Primer: Karagarga | Revija Ekran

Primer: Karagarga

| 20. 1. 2017. | Ekranova tema, Tiskana izdaja

Streha nad glavo

Zapuščena in redko videna avantgardna dela, ki so svoj kotiček na kanalih formalne distribucije že davno izgubila, na Karagargi najdejo svoj drugi dom. Življenjska pot eksperimentalnega filma je negotova, prekarna, tako nekoč kot danes. Po nastanku se končani izdelki v najboljšem primeru uvrstijo v kataloge profesionalnih, a pogosto nič bolj premožnih distribucijskih hiš, od koder filmi po reguliranih tokovih potujejo do posameznikov ali institucij (najpogosteje do kulturnih domov, kinotek in univerz), ki se za prikaz fizičnih ali digitalnih kopij zanimajo. Pretok gradiva od ustvarjalca do gledalca je za samostojne umetnike v ZDA ali zahodni Evropi še najbolj lagoden in učinkovit, ko jim distribucijo omogočijo neprofitne filmske zadruge (denimo londonska ali newyorška), v katere lahko svoja kratka ali celovečerna dela vstavi vsak, ne glede na njihovo kakovost ali ustvarjalčev staž. A tudi tu je preživetje eksperimentalne produkcije vsaj na trenutke negotovo: distributerji lahko zaradi pomanjkanja finančne podlage brez opozorila propadejo, ali pa svoja dela – bodisi zaradi osebnih bodisi poslovnih razlogov – iz distribucije umakne kar filmar sam.

Slednjo pot je proti koncu šestdesetih izbral eden izmed velikanov ameriškega podzemnega filma Stan Brakhage, ki je – po kratkem in izrazito neuspešnem poskusu s prodajo 8-milimetrskih kolutov za domačo uporabo – svoj film Lovemaking (1968) po nekaj mesecih nenadoma umaknil z vseh distribucijskih platform. Tridesetminutni film še do danes ostaja brez uradne strehe nad glavo, a za dobrih 21 tisoč uporabnikov torrentovega sledilca Karagarga je v piratski verziji na voljo že od januarja 2009. Redki Brakhagevi koluti se nekajkrat na leto sicer pojavijo na spletnih straneh eBaya ali Amazona, a film po legalnih in reguliranih kanalih še naprej ostaja nedosegljiv. Osiroteli Lovemaking je v eksperimentalni rubriki Karagarge uporabnikom dostopen v dveh različicah, ki pa po besedah nalagalcev »markpxxxxx« in »nancywinter« obe izvirata iz nizkokakovostne, slikovno okrnjene VHS kopije, najverjetneje presnete pred nekaj desetletji z 8- ali 16-mm traku. Do sredine junija si je vsaj eno izmed dveh digitalnih inačic na trdi disk preneslo 270 Karagarginih uporabnikov, katerih komentarji segajo od iskrenih zahval pa vse do vtisov o dragocenosti piratskih kopij za študente in filmske kuratorje. Kakor konec januarja 2009 zapiše prenašalec »diallelus«: »ti si čudovit, markpxxxxx! o brakhageu in [Hollisu] framptonu pišem pri enem izmed predmetov, in tole je neprecenljivo [sic].«[1] Primer Lovemaking v Karagargini obsežni zbirki redkih ter zakonito nedostopnih del še zdaleč ni edini; podobnih uporabniških izkušenj v vsak dan večjem eksperimentalnem oddelku ne primanjkuje, zlasti ko gre za dela velikih imen sodobne ali zgodovinske avantgarde.[2]

Eksperimentalni kotiček Karagarge pa ni uporaben le za dobavo redkih ali izgubljenih del, temveč hkrati za brezplačen prenos sicer cenovno nedosegljivega materiala. Med letoma 1994 in 2002 je newyorški umetnik Matthew Barney z večmiljonsko finančno podporo galeristke Barbare Gladstone spisal in režiral serijo petih celovečernih filmov, združenih pod imenom Cikel Cremaster (Cremaster Cycle). A namesto množičnega prikazovanja v kinematografih ali distribucije prek DVD diskov se je Barney raje odločil za prodajo prek galerijskega modela omejenih izdaj. Namesto na nizkocenovnih DVD-jih za domačo uporabo se je Cremaster na trgu umetnosti pojavil v obliki strogo omejene serije desetih ali dvajsetih elegantno pakiranih diskov, ki jih je Barneyjeva galerija muzejem ter samostojnim zbiralcem ponudila za ceno nekaj-sto-tisoč dolarjev. Cremaster je posameznikom zunaj ozkih krogov sveta umetnosti tako ostal večinoma nedostopen, razen če je gledalcu po podzemnih kanalih uspelo izbrskati piratsko VHS ali DVD kopijo, ki so za nekaj deset dolarjev občasno zaokrožile v začetku desetletja. Vseh pet filmov pa je od leta 2007 seveda brezplačno na voljo na Karagargi, kjer si je enega ali več delov cikla do danes naložilo skoraj tri tisoč uporabnikov. Podobno kot Brakhagev Lovemaking tudi Cremaster na uradnih platformah distribucije (z izjemo občasnih polmilijonskih prodaj med zbiratelji in muzeji[3]) še danes ne obstaja – a tokrat ne zaradi pomanjkanja distribucijskih interesov ali finančne nelikvidnosti, temveč kot del strateške omejitve dostopa. Karagargin Cremaster se Barneyjevemu načrtnemu redčenju izogne ter kot nizko resolucijska kopija brez monetarnega donosa nenadzorovano kroži med več tisoč anonimnimi prenašalci. Tako kot je neprecenljiva študentom Brakhagea, ostaja Karagarga tudi za Barneyjeve navdušence ena redkih (cenovno izvedljivih) oblik dostopa.

Več kot le sledilec

Vendar Karagargin pomen za filmsko krajino enaindvajsetega stoletja presega zgolj deljenje torrentov ter širjenje sicer težje dobavljivih in cenovno nedosegljivih vsebin. Karagarga je seveda močan torrentov sledilec z obsežno zbirko izjemnega ter ne-tako-izjemnega materiala, a je hkrati tudi mnogo več: na naslovu karagarga.in najdemo med drugim tudi dinamičen ter na trenutke pronicljiv diskusijski forum, na katerem se aktivnosti živahne uporabniške baze lahko razvijejo v nekaj več kot le piratsko izmenjevanje podatkov. Poleg razdelka za uporabniške prošnje in zahteve – kjer lahko za ceno nekaj megabajtov vsakdo predlaga ter glasuje za film, ki ga na portalu zaenkrat še pogreša – je Karagargina skupnost hkrati aktivna na področju prevajalstva: na straneh obskurnejših vsebin, ki na platformi sicer obstajajo, a še brez (angleškega) prevoda, lahko uporabnik med drugim odpre t. i. »lonec« (pot), v katerega nato ostali prenašalci prispevajo glasove za prevod filma v ta ali oni jezik. Večjezični uporabniki se zatem lotijo prevajanja v izglasovani jezik, za svoj trud pa v zameno tako pridobijo bonus točke v obliki sejalskega kredita, ki ga lahko kasneje izkoristijo za prenašanje dodatnih, podatkovno zahtevnejših vsebin. Dva izmed večkrat zahtevanih prevodov pa sta prav slovensko-angleška: za prevod celovečerca Oxygen (1970) Matjaža Klopčiča bi si morebitni večjezičnež priboril kar 201 gigabajt sejalskega kredita, za Štigličevega Ne joči Peter (1964) pa 152. Tudi če se njena prvenstvena naloga še vedno nahaja v meduporabniškem deljenju filmskega in avdio gradiva, pa je piratsko izmenjevanje podatkov le ena izmed Karagarginih zmožnosti. Njena vloga seveda ostaja piratska, vendar bi s to oznako Karagargi brez dvoma naredili vsaj malo krivice.

Poleg deljenja bolj in manj legalnih vsebin ustvarja skupnost Karagarginih uporabnikov in administratorjev istočasno že neke vrste kuratorsko-konzervatorski prostor, v katerem se spregledanim ali pozabljenim artefaktom filmske zgodovine vlije nego in pozornost, ki so jo morda imeli nekoč (ali pač še nikoli). Podobno kot na sosednjih platformah Cinemageddon in Cinematik, je tudi na Karagargi skromen delček vseh torrentov uporabnikom na voljo v t. i. »freeleech« obliki. V razdelku »Izpostavljeno« (»Featured«) je na spletni strani sledilca tako na voljo nekajstranski spisek vsebin, za prenos katerih se megabajti ali gigabajti v uporabnikov števec ne bodo zapisali; nalaganje »freeleech« torrenta je za prenašalca torej, kot namigne že ime, »brezplačno«. Seveda ne preseneča, da so izpostavljeni torrenti po številu prenosov daleč najbolj popularni na vsem portalu, česar se nedvomno zavedajo tudi Karagargini administratorji: ena njihovih osrednjih nalog je namreč prav vsakodnevno izbiranje torrentov, ki bi si po njihovem mnenju zaslužili mesto v omenjeni rubriki ter si s tem priborili pozornost širše Karagargine skupnosti. Med raznovrstnimi izpostavljenimi vsebinami se tako med drugim znajdejo izjemna, a premalokrat videna dela mojstrov eksperimentalnega in art filma – denimo L’héritage de la chouette (1989) Chrisa Markerja ter To Sleep with Anger (1990) Charlesa Burnetta – in klasike nezahodnih kinematografij – v času pisanja je Mlad in zdrav kot roža (Mlad i zdrav kao ruža, 1971) Jovana Jovanovića s 163 sejalci eno izmed popularnejših del na seznamu.

Podobne ugodnosti imajo lahko uporabniki tudi pri filmskih, glasbenih in literarnih vsebinah v mesečni rubriki »Mojstri meseca« (»Masters of the Month«), katerih prenos se v posameznikovem števcu zabeleži le polovično. Izbor vsebin za MoM je tematski ter vsakič bistveno drugačen kot prejšnji mesec: medtem ko so bile letos spomladi v ospredje postavljene pakistanska, bangladeška, malezijska ter indonezijska produkcija, so se Karagargini administratorji lani odločili denimo za izpostavitev severnokorejske kinematografije ter znanstvene fantastike vzhodnega bloka. Pozornost je občasno namenjena tudi bolj in manj vidnim figuram svetovnega filma – od Jean-Luca Godarda do Kazimierza Karabasza – ter posameznim žanrom in žanrskim obdobjem – od rock ‘n’ roll muzikalov do tajvanskega novega vala. Klopčičev Oxygen se je na Karagargi sredi julija 2013 znašel kot del MoM programa »Jugoslovanski film pod Titom«, ki mu je avgusta istega leta sledil izbor kitajske kinematografije pod Maom.

Če je Karagarga prvič in predvsem še vedno spletni oder za deljenje kulturnega gradiva med registriranimi uporabniki, pa se njena vloga na trenutke močno približa tisti kustosa, ki izbrana umetniška dela ne le skrbno neguje, temveč jih prisotni publiki predstavi v novi, svetlejši luči, kateri poleg že znanih ter priznanih avtorjev uspe ožariti tudi tiste, ki so doslej po krivem (ali pa tudi ne) ostali skriti nekje v senci. Karagargini dnevni izbori ter mesečni programi ne kličejo pozornosti le k spregledanim kotičkom filmske zgodovine, temveč tudi že k prepletenosti kuratorstva in piratstva. Delo kuratorja v sebi vedno nosi vsaj malo piratstva, ki pa ni nikdar brez lastnih potez kuriranja. Tako kot kurator svoje naloge nikakor ne zmore brez pirata,

[1]     Prevod avtorja.

[2]     Seveda pa Karagarga ni edini spletni vir za osiromašeno ali težko dosegljivo gradivo. Medtem ko je v ospredju Karagarge po besedah administratorjev »arthouse, klasično, kultno in alternativno gradivo« – poleg filmskih vsebin se na straneh znajdejo še stripi, glasba ter strokovna in leposlovna literatura –, pa številni sorodni torrentovi sledilci pokrivajo preostale spektre filmskega in kulturnega ustvarjanja. Cinemageddon je denimo plaftorma za entuziaste B-filmov, eksploatacijske produkcije ter kinematografij tretjega sveta, nekoliko mlajši Cinematik pa za visokoresolucijske DVD in Blu-Ray prenose arthouse ter festivalskega filma.

[3]     Leta 2007 so v dražbeni hiši Sotheby’s drugi del cikla prodali anonimnemu kupcu za 571,000 dolarjev.