Med tradicijo in sodobnostjo

| 2. 1. 2022. | Kritika, Spletna izdaja

Leta 2013 je v gruzijskem Tbilisiju skupina aktivistov prvič poskusila organizirati parado ponosa, ki pa se ni dobro končala, saj se je proti okoli petdesetim aktivistom napotilo več tisoč nasprotnikov. Dogajanje na paradi, ki ga je spremljal tudi režiser Levan Akin, je šest let kasneje navdihnilo film In potem sva zaplesala (Da chven vitsek’vet, 2019, Levan Akin), ki se, med drugim, dotika tudi tematike homoseksualnosti. Žal velik del domačega občinstva filma ni sprejel z odprtimi rokami. Odzivi nanj so bili celo tako burni, da so oblasti morale pred nekatere kinematografe postaviti vojsko za primer, če bi prišlo do nasilnih obračunavanj.

Dogajanje se vrti okoli dveh plesalcev, Meraba (Levan Gelbakhiani) in Iraklija (Bachi Valishvili), ki se potegujeta za mesto v narodni plesni skupini. Gruzijski ples se deli na več vrst, vsem pa je skupno kombiniranje ljudskega plesa z baletom in sodobnimi elementi. In čeprav plesalce zahodnjaška kultura pogosto asociira z ženstvenim, je tu sporočilo jasno: ni prostora za šibkost, gre za moški svet. Zgodba je na videz preprosta, dokler med rivaloma ne preskoči iskrica, ki stvari nekoliko zaplete.

Najprej se moramo dotakniti očitnega in spregovoriti o romantični noti, ki je filmu v rodni deželi prinesla tako razvpitost. Ljubezenska afera je ključni del zgodbe, ki jo Akin sproščeno predstavi gledalcem. Del te sproščenosti je nedvomno fluidno dojemanje spolne identitete; nihče od likov namreč ni postavljen v začrtan okvir, kar režiserju daje možnost, da se aferi približa iz izredno simpatetičnega zornega kota. Med igralcema je močna kemija, ki je najbolj izrazita prav med plesnimi prizori. Dobrodošla je tudi odsotnost nasilja. Čeprav se o nasilju govori in je predstavljeno kot popolnoma verjetna možnost, se režiser nanj ne osredotoči.

Film je dvignil veliko prahu predvsem zaradi homoseksualne tematike, vendar gre v prvi vrsti za film o tradiciji. Kako slednja sovpada s spolno usmerjenostjo, je vprašanje, ki le izhaja iz osrednje teme. Eliptični stil filma od gledalca zahteva, da nekatere stvari razume kot samoumevne. Če je lik gej, se o tem govori potiho in v opravljivem tonu. Če pri heteroseksualnem paru pride do nosečnosti pred poroko, splav sploh ni na voljo, edina možnost je, da se poročita in rešita čast dekleta. Kadar se srečamo s filmom o tradiciji, razumevanje pojma običajno ne preseže definicije »nečesa, kar je treba početi«. Vseeno pa Akinovo pojmovanje tradicije ni tako ozkogledo. Tradicija ni nekaj, kar je treba početi, tradicija je nekaj, kar se preprosto počne. V tem duhu je ples vseskozi prisoten. Liki ne plešejo samo pod budnim očesom plesnih inštruktorjev, temveč tudi v prostem času, pijano za turiste, na zabavah, porokah in še posebej zapeljivo takrat, ko si Merab in Irakli dvorita. Ples je zanje preprosto del življenja. Tako se režiser izogne klišeju, ki narekuje, da bo protagonist bodisi plesal za nacionalno skupino ali nad plesom povsem obupal. Ali bo plesal ali ne, sploh ni vprašanje.

V čem pa potem je vprašanje? Vprašanje je v kontrastu med Merabom in družbo okoli njega v njunem dojemanju tradicije. Gruzija v filmu pojem razume kot nekaj statičnega, entiteto s fiksnimi vrednotami in načinom dela. Merab pa ta pojem razume fluidno in skuša v sebi ves čas najti moč, da se reši teh okovov.

Vse te ideje so elegantno izražene v končnem prizoru. V zadnjih letih se precej govori o zaključkih LGBT filmov, predvsem o dejstvu, da so praviloma žalostni in da protagonista skoraj nikoli ne ostaneta skupaj. Spomnimo se samo Gore Brokeback (Brokeback Mountain, 2005, Ang Lee), filma Pokliči me po svojem imenu (Call Me By Your Name, 2017, Luca Guadagnino), Adelinega življenja (La vie d’Adèle, 2013, Abdellatif Kechiche) in mnogih drugih. Čeprav Merab in Irakli nazadnje ne pristaneta skupaj, pa ima konec filma vseeno izredno prazničen občutek. Merab se na avdiciji sicer prikaže, v Iraklijevem suknjiču, in pri komisiji s svojim nastopom povzroči hudo zgražanje, obtožijo ga celo norčevanja iz plesa. Učinek prizora Merabove avdicije veliko bolje razumejo gruzijski gledalci, saj tujci, ki gruzijskega plesa ne poznamo oziroma smo bili z njim seznanjeni šele na začetku filma, težko ločimo med »pravilnim« načinom plesa in Merabovo interpretacijo. Ko odločno odkoraka iz plesne dvorane in se vrata za njim zaprejo, Merab dokaže, da je tradicija vse prej kot statična; vedno se spreminja in ima prostor za vsakega posameznika, če je le dovolj pogumen, da si v njej izkleše svoje mesto.