33. edicija Varšavskega filmskega festivala | Revija Ekran

33. edicija Varšavskega filmskega festivala

| 10. 12. 2017. | Ekran na ekranu, Festivali

Kar dva skandinavska filma s programa letošnjega Varšavskega filmskega festivala, natančneje iz Danske ter Švedske, usmerjata svoj pogled v tematiziranje migrantske problematike. Tako The Charmer (2017) Milada Alamija kot A Hustler’s Diary (Måste gitt, 2017) Ivice Zubaka sta bila na festivalu nagrajena; prvi je prejel nagrado v kategoriji Competition 1–2, ki nagrajuje režiserje prvih ali drugih dolgometražcev, drugi pa je prejel nagrado publike za celovečerni film.

Milad Alami, ki je bil rojen v Iranu, a že od otroštva živi na Švedskem, je svoj prvenec posvetil iranski migrantski populaciji na Danskem. Esmaila (Ardalan Esmail), “zapeljivca” iz naslova filma, sprva spoznamo kot pretežno skrivnostno postavo in film le počasi razkriva njegovo pravo osebnost. Ko v dragi obleki ležerno in spogledljivo srka viski v baru, ki bi lahko bil eden najbolj elitnih v Kopenhagnu, ne želi zares najti dekleta. Kar potrebuje, je dovoljenje za bivanje – ki ga lahko pridobi edino tako, da se vseli k svojemu danskemu dekletu. Motiv lova na dokumente prek bolj ali manj romantičnih zvez filmski produkciji ni tuj, a če smo ga vajeni predvsem v klišejski variaciji žanra romantične komedije, The Charmer vpelje atmosfero slow-burn drame in postopoma razkriva razsežnosti obupa posameznika, ki skuša vsem preprekam navkljub zadostiti zahtevam azilnih postopkov.

Četudi Esmail v filmu osvaja dekleta, da ga ne bi doletela deportacija v Iran, eksploatacija v filmu deluje recipročno. Že res, da ga zanimajo predvsem potrebna potrdila in dokumenti, a večinoma tudi pri ženskah, ki “se odzovejo na njegov šarm”, ne gre za kaj več od eksotizacije Esmailove »drugačnosti« ter njene izrabe kot enkratne seks igračke. Kot je pripomnil gledalec po projekciji v Varšavi, bi bil lahko film, ki kaže zapeljevanje zahodnjaških žensk za pridobitev papirjev – če bi ga gledali poenostavljeno – uporaben za desno ksenofobno propagando. A režiser je bil v odgovoru jasen: »Poenostavljeno že lahko. Vendar je to, kar gledamo, prostitucija.«

The Charmer, Milad Alami, 2017

The Charmer je drama, ki jo poganja razvoj glavnega lika. Vsakdan v neuspelih kalkulacijah vedno bolj nemirnega Esmaila spremlja klavstrofobična kinematografija, ki ustvarja pridušeno vzdušje psihološkega trilerja. Diskrepanca med Esmailovim selitvenim delom na črno, klicanjem družine v Iran prek slabe internetne povezave, zaradi katere ni mogoče povedati niti celega stavka, in med njegovim kot da naslikanim nasmejanim obrazom, ki si ga nadene vsakič, ko gre v že omenjeni bar, je razlog, da Esmail ob več priložnostih doživi panični napad.

Nekakšna vmesna dimenzija se v njegovem življenju začrta, ko spozna Sarah (Soho Rezanejad), iransko priseljenko druge generacije iz cenjene družine v dansko-iranski diaspori. Esmail in Sarah se zapleteta v zametek romantične vezi, a kmalu postane jasno, da so tudi med Iranci z legalnim statusom in tistimi brez njega neznanske razredne razlike. Celo več, stara perzijska skupnost se tudi sama izkaže za prežeto s predsodki do svežih priseljencev. Čeprav se drama mestoma izkazuje za precej humorno, ves čas trdno stoji na realnih tleh, kar skupaj s prikazom kompleksnosti Esmailovih občutij sestavlja film, ki je občinstvu prijeten, uspe pa načeti tudi teme, kot so rasizem, razred in splošneje – drugost. Film se izogne očitnemu političnemu izjavljanju, vendar že samo portretiranje glavnega lika nudi večplastno razumevanje, kaj vse lahko za posameznika pomeni življenje brez papirjev.

A Hustler’s Diary Ivice Zubaka, na Hrvaškem rojenega in na Švedskem živečega režiserja, se ukvarja z drugo priseljensko generacijo stockholmskega predmestja Jordbro. Film, ki zastavi uravnoteženo mero komičnosti ter drame, v ospredje postavi Metina (Can Demirtas), turškega nekaj-čez-tridesetletnika, vpletenega v ulični kriminal preprodajanja ponarejenih luksuznih znamk ročnih ur. Zagotovo lahko govorimo o skandinavski variaciji »filma predmestij«; v ospredju je ulična dinamika etnično mešane trojice, ki jo zlahka primerjamo s tisto v Sovraštvu (La Haine, 1995, Kassovitz), vendar tematizacija načenja širše socialne problematike predmestja ter jih sopostavlja ob prostore in subjekte nepredmestnega in nepriseljenskega. Vseeno pa A Hustler’s Diary zagotovo zastavi lahkotnejši ton od tistega v Sovraštvu.

A Hustler’s Diary, Ivica Zubak, 2017

Film združuje socialni realizem vsakodnevnega nasilja in socialnih problematik z Metinovo slengovsko naracijo v offu, ki spominja na stripovsko pripovedovanje, vse skupaj pa spremlja hiter ritem turške elektronike. Zgodba se zares zažene v tek, ko Metin izgubi svoj dnevnik (oz. »svojo knjigo«, kot pravi), v katerega čečka zapise o kriminalnih epizodah, takšnih in drugačnih incidentih predmestne skupnosti, podaja pa tudi prismuknjeno samorefleksijo načina življenja, ki ga živi. Metin namreč namerava opustiti kriminalne čevlje; postati želi igralec. A njegovi načrti padejo v vodo, ko mu gre avdicija na igralski šoli več kot slabo – tako slabo, da ne opazi, da je ob osramočenem hitenju iz avdicijske dvorane v njej pustil dnevnik, ki mu je padel iz žepa jakne. Ko se zave, da dnevnika ni več, zažene paniko, saj je ta poln imen ljudi, vpletenih v kriminalne dejavnosti, in kjerkoli že se stvar znajde, to zanj zagotovo pomeni težave. Ko ga začne prevzemati paranoja, prejme klic ene izmed profesoric na avdiciji. Pove mu, da je našla njegov dnevnik in ga dala v branje svojemu možu, založniku, ki je navdušen nad Metinovim »surovim«, »drugačnim« pisanjem in bi z njim rad na vsak način podpisal pogodbo za knjigo. Sledi niz dramatičnih zasukov, ki Metina (precej dobesedno) prisilijo, da do neke mere spremeni svoje običajne poti.

Metinovo srečanje s švedsko kulturniško sceno in višjim srednjim razredom je predstavljeno humorno, za uspešno pa lahko izpostavimo predvsem dejstvo, da film v tem »srečanju kultur« uspe premišljeno smešiti stereotipe na obeh straneh. Če gre pri literarno-založniškem navdušenju nad Metinom za dobršno mero romantiziranja socialnih problematik in »uličnega« sloga, kmalu postane jasno, da Metinu menjava dveh resničnosti bolj kot karkoli drugega predstavlja napor, njegovo anksiozno zavračanje prilagoditvi novo-prepoznanemu talentu pa se zdi kot neubeseden izraz želje po samoohranitvi. Zanj glavna avtoriteta ostaja nekakšno podzemno skupnostno sodišče pod vodstvom skupine turških starost, h kateri je spadal tudi že pokojni Metinov oče. A prav tu se skriva zanka – filmski okvir namreč predstavljajo Metinovi spomini na očeta, v flashbackih pa tako ob začetku kot koncu filma spremljamo prizor, v katerem mu oče še kot otroku zapove, da mora človek v svojem življenju posaditi drevo, vzgojiti otroka in – napisati knjigo.

A Hustler’s Diary se konča v izrazito humornem, pa tudi nekonvencionalnem tonu. Inovativni humor in hitro odmerjeni ritem držita gledalčevo pozornost od prvih minut filma dalje, a prav socialni komentar in razplasteno portretiranje drugosti, ki jo še vedno občuti druga priseljenska generacija, sta tista, ki filmu zagotovo prineseta dodano vrednost.

Oba pristopa, ki ju prinašata tako The Charmer kot A Hustler’s Diary, sta izredno dinamična in se zdita sveža v zavračanju uokvirjanja migrantskih zgodb v enodimenzionalne vzorce, pa tudi v izogibanju viktimizaciji, ki pogosto prežema tovrstne filmske pripovedi.