Neskončna jutra izgubljene pomladi | Revija Ekran

Neskončna jutra izgubljene pomladi

| 24. 7. 2020. | Domača scena, Odprta stran, Ozadja, Portret

Ljubljana, 15. 6. 2020

Vibracije na roki me hitro vržejo iz postelje. Ura je 5:15, klasika. Moja pametna ura točno ve, kaj se dogaja, moji možgani pa se ji trudijo hitro slediti. Pred nekaj meseci sem bila na umetniški rezidenci v New Yorku, kjer sem se odločila, da si končno privoščim pametno uro. In ta hudič zdaj pridno vibrira na moji roki. Vsak dan ob 5:15, ko me vrže iz postelje. Občasno tudi čez dan, ko mi zažene ‘digitalno brco v rit’ in mi pove, naj se premaknem. Ja, to je lepota pametnih naprav, ki skrbijo za nas ‘svobodne umetnike’, da se na vsej tej svobodi preveč ne razpustimo.

Na rezidenci v New Yorku: Utrinek iz knjigarne »Books are Magic«, Brooklyn

Že osmo leto redno delam kot samozaposlena v kulturi, vse odkar sem vsa nervozna pred študijsko komisijo ponosno zastopala svoje diplomsko delo in zakorakala iz procesa šolanja v ‘svet odraslih’. Že naslednji dan sem se podala v boj s papirologijo in uspešno uredila vse potrebno za pridobitev statusa samozaposlene v kulturi – kot režiserka, videastka, intermedijska umetnica in pedagoginja (poudarjam, da je ta proces trajal kar nekaj časa), da sem lahko nadaljevala z vsemi zastavljenimi projekti, cilji, delovnimi podvigi in neskončnimi urami organizacije ter samokontrole. Priznam, da so bili začetki zelo težki, saj nad mojim delom in organizacijo delovnega časa ne bedi noben šef, za vse moram poskrbeti sama. In (trkam na vse lesene površine okrog sebe) za zdaj mi to k sreči dobro uspeva. ‘Surfam’ med projekti in natančno vodim svoj razgibani delovnik: številna sodelovanja in projekti so mednarodni, saj mi izključno slovenski prostor ne nudi dovolj priložnosti, da bi v celoti pokrila svojo finančno neodvisnost, hkrati pa se kredit za stanovanje ne plačuje sam od sebe. Rada si vsake toliko privoščim tudi kak izlet, odklop od dela ter veliko kakovostne sveže zelenjave in sadja; vse to pa stane. In tako se v začaranem krogu vrtim z vsemi mednarodnimi projekti in neskončno organizacijo svojega delovnega časa. Včasih si želim, da bi imela vsaj dva klona, kar bi mi zelo olajšalo vsakdan. Ampak nekaj je pri vsem tem izredno pomembno: v svojem delu neizmerno uživam. To dejstvo poplača vse stresne trenutke, ki se občasno pojavijo, sploh kadar gre za večje projekte, mednarodne razstave, snemanje v mednarodnih ekipah, sestankovanje in sodelovanje z neznanimi tujci, številne lete v neznane kraje, tuja stanovanja, brezčutne hladne hotelske sobe in elektronska sporočila, ki nestrpno trkajo na računalniški ekran.

Svojo pisarno imam pogosto na poti; od javnega prevoza in različnih hotelskih sob do javnih kavarn in knjižnic. Vajena sem dela na terenu, kar mi je ljubše kot delo med štirimi stenami; čeprav moram priznati, da zelo uživam v kreativnem delovnem procesu v svojem ateljeju. V Ljubljano pa se tudi rada vračam in vsakič se vanjo znova zaljubim.

Danes je ponedeljek in zunaj spet dežuje, kot že nekaj dni. Še vedno nimam občutka, da je poletje. Morda tudi zato, ker je zaradi slavnega covid-19 odpadla celotna pomlad. Jaz sem v tem času na umetniški rezidenci ravno zaključevala bivanje v Nemčiji ter se pripravljala na večjo samostojno razstavo za nemško publiko, ko sem čez noč izvedela za odpoved mojega leta, nato pa sem bila za dva meseca dobesedno ujeta v rezidenčnem stanovanju in se nisem mogla vrniti v Ljubljano. Naj omenim, da so v tem času seveda odpadli tudi številni drugi dogodki ter projekti, ki sem jih načrtovala; npr. razstava v Parizu, mednarodno sodelovanje z znanstveno ekipo iz Marseilla, snemanje v New Yorku, razstava na Dunaju, sodelovanje z Evropsko Vesoljsko Agencijo za razvoj mojega novega projekta »Proces izginjanja: Telo, prostor, identiteta«, produkcija več dokumentarnih filmov v sodelovanju z Inštitutom za sodobno umetnost na Dunaju, organizacija znanstveno-umetniškega simpozija v Frankfurtu, številni ‘artist talki’, krajše umetniške rezidence ter gostovanja v Franciji, Nemčiji, Avstriji, Rusiji in ZDA ipd. Ja, tudi moja pomlad je odšla skupaj s ‘teto Korono’, ki je nekatere dogodke prestavila na naslednje leto, nekateri pa so bili žal za vedno odpovedani in denarnica še danes tiho joče za njimi.

Utrinek iz ateljeja v Nemčiji, kjer sem se med karanteno in izolacijo posvetila predvsem razvoju in organizaciji novih projektov, prav tako pa sem obudila svojo strast do analogne fotografije srednjega formata.

Kljub temu da je človeštvo v zadnjih mesecih doživelo ogromen šok in da so se na žalost stvari tako dramatično spremenile, sem poskušala v situaciji najti tudi svetle točke ter pozitiven pogled na ‘nov svetovni red’, ki je zavladal dobesedno čez noč. Moja ujetost ter izoliranost od ljudi v rezidenčnem stanovanju v Nemčiji sta dejansko pozitivno vplivali na moj pogled na življenje, predvsem na to, da sem sama pri sebi razčistila veliko stvari. Zdaj vem, da moram na prvo mesto postaviti predvsem sebe in si vsak dan redno vzeti čas zase; začela sem z rednim tekom ter s številnimi športnimi aktivnostmi (hoja v hribe, fitnes, različne vzdržljivostne vadbe, rolanje ipd.) in tako na lastni koži še bolj videla, kako pomembna je psihofizična kondicija: zdravje uma in telesa. Treba je skrbeti za oboje, saj je vse skupaj zelo povezano. In tako sem hvaležna svoji pametni uri, da (občasno, ko me zapusti pamet) poskrbi zame in me spomni, da sem za danes že dovolj dolgo sedela, torej je čas, da se odpravim na sprehod.

Hribi in tek so moja nova odkrita strast! Med dolgimi teki razvijam ideje za scenarije, z osvajanjem vrhov pa premagujem strah pred višino in s tem simbolično vse ovire na moji poti do ciljev.

Če v tej točki reflektiram aktivnosti v zadnjih dveh letih, moram povedati, da sem zelo ponosna na svoje dosežke: že nekaj let sem finančno neodvisna, preživljam se izključno z umetniškimi projekti. Občasno se med njimi znajde tudi kaj bolj komercialnega, vendar izbiram predvsem take, v katere lahko vnesem veliko kreativnih idej in lahko delujem samostojno kot avtorica. Moja radovedna narava že od nekdaj skrbi za neskončen vir inspiracije ter številnih idej, ki se rojevajo v ta svet skozi intermedijske galerijske postavitve, pogosto interaktivne, in ustvarjajo dialog s publiko, marsikdaj pa ideje zaidejo tudi na papir v obliki scenarija, zgodbe. Te ideje se pozneje prelivajo na filmsko platno v obliki eksperimentalnega, dokumentarnega ali igranega filma, v svoje roke pa rada primem tudi analogni fotoaparat in lovim svetlobo, kompozicije, teksture in tihe zgodbe, ki se skrivajo na drugi strani objektiva. Skozi umetniško prakso na terenu se v mojih možganih pletejo tudi kompleksnejše misli, ki posegajo na področje znanosti, in tako v svoje projekte vključujem tudi številne strokovnjake z različnih področij, ki me zanimajo. Tako se pogosto zgodi, da se moji projekti nahajajo prav na presečišču znanosti in umetnosti; pred kratkim sem npr. raziskovala, ali je mogoče z metodo umetniškega plesa ter svobodnega giba pomagati pacientom hitreje okrevati po kapi. Trenutno delam na intermedijskem projektu »Love Machine«, kjer skušam poustvariti občutek ljubezni ter dotika, kljub odsotnosti bližine in življenju v virtualnih svetovih. Inspiracija za tak projekt je definitivno ‘teta Korona’, ki je večji del vsakdanjega življenja preselila v virtualni svet: pogled v oči smo zamenjali za gledanje v digitalne piksle, ki nam skušajo poustvariti realni svet in bližnje srečanje s sočlovekom. Tehnologija, ki nam laže dobesedno v obraz. Tehnologija, ki nas povezuje, a hkrati med nas postavlja številne vmesnike. V projektu se tako sprašujem, ali res potrebujemo nekoga fizično prisotnega, da ga začutimo, ali je dovolj samo človeški karakter, glas in seveda pomoč tehnologije (ki lahko nadomesti tudi dotik). Kje so meje našega sobivanja? Kaj je skrivni element ljubezni? Moja radovedna narava in neustavljiva motivacija tako skrbita, da skozi vse leto skrbno delam na različnih projektih, ki jih med seboj prepletam, črpam inspiracijo, razvijam ter skrbim za realizacijo v različnih produkcijskih fazah.

Demonstracija projekta v razvoju »Love Machine«, produkcija RUK Center; moje delo s tehnologijo obogatene resničnosti, ‘body wearable’ senzorjev. Ustvarjanje virtualnih zgodb ter doživetij v sodelovanju z Žigo Pavlovičem in Zavodom KIBLA. Foto: Žiga Pavlovič.

Še bolj pomemben dosežek zadnjih dveh let pa lahko pripišem svoji odločitvi za popolno spremembo zasebnega življenjskega sloga. Pred približno dvema letoma sem delala na mednarodnem projektu na Dunaju, kamor sem se preselila za dva meseca. Bilo je vroče poletje in studio, v katerem sem razvijala projekt, je bil oddaljen od mojega stanovanja približno 16 km. Odločila sem se, da bom namesto javnega prevoza uporabljala kolo, in tako se je začela dogodivščina, ki mi je za vedno spremenila življenje. Prvi dan sem sedla na kolo in po približno petih kilometrih ugotovila, da se pot ves čas vzpenja in da z mojimi 125 kg definitivno ne bom uspela priti do cilja. Bila sem vsa premočena in odločila sem se, da sestopim s kolesa. Skupaj s kolesom sem tako odšla na metro in se pripeljala do studia. V tistem trenutku sem se odločila, da je čas, da nekaj ukrenem, saj sem že od otroštva definitivno pretežka za ta svet. Torej je čas, da s sebe odvržem ves balast. Od trenutka, ko sem skupaj s kolesom izstopila iz metroja, do danes, sem tako izgubila 60 kg in se popolnoma spremenila. Fizično in mentalno. Vse od tistega dne je moja jutranja budilka nastavljena na 5:15 in vsak dan znova odprem oči, da spremenim (svoj) svet.

Pred dvema letoma sem imela 60 kg več. Danes je to le črnobel spomin. Recept? Tek na dolge proge.

Ljudje se spreminjamo in spremembe so pomemben element naših življenj; z njimi se moramo soočiti, jih sprejemati in nenehno spodbujati, saj nas samo spremembe lahko pripeljejo do boljših rezultatov, novih uspehov in razvoja. Če bi pred davnimi časi neka naključna opica ne vzela v roke kamna in ga kreativno oblikovala v nož ter začela razmišljati drugače, danes ne bi brali tega zapisa, ampak bi še vedno viseli z dreves in se obmetavali z lastnimi iztrebki. No, brez dvoma nekateri to počnejo še dandanes. Vsaj metaforično. Želim vam veliko sprememb – in srečno!

*****

Naslovna slika: Valerie Wolf Gang, foto: Miha Godec