Intervju: Abel Ferrara | Revija Ekran

Intervju: Abel Ferrara

| 8. 5. 2020. | Festivali, Intervju

Tommaso je ravno toliko resničen kot Marsovci s Planeta 9

Abela Ferrare se na vsej ustvarjalni poti drži sloves porednega fanta ameriškega filma, vendar pa mu ni bilo nikoli moč očitati, da v svojih delih ni bil iskren, čeprav se je najpogosteje držal žanrskih okvirov. Njegovo ime je povezano s tako raznolikimi žanri, kot je pornografija v filmu 9 Lives of a Wet Pussy (1976), eksploatacija nasilja v The Driller Killer (1979), erotični triler v Ms. 45 (1981) in New York, mesto strahu (Fear City, 1984), kriminalka in gangsterski film v Kriminalni zgodbi (Crime Story, 1986) in Kralju New Yorka (King of New York, 1990) pa vse do znanstvenofantastičnega filma v Tatovih teles (Body Snatchers, 1993) in vampiriade v Odvisnosti (The Addiction, 1995). Ne glede na raznolikost so namreč ti filmi vedno vsebovali močne avtobiografske elemente, ki so izražali režiserjevo italijansko-ameriško etnično ozadje, umeščeno v urbano okolje New Yorka, ter s tem povezane preokupacije, ki segajo vse do tem družbene
hierarhije, zla in religije. Ferrara je kot mnogi liki v njegovih filmih dolgo tudi sam živel burno življenje, a je 68-letnik v zadnjem desetletju vendarle obrnil nov list. Nekje med snemanjem filma Marija (Mary, 2005) se je spreobrnil v budista („Postal sem tako velik katoličan, da sem se obrnil k budizmu,“ je denimo izjavil takrat), obenem pa se je preselil v Rim, kjer je začel kot nekakšen wellesijanski odpadnik ameriške komercialne industrije delati v okvirih evropskega javno financiranega art filma. Čeprav sta bila že filma Dobrodošli v New Yorku (Welcome to New York, 2014) in Pasolini (2014) koprodukciji med ameriškimi in evropskimi financerji, pa predvsem zadnji trije celovečerci kažejo povsem novega, prerojenega Ferraro. Ne gre samo za to, da se je v filmih Piazza Vittorio (2017), Alive in France (2017) ter Tommaso (2019) neposredneje usmeril v realnost, ki je celo bližja dokumentarizmu, temveč je v njih šel nekoliko stran od temačnosti zla in pehanja za denarjem, ki sta tematsko zaznamovala njegova žanrska dela. Še več, iz teh filmov vre nalezljiv optimizem – v Alive in France, samorefleksivnem pogledu na glasbo v njegovih filmih, celo najdemo prizor, v katerem ga francoski fotograf prosi, naj bo med fotografsko seanso v slogu njegovih filmov resen in hladen, Ferrara pa mu komajda uspe ustreči, saj v tej na novo najdeni sproščenosti vseskozi nosi topel nasmeh na obrazu.

68-letni Ferrara je v Ljubljano, na slovensko premiero filma Tommaso v sklopu Ljubljanskega mednarodnega filmskega festivala, prišel sredi intenzivnega popotovanja po evropskih festivalih, na katerih neutrudno promovira svoji novi, tokrat – vsaj na videz – odkrito avtobiografski film. Pri osebnem stiku s tem možakarjem ne veš, kaj boš dobil – lahko se konča z zmerljivkami, verbalnim bojkotom, lahko pa tudi s čustveno refleksijo lastnega življenja in ustvarjanja. V vsakem primeru pa se srečaš z dikcijo, ki jo je zaradi retorične muhavosti težko prevajati v pisno obliko. Pri intervjuju za Ekran je kajpak pomagalo, da je imel režiser za sabo že cel dan medijskih aktivnosti in je spodnji pogovor želel opraviti – za šankom. S tem je kljub novemu življenju dal vedeti, da s sabo vendarle še nosi ostanke nekdanjega bad boya.

Abel Ferarra na otvoritvi 30. Liffa (Foto: Liffe)

Gospod Ferrara, priča smo zelo vznemirljivemu obdobju vaše kariere, v katerem ste našli povsem novo ustvarjalno energijo. Vsi vemo za spremembe, ki so se zgodile v vašem življenju, a me zanima, čému vi sami pripisujete največ zaslug za pozitiven obrat.

Veste, prenehal sem piti in se drogirati, to je glavni razlog. Zgodila se mi je sprememba perspektive. Filme zdaj ustvarjam iz trezne perspektive. Delam s treznimi ljudmi. Imam družino. Selitev v Rim ima prav tako svoj delež pri tem. Saj je tudi New York mesto upanja, ampak v Rimu je vse skupaj še malo bolj sproščeno. Rim je tudi mesto kulture in umetnosti. To ti dopušča, da se bolj usmeriš v artistično plat. V New Yorku se ne moreš izogniti nenehnemu zasledovanju kapitalističnega presežka. Vsi sanjajo, da bodo s svojim naslednjim filmom zadeli jackpot. V Evropi pa vendarle ustvarjaš na daljši rok, ne za takojšnje zadoščenje. Konec koncev je Rim mesto, ki je staro 3000 let. New York je v primerjavi s tem še vedno zelo, zelo mlad.

V čem občutite največjo razliko med snemanjem v New Yorku in v Rimu?

Filme, ki jih snemam zdaj, je pravzaprav financirala vlada, tako da gre bolj za socialistični tip filmskega ustvarjanja. Gre za filme, ki niso odvisni od prodaje vstopnic, še posebej v obdobju prvega tedna po premieri, temveč so narejeni za specifično občinstvo. Sicer smo že pri filmih 9 Lives of a Wet Pussy in Driller Killer točno vedeli, kdo bodo gledalci, in naša naloga je bila poskrbeti, da bomo izpolnili njihova pričakovanja. Tu je vseeno nekoliko drugače. Tu posnameš film zato, da se bo uvrstil na filmske festivale. In zdaj morajo zadovoljiti neko drugo, a še vedno specifično občinstvo. V resnici v enem in drugem primeru plešeš na takšno ali drugačno jebeno melodijo.

V skladu s preporodom v vaših nedavnih filmih slikate zelo optimistično sliko Evrope. Tudi v Tommasu je Rim izredno miren, idiličen, navdihujoč. Je prostor ozdravljenja v polnem pomenu besede. A kot sami veste, ima tudi Evropa vse večje politične težave, povezane s populističnimi politikami, ki jih čutite tudi v Italiji. Je vaša percepcija tega okolja kljub temu ostala neokrnjena?

Saj te stvari imamo tudi v New Yorku. Zakaj? Vi mi povejte, človek. Pred 70 leti so z istimi argumenti ubili 100 milijonov ljudi. Iste besede, isti nazori, vse je bilo isto. 100 milijonov ljudi je umrlo. In danes nihče ni pretirano zainteresiran za ta del zgodovine. Kaj mislite storiti, boste šli še enkrat skozi vse to? Bodo ubili še naslednjih 100 milijonov ljudi? Znova se je našel nekdo, ki je rekel, vi ste tam, mi smo tu, in tukaj je črta med nami. Jaz sem budist in menim, da če je na svetu 6 milijard ljudi, potem sem jaz le eden izmed njih in sem povsem enak kot vsi ostali. Vsako človeško bitje je enako drugemu. Zares ne vem, zakaj bi morali učiti, da smo tako kurčevo različni, da se moramo braniti drug pred drugim. Saj tudi jaz verjamem v kulturo in v zaščito kulture, a tu ne gre za to. To je nekaj čisto drugega.

Tommaso (2019)

Ko ste na nedavnih festivalih pred občinstvom govorili o filmu Tommaso, sem opazil, da se najraje izognete vprašanju, ali je to zares avtobiografski film. Nekako se strinjam, da to morda res ni bistveno in da gre bolj za film o fantazijah in strahovih slehernega družinskega življenja, kot imaginarno uprizarjanje nekih scenarijev, ki so univerzalni in niso nujno povezani z vami.

Zares ni tako bistveno, koliko je v filmu mene, koliko Willema in koliko je vse skupaj neka tvorba, ki jo je nekdo ustvaril. Gre bolj za občinstvo, za osebo v občinstvu in njen odnos s Tommasom. Na tej točki obstaja ta film. Ta tip v filmu se zdi, kot da … (dolg premor) Nekoč sem živel z žensko, ki nikakor ni razumela, kaj počnem. Njena prijateljica ji je takrat rekla: „A ne razumeš? Temu tipu plačujejo, da sanja.“ To je moja služba. In če je to vaše delo, potem morate ustvarjati vzporedno vesolje. Potem je samo vprašanje, do kolikšne mere se lahko prepričate, koliko je to vesolje resnično. Na eni strani lahko imate Marsovce na Luni, spet drugje tatove teles, ali pa Tommasa. Vse je isto sranje, še vedno snemaš le film. Komu mar, koliko so zgodba ali liki resnični? Tommaso je ravno toliko resničen kot Marsovci s Planeta 9. A vseeno – sem režiser in scenarist tega filma. To sem jaz. Film bo govoril o meni, tudi če posnamem King Konga. Del mene boste našli v ženskah v filmu ravno toliko, kot me boste našli v Tommasu. In če že gledamo s tega vidika, sem tudi v otroku v filmu. Jaz sem pisec kurčevih prizorov, jaz postavljam kamero, kamor želim, jaz montiram v ritmu, kakršnega želim. Izbiram glasbo. Pa kaj potem? Večina ljudi, ki bo videla ta film, ne bo imela kurčevega pojma, kdo sem jaz. Zdi se mi, da je to nepomembna debata. Sprašujejo me, v čigavi hiši smo snemali, ali v moji ali v njegovi. Komu mar? Gre za Tommasovo hišo.

Kako blizu v Rimu živita z Willemom, sta tudi v vsakdanjem življenju pogosto skupaj?

Skoraj soseda sva. Živi v sosednji ulici. Je boter mojemu otroku.

Ali to, da snemate člane lastne družine, prinese drugačno dinamiko v vaš način dela na filmskem prizorišču?

Vse je bolj preprosto. To pa zato, ker delaš z ljudmi, ki jih poznaš in ki so ti blizu.

Tommaso (2019)

Ali vam kljub osebnemu in družinskemu pridihu filma še vedno pride prav koncept zla, kakršnega ste izpopolnili v svojih žanrskih delih v osemdesetih in devetdesetih letih?

Ali lahko v mojih filmih res najdete kašen lik, ki uteleša zlo? Tommaso je človeško bitje kot kateri koli drug lik. Poskušali smo ga pokazati kot takega, svet okoli njega pa čim bližje temu, kakor ga izkušamo sami. Tommaso ni psihopat. Saj veste, ali si človek ali pa psihopat. (smeh)

Z nastopom digitalne tehnologije se je zelo spremenil tudi videz vaših filmov. Večkrat se je zdelo, da ste eden tistih režiserjev, ki so zlahka sprejeli ostre digitalne podobe in niso pogrešali mehkejše analogne estetike. Pri Tommasu pa ste se vrnili k anamorfnim objektivom, ki intuitivno prikličejo v spomin obdobje filmskega traku.

Res, anamorfne objektive uporabljamo zelo redko. Z njimi smo nazadnje snemali Tatove teles in zdaj smo se k njim vrnili pri Tommasu. Le da je razlika ta, da so bili Tatovi teles film za 50 milijonov dolarjev, preračunano na danes. Vse je bilo posneto z velikimi kamerami, anamorfnimi objektivi in z veliko ekipo. Peter Zeitlinger (direktor fotografije pri Tommasu, op. a.) živi skoraj za vogalom, v Trstu. Skupaj sva se odločila za tako širok izrez slike. Zelo sem zadovoljen z videzom filma. Posneli smo ga zelo na hitro, in to z zelo majhno ekipo. Tisto potrebno čarovnijo smo dobili med samim snemanjem. Denar ne pomeni nič. Bolj je pomembno, kako postavljaš kamero.

Vaše ime se je pri nas marsikomu vtisnilo v spomin v osemdesetih, ko so pri nas predvajali serijo Kriminalna zgodba. Bila je med ključnimi za popkulturo pri nas, saj je skupaj serijami, kot so Miami Vice, Alf, Polna hiša, Simpsonovi in kasneje Twin Peaks ob koncu socializma napovedovala obsežnejši uvoz zahodne kulture, ki je sledil v devetdesetih.

Če je bilo tako, potem je bila Kriminalna zgodba vsekakor dober začetek tega trenda. Veliko dobrih ljudi je sodelovalo pri njej. Želim si le, da bi lahko posnel še ostale epizode. A tako pač je.

Zakaj jih niste?

Ker je pri serijah pač tak način dela. Medtem ko ti snemaš, naslednji režiser že pripravlja naslednjo epizodo. Po drugi strani pa producenti seriji nočejo dati preveč avtorskega značaja, temveč želijo imeti režiserja pod nadzorom. Za nekatere izmed fantov, ki so režirali posamezne epizode Kriminalne zgodbe,je bil to sploh prvi projekt v karieri. Kar je ironično. Dobra plat tega pa je, da je takrat veliko režiserjev dobilo priložnost, da so režirali epizodo TV-serije. Posneti epizodo za Miami Vice je nekaj najtežjega na svetu. Ko sem dobil to priložnost, se tega sploh še nisem zavedal. Vse gre prehitro, preveč intenzivno, preveč ljudi se obrača nate. Če ne veš, kaj se dogaja, si v kurcu. V kurcu! (smeh)

Ali je res, da Michaelu Mannu še vedno pokažete vsak svoj novi film, ko ga končate?

Ne. Že kar nekaj časa ga nisem srečal. Imava sicer skupnega prijatelja, več pa ne. Bilo bi pa vsekakor lepo.

V sedemdesetih in osemdesetih ste v New Yorku ustvarjali v času, ko je svoj vzpon na nepremičninskem trgu in na medijski sceni doživljal Donald Trump. Ali ste ga takrat tudi osebno poznali?

Poznal sem ga. Seveda sem ga poznal. Hodila sva na iste dogodke, otvoritve in podobno.

Tommaso (2019)

Kako ste ga dojemali?

Bil je pač, kar je bil. Nepremičninski tip, prevarant, eden tistih, ki so se rodili s srebrno žlico v ustih. A kdo bi si mislil, da bo takšen človek nekoč postal predsednik? Tu in tam je zaigral na prave karte, in ker je svet nor, mu je uspelo.

Ste takrat, ko ste snemali filme, kot je Kralj New Yorka, imeli v mislih ljudi, kakršen je on?

Trumpa ne dojemam kot zlo osebo. Imel je neke svoje ambicije, a to je nekaj, kar imamo vsi. Tudi jaz. Ambicijo, da bi mu uspelo, ne glede na ceno. To je zelo newyorško razmišljanje. Kralja New Yorka smo snemali na njegovem posestvu, v Plazi. Nikoli še ni nihče snemal tam. Edini razlog, zakaj so nam dovolili, je bil ta, da se je njegova žena želela slikati s Christopherjem Walkenom. Rekli so nam, da če jim omogočimo to fotografijo, nam bodo pustili snemati, a le za eno uro, pa še za to so nam zaračunali 5000 dolarjev. Bilo je absurdno, a res sem želel imeti ta posnetek. Potem se je Christopher moral slikati z Ivanko, ali kako kurčevo ji je že bilo ime.

Kako vidite prihajajoče predsedniške volitve v ZDA? Imate kakšno napoved, kaj se bo zgodilo?

Kdo ve. Moja država je tako nora. Zgodi se lahko karkoli. Že dejstvo, da je bil Trump sploh izvoljen, je neverjetno. Nisem njegov oboževalec, če se milo izrazim. Tega njegovega fašističnega sloga govora ne razumem. Da zliva sovraštvo na Mehičane in da pridiga vse te stvari, je težko verjeti. Kot sem rekel, vojna sploh ni tako daleč nazaj. Pa je šlo za ogromno prelivanja krvi. Tukaj pri vas je moralo biti še posebej krvavo. In takšni ljudje hočejo še enkrat iti skozi vse to? Mnogi ljudje in otroci sploh ne vedo, da se je to zgodilo. 25 % otrok v ameriških šolah še nikoli ni slišalo za besedo Auschwitz. Kakšno kurčevo izobrazbo potem sploh dobijo?!

Ali se kot Američan, ki živi v Evropi, vključujete v dogodke v ameriški politiki?

Vpleten sem bolj kot kdaj prej. Seveda bolj kot opazovalec. To dojemam kot svojo pravico. Kot pravijo: zdaj je čas, da vsi dobri možje stopijo v pomoč svoji državi. In to velja za vse.

In kakšen je vaš način te pomoči lastni državi?

To moram še ugotoviti.