IDFA 2017 | Revija Ekran

IDFA 2017

| 20. 1. 2018. | Festivali

IDFA, mednarodni festival v Amsterdamu, je dobrodošel poznojesenski reality check filmskega dokumentarca; obenem prinaša nekatere najizrazitejše favorite aktualne ponudbe, ki so jo pred tem naplavili drugi festivali, pa tudi kopico premier, med katerimi se mnogo znajdejo med nominiranci v času »sezone nagrad« (tudi oskarjev), kar potrjuje všečno, komunikativno, dokaj mainstreamovsko naravo festivala, ki je letos po skoraj tridesetih letih dobil novo programsko vodstvo.

Med več kot tristo filmi seveda še tako zahteven obiskovalec najde svoje zrno in tako je bilo tudi ob tokratni izdaji. Za vrhunec je poskrbel drugi film srbske avtorice Mile Turajlić Druga stran vsega (Druga strana svega, 2017), ki smo jo sedem let nazaj spoznali s filmom Cinema komunisto (2010), analizo Titove nacionalne filmske produkcije. Drugo stran vsega odpre podoba notranjosti starega meščanskega stanovanja v centru Beograda, ki je bilo po drugi svetovni vojni, v času nacionalizacije, razdeljeno na dva dela. Dvojna vrata so zapečatena, na »naši« strani, kjer živi sedemdesetletna Srbijanka Turajlić, stoji pred njimi kavč, na drugi strani so omare njene sosede, ki se v letih po razpadu Jugoslavije ni odselila. Mila Turajlić skozi zgodbo o razlaščenemu stanovanju svoje mame, ki je bila rojena takoj po vojni, opiše zgodbo nekega časa in prostora, čas komunizma, ki Srbijanki kot univerzitetni profesorici ni bil naklonjen, obdobje razpada skupne države, dvig srbskega nacionalizma, ero Miloševića, revolucijo leta 2000 in ponovni dvig nacionalizma v času volitev leta 2015, ko je srbski narod izglasoval vzpon nekdanjega Miloševićevega ministra za informiranje. To je to, meni najljubša oblika dokumentaristike, mešanica intimnega portreta in družbene refleksije v enem, film o moralni poziciji posameznice, ki se čuti dolžno odzivati se na družbene spremembe in krizna obdobja. Režiserkina mama Srbijanka je bila od nekdaj politično angažirana, glasna zagovornica demokratičnih sprememb, kot univerzitetna profesorica se je javno izpostavljala, podpirala študentske proteste, oponirala Miloševiću, skratka, gre za klasično intelektualko, markantno osebnost in elokventno govornico z moralnim sidriščem. Tudi zaradi njej je pričujoči dokumentarec neverjetno atraktiven in poseben.

Razstavljavec min (The Deminer, 2017)

Turajlićevi so podelili nagrado za najboljši film festivala, posebno nagrado občinstva pa še enemu dobremu dokumentarcu, filmu Razstavljavec min (The Deminer, 2017) Hogirja Hirorija, ki bi ga lahko poimenovali tudi »dokumentarna Bombna misija.« Kdor je mislil, da je The Hurt Locker (2008) Kathryn Bigelow pretiraval z likom »samomorilskega« razstavljavca min na Bližnjem vzhodu, naj si pogleda pričujoči dokumentarec, v katerem iraški specialist za bombe Fahir po padcu Sadamovega režima to počne vsakodnevno. Strastno, zavzeto, skoraj nonšalantno. Kar ga nazadnje stane glave, in to potem, ko ga bomba prvič »samo« oplazi in mu drugič odtrga pol noge … nakar s protezo nadaljuje svojo misijo! Če Fahir ne bi bil enako strasten amaterski filmar oziroma če s seboj ne bi nosil kamere, s katero upravljajo njegovi asistenti, verjetno tudi tega filma ne bi bilo. Hirori iz kopice digi kaset, Fahirjeve AV dediščine, sestavi potenten in izredno napet doku triler.

Dekleta Zlate zore (Golden Dawn Girls, 2017), tretji presežek tekmovalnega programa, prinaša nazoren prikaz fašističnega gibanja Zlata zora, politične stranke, ki je v Grčiji v času ekonomske krize dobivala vse večjo podporo, dokler na volitvah leta 2015 ni postala celo tretja najmočnejša stranka v državi. Norveškemu režiserju Havardu Bustnesu ni bilo usojeno spremljati vodstva stranke, saj je grška policija vodilne glave zavoljo domnevne vpletenosti v umor liberalnega raperskega zvezdnika aretirala kmalu po pričetku snemanja. Načrtovani dokumentarec o vodstvu fašističnega gibanja je postal neke vrste družinski film, v času aretacije so se namreč aktivirale tri ženske, mati, žena in hči zaprtega predsednika stranke, ki – presenetljivo, čeprav z vidno usihajočo naklonjenostjo – njegovim vprašanjem namenjajo precej časa. V uri in pol se pred nami izriše masterclass desničarskega izmikanja konkretnim vprašanjem, vse v nameri, da bi začasne ideologinje tujemu mediju naslikale podobno »normalne,« »ljubeče« družine. To je srhljiva podoba političnega ekstrema.

Naj omenim še par del iz bogatega izbora stranskih sekcij. Film z malce ponesrečenim, ne prav atraktivnim naslovom Fatum (Room 216) je zanimiv poskus intimne dokumentarne proceduralke, ki se (skoraj) v celoti odvije v sobi za zasliševanje, kjer izjemno korektni in vljudni detektiv izprašuje visokega pripadnika kanadske vojske. Pove mu, da ni osumljen, da pa nekateri indici v preiskavi o izginulem dekletu iz oklice Ottawe kažejo v njegovo smer, da se ima za vljudnega človeka in da vljudnost pričakuje tudi od njega. Sledi proces izpraševanja, ki ga režiser Ramon Gieling pospremi s posnetki godalnega orkestra in zvoki kompozicije Fatum (»usoda«), ki poudarijo naraščajočo dramatičnost. Sledi namreč izredno hladnokrven, civiliziran in artikuliran dialog, približno peturni tête-à-tête, med katerim detektiv, ki nekajkrat zapusti Sobo 216, postopoma niza dokaze proti zaslišancu, ki postopoma postane obtoženec. Fatum je silovit v nazornem, formalno preciznem prikazu mehanike zasliševanja, kar ga postavlja v kategorijo, ki bi jo lahko pripisali tudi Harunu Farockiju; med drugim se skoraj v celoti zanaša na tri kamere pod stropom v zasliševalni sobi.

Okus cementa (The Taste Of Cement, 2017)

Okus cementa (The Taste Of Cement, 2017) Ziada Kalthouma se že spogleduje s formo eksperimentalnega filma, njegova »angažiranost« do gledalca prihaja posredno, nevsiljivo, antitezno. Po koncu državljanske vojne je na vrsti prenova Libanona in Bejruta. Lokalni delavci in migranti iz Sirije delajo v nemogočih razmerah, lahko si le domišljajo, da pomagajo pri gradnji novega Libanona, katerega krajino bodo zaznamovale visoke stolpnice, od koder imajo novodobni  sužnji – če ne drugega – vsaj spektakularen pogled na mesto in Sredozemsko morje. Okus cementa je neke vrste »simfonija velemesta,« film, ki z impresivnimi podobami in sugestivno zvočno podlago – monotonim, ritmičnim truščem gradbenih strojev – tematizira razmerje med človekom in betonom. To razmerje je tako produktivno (gradnja stolpnic) kot destruktivno, kar ilustrirajo podobe razdejanja mest med vojno, kjer so izpod ruševin (taisti ljudje, delavci?) vlekli ranjence in trupla.

Razpadajoča lesena hiša nekje v zasneženi ruralni Rusiji je prizorišče družinskega O.K. Corrala. Tja se med snemanjem filma Ljubezen je krompir (Love is Potatoes, 2017) prvič odpravi nizozemska režiserka Aliona van der Horst. Obvestijo jo, da je med dediči s spomini in spominki nabite lesenjače na robu gozda, kjer so v mladosti prebivale njena mati in pet sestra. Alionina mama je v mladosti srečala nizozemskega študenta in se z njim za časa Brežnjeva preselila na Zahod. Čeprav tekoče govori rusko, Alione številni družinski člani ne sprejmejo, za njih je ostala tujka. Kljub očitnim barieram v kulturnem in ideološkem smislu ji v pogovoru z maminimi preživelimi sestrami in drugimi sorodniki uspe deloma rekonstruirati zgodovino svoje ruske družine in Sovjetske zveze, čas Stalinovega terorja v tridesetih letih in velike lakote, druge svetovne vojne, strahu pred gulagi, pijančevanja, nasilja in (samo)destruktivnosti družinskih članov. Ljubezen je krompir je intimna, boleča dokumentaristika, križana z veliko sliko ruskega naroda pod Stalinom, ko je bilo od posameznika pričakovano, da zanemari sočloveka in se v celoti podredi interesom velikega Sovjeta.