Voda bo odnesla ali vlažno močvirje sodobnih krimi-serij | Revija Ekran

Voda bo odnesla ali vlažno močvirje sodobnih krimi-serij

| 10. 12. 2017. | Ekran na ekranu, Filmski esej, Spletna izdaja

V filmu Kitajska četrt (Roman Polanski, 1974), ki ima vse nastavke tega, kar danes poznamo kot »družinski noir«, kriminalno ozadje kroji oskrba mesta Los Angeles s pitno vodo. Nenavaden podzaplet je v zgodbo vnesel fiktivno, a prepričljivo prisotnost temeljne molekule, potrebne za razvoj in obstoj vsega živega. Ta molekula obstaja z nami, pa tudi mimo nas, in kot kažejo kriminalne TV-serije sodobnosti, prisotnost vode pri obravnavi družinskih zločinov, storjenih iz strasti, zavisti, ljubosumja, pohlepa in drugih povsem »naravnih« človeških lastnosti, nikakor ni naključna. Voda čisti, odnaša, utaplja in briše, nič drugače kot … noč.

Do neke mere »nastavljena« scenaristična uporaba elementa vode zbode v oči tudi v novi nadaljevanki Quarry (HBO, 2016–) o vietnamskem veteranu s posttravmatskim sindromom, ki se po vrnitvi domov hote-nehote zaplete v posel poklicnih umorov. V mladosti je bil plavalni prvak, zato si tudi v novem domu postavi bazen, kasneje pa postane celo prodajalec bazenov. Plavanje na dolge proge je zanj edina terapija in beg pred nerazrešljivo stvarnostjo, preplavati mestni zaliv pa v finalu prve sezone pomeni precej več kot hitra stava, s katero so se vojaki pokratkočasili sredi pekla.

Ob hipnotični seriji Tabu (HBO, 2017), kjer Tom Hardy igra divjega, brutalnega in hkrati čutečega ter zmedenega pustolovca, nekdanjega sužnja, zdaj pa naslednika indijanskega otoka Nootka, znova ugotavljamo: »Voda …« Kot lastnik na videz nepomembnega otoka postane ta mož »brez boga in domovine« jeziček na tehtnici pri tem, ali bo Vancouver na koncu pripadel Veliki Britaniji ali Združenim državam. Najočitnejši tabu serije je incest, ljubezen med bratom in sestro, voda, ki zaliva zapletene medčloveške odnose, pa prihaja v več oblikah: v obliki morja (usodna potopljena ladja in nočne more z nje); v obliki reke Temze (ta odplavlja trupla, ustvarja blato, naplavlja svinjarijo, manufakturam pa prinaša energijo za ustvarjanje odpadkov); in v obliki flashbackov ojdipovskih halucinacij ter raznih zločinov in kanibalskih obredov – vse to pa se dogaja v nekakšni vodi do pasu.

Tabu (HBO, 2017)

V tej točki nas nemara že zadane spomin na mnoštvo minulih krimi-serij in obilnega vodovja, ki jih je prežemalo … Tudi v nadaljevanki Gotham (Fox, 2014–), enem od številnih odvodov Batmanovega vesolja zgodb, služi pristaniška slanica ne le odmetavanju trupel, temveč tudi kot labilna tvarina, ki sprejema in se odpira vsemu črnemu: ob njej se sestajajo policisti, mafijski šefi, morilci, lastniki skladišč in podzemna revščina, voda pa ne pritiska le od spodaj, temveč tudi z neba, saj je darkerski Gotham City vselej potopljen v polmrak, ki ga ustvarjajo težki deževni oblaki. Na podobno naletimo v mini seriji Southcliffe (2013), ki je pravilno obveljala za eno najboljših stvari na Netflixu, a jih verjetno niste videli. In ja, če si pogledate (spletne) plakate za kriminalne serije, boste opazili, da se voda pojavlja na večini, tudi v trdi finski seriji Sorjonen (Mesto ob meji, Netflix, 2016). No, v Southcliffu je ta voda dež – pregovorni in dejanski dež britanskega otočja, ki lije in lije in lije in namaka in prepaja zgodbo z mrazom, vlago in ireverzibilno psihopatijo. Glavni lik je nenehno premočen, umazan in moker, kot da bi želeli pokazati, da še tako intenzivno deževje z njega ne more sprati tistega, kar je podedoval s krvjo.

Voda, še tako mila in estetsko blagodejna na eni strani, ne zmore pomiriti niti meddružinske zmede v norveški seriji Oproščen (TV Slovenija, 2015–2017). Ta se dogaja v naročju čarobnega fjorda, ovitega v skrivnostne meglice. Fjord je predvsem kulisa, vendar ima celo večji učinek od glasbe. Nasploh so si filmske glasbe v zadnjih desetletjih postale preveč podobne in zdi se, da so na vrsto za homogeniziranje zdaj prišle tudi vizualne kulise. Morje kot simfonija, jezero kot koncert za klavir, dež kot samospev. Celo uvodne špice kriminalnih nadaljevank so si vse bolj podobne, tako glasbeno kot vizualno: temačni spoj glasovne miline in akordnega strahu, počasne napetosti, nepojasnjenih frustracij in človeške krvi. Poslušajte si le pesem Križ Kraž skupine Katalena in pred očmi se vam bo zavrtel napovednik za poljubno slovensko krimi serijo …

O Prevari (predvaja TV Slovenija, 2014–) in seriji Bloodline (Netflix, 2015–) ter njuni prelomnosti v družinskem noirju smo že veliko brali in pisali, pa vendar … Tudi ti dve se dogajata v primorskih letoviščih, kjer od življenja ravno ne brbota, prej bi lahko rekli, da brbota od krivde. Ne le da morje nosi trupla, pokaže se tudi za odlično tihotapsko cesto.

Več svetlobe prinaša voda v serijo Oranžna je nova črna (Netflix, 2013–), saj je je v ženskem zaporu največ v tuših in pipah, skupaj s svežino pa najdemo goloto in poudarjeno ranljivost. Kri, slina, sokovi. V zadnji epizodi tretje sezone zapornice kolektivno pobegnejo, a prav daleč se jim ne mudi. Ustavijo se v bližnji reki, kjer se zgodi ekstatično skupinsko kopanje, norenje in slavljenje življenja: voda kot zadostni pogoj svobode in povezanosti. Ena od funkcij vode je tudi v tem, da ljudi združuje. Dansko-švedska serija Most (2011–) čaka na svojo četrto sezono, vse od začetka pa velja za remek delo skandinavske TV-kriminalke. Morje deli dve državi, mostovi pa zbližujejo ljudi; v tem primeru gre tudi za prikladnost finančnih koprodukcij, ki so v danem geopolitičnem stanju osrednje gonilo vizualnega ustvarjanja v Evropi.

Broadchurch (ITV, 2013–)

Na začetku še ene počasne nadaljevanke Broadchurch (2013–) najdejo na obali umorjenega enajstletnika, potem pa boleč primer raziskujejo skozi tri sezone. Strah pred nepredvidljivo vodo – saj med vsemi stvarmi, ki jih briše, briše tudi sledi morilcev –, je bil tako nalezljiv, da so Američani posneli kar svojo verzijo zgodbe z naslovom Gracepoint. Enako so naredili z Mostom, pa tudi z dansko serijo Zločin (2007–), ki ima podoben zaplet, le da je tu žrtev mlado dekle … najdeno v močvirju.

Potem je tu britanski Nočni receptor (predvaja TV Slovenija, 2016–), v katerem voda služi predvsem kot zavetje prekaljenemu, inteligentnemu, pohlepnemu in tudi nasilnemu mafijcu, ki ga igra Hugh Laurie (Dr. House). Ta pred svetom skriva zasebnost v razkošni rezidenci na eksotičnem otoku, kjer se dobro jé in pije in se načrtujejo ropi in celo vojne. Na otoku skrivajo ujetnike, si podrejajo ženske in so obsedeni z varnostjo moškega naraščaja. Morje postane mehko, a zanesljivo obzidje, za katerim cvetijo libertarne vrednote, navzven prefinjeno hedonistične, v sebi pa surove in nevarne. Otok sredi morja je seveda tudi metafora za »davčne oaze« in njihov vpliv na današnje družbe.

Na TV Slovenija smo lahko spremljali mini serijo Skrivnost jezera (2013–), ki je ravno začela predvajati drugo sezono. Zgodba, ki jo je režirala Jane Campion, se odvija na Novi Zelandiji, avtorica pa je v njej feministična na podoben način kot v svojem z oskarji nagrajenem Klavirju (1993). Ženski liki so v ospredju, vzdušje pa ponovno diktira presunljivo lepa, a obenem ne pretirano gostoljubna jezerska krajina, ki bi jo lahko našli tudi v deževno-vetrovnih prvomajskih dneh na Pagu, Krku ali Cresu. Voda je vir življenja in priložnost za gospodarsko goljufijo, njena vseprisotnost na eni strani miri srce, na drugi pa, v kombinaciji s slabim vremenom in čudno luno, razburka še tako stabilen um. Včasih je vir navdiha in čutne naslade, drugič pa pomeni strah pred nasiljem in sebičnostjo moških ali pač žensk.

Skrajno sebično skupnost višjega srednjega razreda prikazuje nova nadaljevanka Majhne laži (HBO, 2017–) z Nicole Kidman, Reese Witherspoon, Lauro Dern in Shailene Woodley v glavnih vlogah, ki družinsko disfunkionalnost živijo v razkošnih obmorskih vilah. Ljudje, ki živijo ob morju, se le redkokdaj sončijo in kopajo, zato je v Majhnih lažeh ta sanjska kulisa le naš lastni fetiš, obljuba blagodejne lepote, ki se, ironično, ves čas izmika. Prebivalci mesta kot da je ne opazijo, nam, gledalcem, pa ozadje pomaga vztrajati ob razvlečeni zgodbi in pomaga blažiti psihološke učinke nasilja, ki pridejo v paketu z žanrom. Razočarane gospodinje torej odkrijejo družinski noir, ob končnem razpletu pa jim – na srečo – uspe o tem prepričati tudi gledalce.

Majhne laži (HBO, 2016-)

Slovenija ima veliko srečo, pravijo, da je dobro založena s pitno vodo, čeprav to vitalno pomembno in strateško dobrino oddajamo kapitalu za drobiž. Pa vendar pri nas prav zares ni žejnih ljudi, in kdor ne prisega na vodo, pije vsaj sladkorno-kemične zvarke ali pa izbira iz vse bolj pestre ponudbe boljšega in slabšega alkohola. No, tudi v teh pijačah je glavna sestavina le … podtalnica. Res je, tudi naše kriminalke niso imune na prisotnost vode. Nedavno sta Barbara Zemljič (scenarij) in Klemen Dvornik (režija) posnela televizijski film Pod gladino (2016), v katerem kriminalisti izvlečejo iz vode moško truplo, psihološko ustrezen pa je tudi naslov. »Pod gladino« hlastamo za zrakom in »pod gladino« je včasih tudi naše življenje, v katerem se trudimo splavati na površje, četudi traja desetletja, preden nam morda uspe (spomnimo se le filma Kaznilnica odrešitve (Frank Darabont, 1994) ter katarzičnega bega iz zapora skozi kanalizacijo v morski iztok).

Od sodobnih kriminalk pričakujemo usodnost že v sami premisi. Kot da prepričljivo sestavljen primer zločina ni več dovolj, to lahko uspe tudi lahkotni seriji Umori na podeželju (1997–), ki se pripravlja na svojo dvajseto sezono. Razvajeno zahtevni gledalci pričakujemo tudi žgečkanje z idejnimi robovi, ki definirajo aktualnost. Roman Tadeja Goloba Jezero je tačas najbolj čislan slovenski kriminalni roman in kar kliče po ekranizaciji, vse pa tudi kaže, da jo bo dobil. Poleg naslovnega protagonista (jezera) najdemo tudi protagonistko (reko) ter spreten preplet urbanega in ruralnega. Prav to je največji dosežek sodobnih televizijskih kriminalk, četudi v osrednjem zapletu Jezera, kot ugotavlja Mojca Pišek v kritiki za Literaturo, naletimo na ne preveč inventivno obliko slovenskega ljubosumja. Vseeno Jezeru uspeva tisto, kar od njega pričakujejo bralci skandinavskih kriminalk in gledalci modernih krimičev, to pa je psihološko križanje visokotehnološkega vsakdana s podeželsko prvobitnostjo in »primitivnostjo«, ki izginjata in se izgubljata s trgovskimi centri, postavljenimi v vsaki drugi vasi. Protislovja in napetosti med mestom in deželo na tako pretanjen način ne moreta denimo povezati zrak ali zemlja, to uspeva izključno vodi, ki je prilagodljiva in spremenljiva in kot takšna omogoča utvaro, da je nikoli ne moremo zares zapackati. Vzemi človeku vodo in v nekaj dneh bo umrl – tako kruta je ta kapljevina. Njeno krutost in nujnost pa kriminalne serije uporabljajo predvsem zato, da z njo razblinjajo še eno specifično obliko vode – sodobno politično meglo.

Voda bo odnesla from Žiga Valetič on Vimeo.