, Filmske požrtije | Revija Ekran

S hrano v filmih je križ. Filmski ustvarjalci se je izogibajo, kolikor se le da, saj jo je težko nadzorovati. Hrana hitro izgublja lep videz, svežino in obliko, se kvari, propada in smrdi, pri ponavljanju prizorov prihaja do težav s kontinuiteto, pa še igralci je ne marajo. Ponavadi hrano z vilicami le premetavajo po krožniku ali pa jo vneto žvečijo, vendar nikoli ne pogoltnejo. Ko režiser zakliče stop, igralci hrano izpljunejo v vedro, ki vedno stoji poleg, saj si ne morejo privoščiti, da bi pri ponavljanju prizorov vsakič pogoltnili. Hrana je torej packarija in nebodigatreba.

V klasičnih filmih so hrano najraje ignorirali. Zakaj? Holivudski cenzorji so v svoji razsvetljenosti prepovedali prikazovanje spalnic in straniščnih školjk v filmih, saj so se tam dogajale strašno pohujšljive reči, pred katerimi so hoteli zaščititi gledalca. Potem pa so input-output analogijo uporabili tudi za prehranjevanje in ga neuradno pahnili v ilegalo. Saj ne, da se v filmih ne bi jedlo, toda ob tem je bilo čutiti nelagodje, ki ga najlažje premostiš, če o tem ne govoriš.

Prvi, ki je prekršil zaroto molka, je bil Hitchcock. V Psihu je prvič prikazal straniščno školjko, poleg tega pa se je v svojih filmih hrani posvečal na prav poseben način. Da je hrana njegova velika ljubezen (in težava), se je videlo že po njegovi postavi, hrano pa je sam povezoval s stvarmi, ki na prvi pogled z njo nimajo zveze: s seksualno naslado in z nasiljem. Tako Marion Crane iz Psiha popoldansko pavzo za malico izkoristi za hitri seks z ljubimcem, za zadnjo večerjo pa se v družbi nagačenih ptičev komajda dotakne sendviča, ki ji ga je pripravil gostitelj Norman Bates. Sloviti poljub iz Razvpite pride po tem, ko Ingrid Bergman Caryju Grantu speče piščanca, in tudi Grace Kelly najbrž ni imela v mislih piščanca, ko je taistemu dala na izbiro: »Leg or breast?« (Bedrce ali prsi?)

Hitchcock je pokazal pot, ostali so sledili. Hrana je počasi postala normalen spremljevalec filmov, filmski ustvarjalci so v hrani in prehranjevanju odkrivali njihove skrivne pomene in drzne izpeljave. Izdelava filmov je postala podobna pripravi hrane; kuharji vzamejo že obstoječi recept, dodajo ali odvzamejo kakšno sestavino in jed pripravijo po svoje. Včasih ustvarjalci tvegajo s kreacijami, kakršnih še ni bilo, večinoma pa igrajo po točno določenih pravilih, kjer ničesar ne prepuščajo naključju in ustvarjajo neosebne filme, ki so si podobni kot hamburger hamburgerju.

V nizu gurmanskih video esejev smo vam pripravili nekaj menijev, s katerimi smo poskušali slediti pravilom uravnotežene prehrane. Na meni smo uvrstili vse skupine živil, tudi tiste bolj ekstravagantne in eksotične, ki se na naših jedilnikih ne znajdejo pogosto, predvsem pa nas je zanimala filmsko atraktivna, nenavadna in mestoma neprijetna ali celo šokantna priprava, prezentacija ali konzumacija hrane.

Eseji so pripravljeni in do preklica jih bomo stregli enkrat tedensko.

Naj se bakanalije začno!