Intervju: Stefanie Zingl | Revija Ekran

Intervju: Stefanie Zingl

| 15. 2. 2018. | Ozadja

“Amaterski in domači filmi so pomembni zapisi o naši množični vizualni kulturi”

Amaterski in domači filmi so pomembni predvsem zaradi načina, na katerega prikazujejo določena mesta, ljudi, običaje in časovna obdobja. Mnogo arhivistov in raziskovalcev je amaterske filme s svojim delom že uspelo uveljaviti kot priljubljeno vrsto filmskega gradiva. Svoje delo na tem področju izvrstno opravljajo v Avstrijskem filmskem muzeju, kjer uspešno pridobivajo, hranijo, raziskujejo, kontekstualizirajo in digitalizirajo amaterske in domače filme, ki prispejo v njihovo zbirko.

Avstrijski filmski muzej na Dunaju namreč slovi po dolgoletni zvestobi analognemu filmu, tako ohranjanju kot prikazovanju raznolikosti filmske zgodovine v njeni izvorni obliki, na analognem filmskem traku. “Avstrijski filmski muzej je kinoteka. Naše razstave zavzemajo prostor na platnu,” lahko preberemo na njihovi spletni strani. Kljub bogatemu filmskemu programu pa del muzejske zbirke le redko uzre luč kinoprojektorja. Zbirka amaterskega in domačega filma se nenehno razvija, vendar večinoma ostaja v senci kanonsko bolj pomembnega dela zbirke. O marginalizirani filmski dejavnosti, njeni zgodovini in zapuščini smo se pogovarjali s Stefanie Zingl, specialistko za filme majhnih formatov, ki v Avstrijskem filmskem muzeju skrbi zlasti za amaterski in domači film. Slovenska kinoteka je Stefanie Zingl 15. februarja povabila v Ljubljano, da bi skupaj z Raoulom Schmidtom (prav tako iz Avstrijskega filmskega muzeja) javnosti predstavila program filmov iz muzejske zbirke in s slovensko javnostjo delila velike zgodbe majhnih filmov, ki običajno ostanejo neslišane.

Začniva pri samem začetku zbirke, s katero se ukvarjate. Kdaj in zakaj je Avstrijski filmski muzej začel zbirati amaterske in družinske filme?

V Avstrijskem filmskem muzeju smo prejeli klic gospe, ki nas je obvestila, da odhaja v dom za ostarele in je primorana svoje imetje zapustiti, med drugim tudi družinske filme, ki jih je posnel njen pokojni soprog. Vprašala nas je: “Jih želite vi ali naj jih vržem stran?” Živela je blizu arhiva in odšli smo na njen dom, kjer nam je pripovedovala o filmih in svojem življenju. To je bilo leta 2013. Kmalu za tem srečanjem smo objavili javni poziv, ki smo ga poimenovali Dunaj se giblje (Wien bewegt). Vse od takrat vsaj enkrat tedensko prejemamo klice filmskih ustvarjalcev in njihovih naslednikov, ki nam želijo predati v hranjenje svoje kinematografske spomine.

A efermna gradiva, kakor so amaterski in domači filmi, so bila del naše zbirke vse od leta 1964, ko je bil Avstrijski filmski muzej ustanovljen. Nekateri filmi so bili celo kot prave sirote zapuščeni na pragu našega arhiva v upanju, da jih bomo prevzeli. Pravzaprav smo sprejeli kar nekaj del, katerih izvora ne poznamo. Za dokumentarni film Suvenirji gospoda X (Die Souvenirs des Herrn X) je avtor Arash T. Riahi na bolšjih trgih zbiral škatle domačih filmov, ki pa jih je nato podaril našemu muzeju. Ta zbirka obsega približno 3000 filmov, ki so vsi zapovrstjo “osiroteli”, saj ne vemo, kateri družini pripadajo. Vse od prvega poziva naprej se osredotočamo na odkrivanje in dokumentiranje izvora – od kod filmi prihajajo, kdo jih je posnel, kako so nastali, kje so bili prikazani. Zbiramo zgodbe, ki filme spremljajo, pa tudi filme same.

Vaša naloga v muzeju je arhiviranje filmov majhnega formata. Kako ste začeli delati v muzeju in kaj je bila vaša motivacija za osredotočenje na to vrsto filmskih gradiv?

Za temo svoje magistrske naloge sem si izbrala prakse ženskega filmskega ustvarjanja družinskih filmov. Dve leti sem preživela z gospo Veit, potem ko sem jo spoznala na Dnevu domačega filma (Home Movie Day) na Dunaju. Iz skladišča v kleti je prinesla svoj projektor in začeli sva gledati obsežno zbirko njenih filmov – skupaj, v njeni dnevni sobi. Spoznavati gospo Veit je bila zelo zanimiva izkušnja. Ne samo preko njenih filmov, temveč tudi skozi preživljanje časa z njo in zaradi možnosti zastavljanja neskončnih vprašanj. Temi svoje naloge sem se želela približati tako na teoretični kot na praktični ravni. To ne vključuje zgolj snemanja in ogleda filmov majhnih formatov, temveč tudi arhiviranje in ohranjanje – tako sem postala arhivistka v Avstrijskem filmskem muzeju.

Vaša zbirka amaterskega in domačega filma se zelo hitro razvija. Ali imate pri vključevanju filmov kakšne kriterije ali sprejmete vse, kar vam lastniki prinesejo?

Ljudje so včasih presenečeni, da tudi nas lahko zanimajo njihovi zasebni posnetki. “Pa saj ne morejo biti zanimivi nikomur razen nam!” Vendar pa so amaterski in domači filmi pomembni zapisi o naši množični vizualni kulturi. Navsezadnje so ta gradiva dokumenti o življenju posameznikov, o življenju družin. Vsak film pripoveduje drugačno zgodbo. Če se izgubijo, so izgubljeni za vedno. Arhivisti, posebej tisti, ki se ukvarjamo z amaterskim in domačim filmom, ne delamo razlik. 8-mm film, ki prikazuje gnečo ljudi pred Schloss Belvedere leta 1955, ko je bila podpisana Avstrijska državna pogodba, je zgodovinsko nedvomno vznemirljiv. In seveda se zdi, da je trideset zelo dolgih minut tresočega in preosvetljenega posnetka smučanja trivialne vrednosti. Vendar ne vemo, kaj bo zanimalo raziskovalce v prihodnosti.

So morda določene skupine amaterskih in domačih filmov, za katere mislite, da jih v vašem muzeju ne bi bilo treba zbirati?

Nikakor ne želimo zbirati zasebnih filmov za vsako ceno. Če družine še vedno uporabljajo in gledajo filme, jih ne želimo. Naš cilj je ohranjati filme in jih zaščititi pred tem, da bi bili za vekomaj pozabljeni v kleteh in omarah, ali še huje, da bi končali na smetišču. To se namreč zaradi zastarele tehnologije dogaja prepogosto. Nedavno sem prejela klic gospe, ki je vprašala, ali nas zanima filmska oprema njenega očeta, ki je bil amaterski filmski avtor. Ko sem jo vprašala, ali poleg opreme hrani tudi filme, mi je odgovorila, da se je vseh kolutov znebila, saj si filmov nikoli več ne želi ogledati.  Nimajo namreč prav vsi prijetnih spominov na filme, ustvarjene v domačem okolju. Prikaz ali uprizoritev družinskega življenja pred kamero je lahko zahtevna izkušnja. Predvsem za otroke, od katerih so starejši pričakovali, da se bodo pred kamero obnašali na specifičen način, njim pa preprosto ni prijalo, da jih kamera spremlja na vsakem koraku. Zanimivo je, da so nekateri domačo kamero doživljali kot orodje moči. Precej presenečena sem bila, ko sem prejela plastično vrečo s filmi. Gospa se je odločila, da mi bo filme navsezadnje le poslala, a dogovorili sva se, da bodo v arhivu označeni kot nedostopni za nadaljnjo uporabo.

Ali se držite določenih načel glede ponovne uporabe filmskih gradiv iz vaše zbirke in dostopanja do njih?

Člani filmskih klubov so svoje filme prikazovali zunaj svojih domov, pogosto na festivalih ali tekmovanjih, medtem ko so bili domači filmi ustvarjeni za prikazovanje v intimnem, domačem okolju. Ti filmi niso bili posneti z namero, da bi jih videla širša javnost ali neznanci. K ponovni uporabi tovrstnih zasebnih filmov je treba pristopiti previdno in z občutkom.

Ob vsaki predaji filmov v naš arhiv lastnikom zastavim določena vprašanja. Preveriti želim, ali se strinjajo s ponovno uporabo njihovih gradiv v raziskovalnih ali umetniških projektih in ali lahko njihove filme javno predvajamo ali objavimo na spletu. Če so gradiva uporabljena v novem kontekstu, na primer v okviru muzejskih projektov, si izkupiček od uporabe razdelimo z avtorji ali njihovimi nasledniki. Vendar pa vsakič, kadar je film oziroma digitalni zapis filma uporabljen v novem kontekstu, pokličemo lastnike in jih prosimo za dovoljenje.

Pozorni smo, da skrbno kontekstualiziramo vsako objavo ali predvajanje zasebnih filmskih gradiv. Dan domačega filma, ki ga organiziramo enkrat letno, je dober primer. Gledalci si lahko filme ogledajo v prisotnosti avtorjev in ob spremljavi živih komentarjev med projekcijo.

Made in Austria. Profil enega dela., Herbert Apfelthalers. Vir: Avstrijski filmski muzej.

Ohranjanje amaterskih in domačih filmov ne pomeni le hranjenja trakov v skladiščnih prostorih, temveč tudi njihovo dokumentacijo in raziskovanje. Katere so ključne ideje in načela, ki stojijo za vašo kontekstualizacijo gradiv?

Zasebni filmi običajno prikazujejo zvoke, ki pa jih ne slišimo: usta, ki govorijo; pasji lajež; avtomobile, ki drvijo mimo. Prav zato je pomembno, da so filmi med projekcijo opremljeni z zgodbami in razlagami o osebah, času in krajih. Domači filmi pripovedujejo zgodbe, vendar nikoli ne povejo zgodbe v celoti. Brez kontekstualizacije so ti filmi v arhivu utišani. Z opravljanjem intervjujev z avtorji poskušam izvedeti več o praksi njihovega ustvarjanja. Avtorji družinskih filmov so se zelo trudili pri izdelavi svojih filmov. Postavljam vprašanja, kot so: katera oprema je bila uporabljena, kako so se avtorji pripravljali na snemanje, ali so se za nekatere situacije odločili, da jih ne bodo posneli. Želim izvedeti, kako so bili filmi zmontirani, ob katerih priložnostih in kje so bili predvajani ter kdo so bili gledalci. V muzejski zbirki na primer hranimo fotografije kot dokumentacijo domačega kina, ki ga je sam izdelal strasten filmski ustvarjalec v svojem dunajskem stanovanju. Takšne fotografije lahko neizmerno obogatijo zgodbe, ki jih slišimo v intervjujih. Praksa prikazovanja domačih filmov je zato zanimiva tema, vendar tudi precej nedostopna! Na fotografijah lahko opazimo projekcijsko kabino z več 8-, Super8- in 16-mm projektorji ter diaprojektorji. Avtor je celo namestil več platen za projekcijo filmov različnih formatov. Vsak film spremlja tudi beležka, v katero je zapisoval termine vseh projekcij posameznega filma, prav tako imena gledalcev, ki so si ga ogledali. Imel je svoj način arhiviranja z domiselnim sistemom uporabe pik različnih barv, ki so označevale kakovost in uspeh filmov. S pomočjo teh sledi lahko dobimo jasno sliko o njegovi praksi prikazovanja.

Poleg fotografij hranite tudi druga gradiva, vezana na filme, ki jih sprejmete v arhiv. Katera gradiva so to in zakaj so pomemben in neločljiv del zbirke?

Avstrijski filmski muzej ne zbira samo zasebnih filmov, ampak tudi opremo, ki je bila uporabljena pri njihovi izdelavi. Kamere za filme ozkih formatov so bile pogosto oglaševane z obljubo, da je snemanje filmov lahko opravilo. “Celo ženske zmorejo!” pravi ena od reklam. V ustvarjanju analognih domačih filmov so namreč izrazito dominirali moški, kar pa se je na srečo spremenilo z videom. Vendar lahko ob pregledu naprav, ki so bile uporabljene za izdelavo zasebnih filmov, ugotovimo, da ni bilo tako lahko. Kljub temu so tudi ženske zmogle! V arhivu imamo majhno, vendar čudovito zbirko zasebnih filmov, ki so jih izdelale ženske. Za izdelavo domačega filma je bilo potrebnega ogromno časa, tudi potrpežljivosti, veliko strasti in želje za improvizacijo. Opremo zbiramo, ker želimo ohraniti prakso amaterskega filmskega ustvarjanja, kar pomeni, da nas zanima, kako so bili filmi posneti in kdo jih je ustvaril. Oprema odraža ambicije filmskega amaterja. Bolj ambiciozni avtorji so uporabljali stativ ali 1000 W filmsko luč, ki bolj osvetljuje prostor in manj izraze na obrazih ljudi pred kamero. Prav tako nas zelo zanimajo tudi druga gradiva, vezana na amatersko filmsko ustvarjanje, kakor so zapiski, seznami filmov, ali pa celo scenariji in snemalne knjige – če obstajajo. Gospa, o kateri sem pisala magistrsko nalogo, je hranila temeljite zapiske o svojih filmih. V zapiskih so osnutki nedokončanih filmov, seznami filmov in seznami, na katerih šteje, koliko metrov filma je že posnela. Poleg tega je napisala celo svoj priročnik, osredotočen na pomanjkljivosti, ki jih je sama opazila. Zbiramo tudi individualne priročnike “kako-posneti-film”, ali bolje “kako-ne-posneti-filma”, saj ta navodila ne vsebujejo drugega kot sezname napak, ki jih posameznik lahko stori. V arhivu imamo tudi zbirko plakatov amaterskih filmskih festivalov, ki je dostopna na spletu.

Zbirate tudi videokasete in filme v digitalnem formatu ali se osredotočate samo na analogni filmski trak?

Naš fokus je hranjenje analognega filma. Vendar pa je mnogo avtorjev v teku svojega ustvarjanja spremenilo medij in filmski trak zamenjalo za video ter kasneje digitalni medij. Če je večji del zbirke na analognem traku, poleg pa se nahaja tudi manjše število videokaset, potem stremimo k temu, da zbirko ohranimo v njeni celovitosti in jo kot tako sprejmemo. Obrnemo se na kolege v Avstrijski Mediateki, ki so specializirani za hranjenje videoposnetkov. Sami namreč nimamo prostora in možnosti za hranjenje raznovrstnih formatov videa. Na žalost pa v Avstriji nimamo arhiva, ki bi aktivno zbiral in hranil zasebne družinske albume ali diapozitive.

Made in Austria. Profil enega dela., Herbert Apfelthalers. Vir: Avstrijski filmski muzej.

Katere vrste filmov, ki jih prejemate v hranjenje, so najbolj zanimive?

Oh, o zanimivih filmih v naši zbirki bi vam lahko povedala nešteto zgodb!

Nekateri pritegnejo več pozornosti kot drugi. Filmi, ki so jih ustvarili otroci, najstniki ali ženske, so redki. Prav tako nimamo veliko filmov, ki bi jih posneli pripadniki delavskega razreda, tisti z migrantskim ozadjem ali tisti, ki pripadajo drugim marginaliziranim skupinam v družbi. Socialna raznolikost je vsekakor ena ključnih značilnosti zbirke zasebnih filmov. Snemanje filmov je postalo veliko bolj “demokratično” in vključujoče v digitalni dobi – vsakdo, ki uporablja pametni telefon, ima možnost snemanja. Vse do 60. let pa si moral biti moški, pripadnik srednjega razreda in imeti finančne možnosti, da si lahko svoje življenje posnel na film. Tudi v 70. letih, ko je uporaba kamere postala množični pojav, je bilo snemanje še vedno drag hobi.

V arhivu imamo zbirko mladega fanta, ki je želel snemati filme, a ne domačih filmov. Kot dvanajstletni deček je izdelal film na Super8-mm trak in ga poimenoval Little Dragon; pripoveduje zgodbo o življenju Brucea Leeja in je sestavljen iz izsekov filma, ki ga je njegov oče posnel na potovanju po Kitajskem, zaigranih prizorov pretepa na dvorišču in primernih izsekov iz industrijskih filmov na Super8-mm traku. Kot štirinajstletni fant je posnel filma Psycho Killer in Mutanten, za katera je navdih črpal iz filmov Daria Argenta – horror kot radikalna alternativa domačega filma. Bratranca pojedo zombiji, mama je umorjena z nožem. Rdeča akvarelna barva je bila uporabljena namesto krvi, fant pa je namesto silikona uporabil okenski kit, da bi ustvaril ugriz in odprte rane svojih filmskih žrtev – tehnika, ki jo je osvojil na tečaju prve pomoči v šoli. Mladi filmar je motive iskal v časopisih in drugih medijih ter jih nato postavil v nov kontekst s svojo družino in okolico. Takšni filmi so zgodnja oblika ljubiteljske kulture, ki je dandanes, s spletnimi formati, kot je YouTube, postala vsakdanja in običajna.

Poleg vrhunsko domišljenih filmov tega najstnika imamo v arhivu tudi mnogo filmov, ki niso tako estetsko prijetni. Malomarno posneti, tresoči prizori, ki ustvarjajo učinek vrtoglavice, so lahko prav tako zanimivi! Ponujajo namreč vpogled v množico načinov, ki so jih avtorji uporabljali za snemanje filmov. Za nekatere je bilo pomembno povedati zgodbo, drugim pa je bilo ključno le, da so ustvarili kinematografski zapis, ki sporoča: “Poglejte, tukaj smo bili!”

Avstrijski filmski muzej ima dolgoletno in častitljivo tradicijo ohranjanja in prikazovanja filma na njegovem izvornem, analognem nosilcu. Kako se digitalizacija, ki jo opravljate tudi vi, sklada s to tradicijo?

Ohranjanje analognega filmskega traku je naš glavni cilj. To poskušamo doseči tako, da filmske kolute hranimo v prostorih, kjer vzdržujemo primerne klimatske pogoje in nadzorujemo vlago ter relativno vlažnost zraka. Digitalizacija pa je postopek, s katerim izdelamo digitalno kopijo filma za dostop. Digitalna kopija obstaja poleg izvorne analogne, vendar jo obravnavamo kot ločen element v zbirki. Digitalizacija je eden od načinov za dolgoročno ohranjanje filma, saj nam omogoča, da film zgolj enkrat steče skozi skener, namesto da bi ga večkrat vrteli na pregledovalni mizi. Tudi lastniki prejmejo digitalno kopijo filma, da ga lahko gledajo in delijo, ne da bi za to potrebovali projektor. Vendar pa je treba poudariti, da smo zelo strogi pri postavljanju omejitev in ne pristajamo na masovno digitalizacijo filmskih gradiv, saj za to obstajajo specializirana podjetja. Navsezadnje smo arhiv. Lastnikom filmov ne želimo dajati vtisa, da analogne filme sprejemamo v zameno za njihove digitalne kopije. Mislimo namreč, da je to zelo slaba kupčija. Digitalizacija je koristna tudi zato, ker omogoča dostopnost do gradiv preko spleta. Spletna dostopnost – v kuriranem okolju – pomeni tudi doseganje večjega števila uporabnikov oziroma gledalcev. Filmi iz našega arhiva postanejo vidni. Trenutno kot partnerji sodelujemo v evropskem projektu I-Media-Cities, katerega končni cilj je vzpostavitev platforme, kjer bodo dostopni izbrani filmi, ki prikazujejo več evropskih mest v efermni obliki.

Prizadevate si, da bi do filmov v vaši zbirki lahko dostopali in jih uporabljali tako raziskovalci kot širša javnost. Za kakšne vrste projektov se raziskovalci obračajo na vas? In na kakšne načine si prizadevate, da bi s filmi stopilo v stik čim večje število gledalcev?

Amaterski in domači film sta priljubljeni področji raziskovalnega dela. Velik porast znanstvenega zanimanja sovpada s spremembo v zbiralnih politikah arhivov, ki amaterskemu in domačemu filmu posvečajo vedno več pozornosti. Pomemben partner na področju znanstvenega raziskovanja je Ludwig Boltzmann inštitut za zgodovino in družbo, ki prav tako sodeluje v projektu I-Media-Cities. V preteklosti smo skupaj izvedli soroden projekt, imenovan StadtFilmWien. To je spletna databaza, na kateri so zbrani in prikazani dokumenti vizualne zgodovine Dunaja. Skupaj smo delovali tudi pri izdaji esejev o amaterskem filmu Abenteuer Alltag. Zur Archäologie des Amateurfilms. Trenutno se kar trije doktorski študenti ukvarjajo z domačimi in amaterskimi filmi iz naše zbirke in jih raziskujejo z več vidikov: zgodovinskega, umetnostno-zgodovinskega in z vidika filmskih študijev.

Druge možnosti za seznanitev javnosti s to marginalizirano filmsko zvrstjo so filmski programi – na primer program, na katerega nas je prijazno povabila Slovenska kinoteka! Organiziramo tudi Dan domačega filma, v naši kinodvorani pa enkrat mesečno pripravimo program Driftwood, ki je namenjen prikazovanju efermnih filmskih zapisov, kakor so domači filmi. Poleg tega z veseljem podpiramo umetniške projekte. Umetnika Hanna Schimek in Gustav Deutsch trenutno sodelujeta pri projektu Am Rand: Die Stadt, v okviru katerega se ukvarjata tako z domačimi filmi kot s sodobnimi zasebnimi posnetki z mobilnimi telefoni in avdiovizualnimi gradivi socialnih omrežij.

Kakor lahko vidite, je za predstavitev in uporabo domačega in amaterskega filma nešteto načinov.

Naslovna slika: Stefanie Zingl na Dnevu domačega filma. Vir: Erpuleva Liudmila.