov, ki obujajo in povezujejo raznovrstne spomine.

Pošiljanje razglednic je v dobi družabnih omrežij in instagram filtrov postala skorajda izumrla tradicija. Pa vendar gverilski duh kratkih, neposrednih, sproščenih, zabavnih in osebnih vtisov ter sporočil, posredovanih skozi živahno kratko formo, živi naprej: recimo v omnibusu Razglednice (Kartoline, 2019, Igor Bezinović), ki v eni uri naniza 12 nevsakdanjih petminutnih avdiovizualnih portretov malih hrvaških mest. Razglednice, ki smo si jih premierno lahko ogledali v sklopu 21. Festivala dokumentarnega filma, se v esenci namreč prav nonšalantno in nekoliko nostalgično spogledujejo s svojimi papirnatimi sestričnami.

Koncept kratkočasnih vizualnih vinjet, v katerih pripovedovalci in lokalni prebivalci v komaj razumljivih dialektih bistroumno in duhovito podajajo zgodbe in absurde podeželskega vsakdana, je pognal na zelniku mladega in nadvse ustvarjalnega hrvaškega avtorja Igorja Bezinovića. Bezinović nam je dobro poznan s festivala FeKK, kjer zelo radi (ne brez razloga) predvajajo njegove kratke filme, pa seveda po odmevnem dokumentarcu o zasedbi zagrebške Filozofske fakultete, Blokada (2012), in izjemnem igranem prvencu Kratki izlet (2017).

Prva »razglednica« v seriji je nastala v istrskem mestecu Momjan, ki leži neposredno ob slovenski meji in je »znano po vinu, olivah, avtomobilizmu in antifašizmu«. Bezinović se je tam udeležil mednarodnega festivala Vizura Aperta, na katerem poleg programa poteka tudi multimedijska delavnica, ki raziskuje prostor in kulturološke posebnosti mesta.

Razglednica, ki je nastala na delavnici v Momjanu, nosi tudi status nekakšnega televizijskega pilota, s katerim je Bezinović hrvaško televizijo uspešno prepričal v produkcijo serije. V projekt je nato vključil skupino prijateljev, mladih režiserjev in filmskih navdušencev: Hrvoslavo Brkušić, Katerino Duda, Ivana Pipala, Anteja Zlatka Stolico in Darovana Tušeka. Vsak od njih je posnel dve ali tri razglednice iz različnih hrvaških vasi, ki so jih izbrali na podlagi zanimivih narečnih posebnosti. Pri izboru krajev so jim pomagali jezikoslovci z zagrebške Filozofske fakultete.

Avtorji in avtorice nam razglednice poleg že omenjenega Momjana pošljejo še iz Blata, Bola na Braču, Gornje Stubice, Prezida, Lokev, Tounja, Susaka, Štrigove, Šušnjevice, Vrboske in Ždale. Do gradiva ne pristopajo dokumentarno, pač pa bolj anekdotično, z dobro mero (vizualnega) humorja in lahkotne ironije. Jasno nam dajo vedeti, da gre za povsem subjektiven preplet faktičnega in izmišljenega, za skonstruirane zgodbe, ki jih je navdihnilo vsakdanje življenje ruralne Hrvaške. Vsak posamezni del nosi svoj avtorski podpis, hkrati pa predstavlja integralni kos skrbno premišljene mozaične celote.

Ravno prav brezskrben in navidezno neresen ton nas spomni na dokumentarce Matjaža Ivanišina, recimo Playing Men (2017) ali Karpopotnika (2013), nalezljiv občutek sreče, ki nas preplavi ob ogledu, pa na kratke filme Karpa Godine, predvsem na legendarni »filmski album« raznorodnih prebivalcev Vojvodine Zdravi ljudje za razvedrilo (Zdravi ljudi za razonodu, 1971). Bezinovič in njegova ekipa znajo najti iskrenost v ljudeh, nekonvencionalno v preprostem in čudežno v vsakdanjem, ter vse te elemente z občutkom prenesti na platno.