Fantomska nit | Revija Ekran

Fantomska nit

| 20. 3. 2018. | Kritika

Čeravno spregledan na oskarjih, je Fantomska nit (Phantom Thread, 2017) brez dvoma eden najboljših filmov leta 2017 ter tudi eden najboljših filmov Paula Thomasa Andersona, kar ob njegovem več kot opaženem in cenjenem opusu nekaj pomeni. Če bi nas zanimal razlog zakaj so ga – z izjemo nagrade za kostumografijo, ki jo je prejel Mark Bridges – spregledali, in za zabavo recimo, da nas zanima, potem bi ta najverjetneje bil, da je Fantomska nit za trenutne potrebe Hollywooda, ki so potrebe marketinškega spektakla ter lažne “samorefeksije” ob seizmičnih spremembah, ki so nastopile ob neštetih kampanjah, usmerjenih k enakopravnosti in inkluzivnosti v filmski industriji, preprosto neprimeren kandidat. Za kaj takega je naravnost preveč staromoden, saj kot pogoj za užitek zahteva od svojega gledalca vsaj nekaj potrpežljivosti in pozornosti.

Če to potrpežljivost in pozornost premoremo, smo zanju bogato nagrajeni, kajti vse, prav vse, kar ta film tvori, je z eno besedo dovršeno. Tu je prijetno zrnasta, mehka fotografija in gibka kamera (via Paul Thomas Anderson), ki vsak prizor preplavi z razburljivo energijo. Tu je nepozabna in nespregledljiva filmska glasba Andersonovega rednega sodelavca Johnnyja Greenwoda, sicer člana zasedbe Radiohead, ob kateri se film dvigne iz komornih okvirov in nas prestavi v stanje sladke zasanjanosti. In nenazadnje, kaj bi film, v katerem obleke igrajo tako posebno vlogo, bil brez kreacij, hkrati dih jemajočih in zadržanih, ob katerih nam skoraj postane žal, da živimo v času H&M in atletske mode?

A tudi, če vse to vzamemo v obzir, je vendarle tisti glavni razlog, zakaj je film Fantomska nit ultimativno prelep izdelek, prej kot fotografija, glasba in kostumografija, njegova sposobnost, da evocira resnične človeške emocije, ne da bi se posluževal bližnjic in manipulacij. Dober primer zadržanega mojstrstva je način, kako nam pusti, da spoznamo protagoniste, ne da bi si pri tem dovolil podajati se v katalog njihove osebne zgodovine. V resnici skozi celoto filma izvemo zelo malo o trojici njegovih glavnih protagonistov, kljub temu na koncu čutimo, da smo si z njimi delili življenje, v katerem smo ostali povezani z nevidno, neuničljivo fantomsko nitjo.

Fantomska nit (Paul Thomas Anderson, 2017)

Reynolds Woodcock (Daniel Day Lewis) je “dressmaker”, nekaj, kar je danes modni oblikovalec, toda v njegovem času, v povojnih petdesetih, se je temu reklo krojač. Woodcock svoje obleke, ki mu jih šiva legija predanih šivilj, ponuja izrecno ženskam. Ne katerim koli ženskam. House of Woodcock skrbi, da je londonska elita žena in deklet oblečena morda ne po zadnji modi (Woodcock je povsem vzvišen nad tako bežnimi idejami, kot je so “zadnji trend” in pariški “chick”), zato pa vedno brezhibno in v stilu, ki se jim poda. Kot vsi kreativni ljudje je tudi Reynolds nagnjen k nenadnim izbruhom navdiha in neprestanega dela, ki izčrpa njegove živce in ne več tako mlado telo, zato za blaginjo, duhovno in materialno, skrbi Cyril (Leslie Manville), njegova nadvse praktična in uravnotežena sestra, ki zaseda poslovni prestol modnega imperija Woodcock. Njena naloga pa je očitno tudi, da diskretno in čim manj boleče odslavlja bratove muze/ljubimke, ki se jih Reynolds – zaželjeni, a tudi večni samec – praviloma naveliča, preden se prebijejo skozi prvi jutranji opečenec. Toda nekega lepega dne se med potovanjem po britanskem podeželju v vidno polje večnega samca Reynoldsa spotakne Alma (Vicky Krieps), mlada, postavna, skrivnostna priseljenka in po že po prvem usodnem srečanju se začno niti njunega odnosa neustavljivo prepletati in zapletati in kar se na koncu potem razplete in zaplete in odvije, je bogata tkanina, v katero PTA odene svojo klasično ljubezensko komedijo, ki v svoji razigrani sofisticiranosti gravitira na shakespearijanski teritorij Neukročene trmoglavke, dokler svojega kompasa nenadoma ne obrne k Hitchcocku – ali, če smo pripravljeni pogledati malce globje v brezno – celo k von Trierju, denimo k Antikristu (Antichrist, 2009). Nenadni premik v vzdušju je prelomna točka filma, ki utegne zmotiti nekatere gledalce, saj po videnem ni več poti nazaj v staro, idilično in resnici na ljubo naivno predstavo o odnosu med ljubimcema, saj popolnoma izbriše možnost, da bi stvari padle na svoje predvideno mesto, predpisano po receptu bodisi preživetega patriarhalnega reda bodisi aktualnejših, a  zato nič manj zmotnih predsodkov o eni in edini dinamiki moči med spoloma, katere logična posledica je zloraba. Ljudje, ki bi radi videli v Woodcocku starejšega moškega, ki je agresor in izkoriščevalec v odnosu do mlajše in tako po pravilu nemočne Alme, njegove žrtve, ti ljudje – z vsem dolžnim spoštovanjem – sami le utrjujejo stereotipne predstave o ravnotežju moči med spoloma, in celotno situacijo postavljajo v stanje nekakšne samoizpolnjujoče se prerokbe. Alma je ženska, ki bi jo drugačen film pripeljal v zgodbo zato, da bi jo discipliniral in iz nje po možnosti naredil žrtev, kolateralno škodo na račun vase zagledanega genija. Toda tega v Fantomski niti ne boste našli. Namesto tega se namreč zgodi nekaj drugega; sočutje, razumevanje, empatija in vse, kar v luči njenega dejanja zveni paradoksno, toda služi posebni dinamiki, ki pripelje do enakopravnosti med partnerjema. Morda se ne boste strinjali s tem, toda film nudi veliko, iz česar bi se lahko o ljubezni in odnosih naučili, saj se izogiba enostavnim predstavam romantične ljubezni, ki še vedno prevladujejo v popularni kulturi, zato pa iskreno in odprto nagovori pričakovanja, ki jih gojimo do bodočih partnerjev, do iger, ki jih zavedno, še bolj pa nezavedno v odnosu igramo. Za pozitivno filmsko izkušnjo pa naposled ne škodi kdaj tudi zavestno pomisliti na zgodovinski kontekst, v katerm se film odvija.

Fantomska nit (Paul Thomas Anderson, 2017)

Andersonu se ta tvegani scenaristični eksperiment obrestuje po zaslugi magnetizma igralske zasedbe, s katero preživimo dve uri in deset minut, a si na koncu želimo, da bi bila naša večnost skupaj tista, ki si jo v filmu obljubita Alma in Reynolds. Kaj manj ali več bi lahko rekli o igri Daniela Day Lewisa, kot da sublimno ujame ranljivo, malenkostno negotovost globoko strastnega in neizmerno kreativnega Reynoldsa Woodcocka (ki mu je, mimogrede, igralec sam izbral ime), ki diha svoj poklic, svojo obrt in vanjo vlije toliko svoje osebnosti in namena, da jo povzdigne v umetnost. Paul Thomas Anderson se v intervjujih šali, da nasprotno od pričakovanj igralci, ki dobijo priložnost zaigrati ob boku razvpitega Lewisa, niso prestrašeni, saj ob njem tudi sami bolje izgledajo. Morda je to res. A če bi verjeli temu, bi najbrž naredili popolno krivico izjemni Vicky Krieps, ki je popolnoma prepričljiva kot Alma, priseljenka, o kateri ne vemo skoraj ničesar – in bodimo iskreni – ravno toliko vemo tudi o Vicky Krieps. Čeprav ima v Luksemburgu rojena igralka za seboj nekaj filmskih vlog, se v resnici zdi kot novo odkritje, in Paul Thomas Anderson nam je vsem naredil uslugo. Zagotovo ne izgleda, kot da jo je naredil njej, kajti Vicky Krieps se ob vsej nenadni slavi, ki ji jo je prinesla ta vloga, ne zdi posebno pretresena ali, bog ne daj, hvaležna. Za kaj takega je preveč izdelana, odločna igralka, ki se zna postaviti zase in s svojo prezenco nase veže toliko naše pozornosti, da je popolnoma enakovredna, če ne celo močnejša od Daniela Day Lewisa. To bi z lahkoto rekli tudi za drugo najvidnejšo vlogo, Cyril, ki jo con gusto utelesi Lesley Manville, za katero se človek vpraša, kje se je skrivala ves ta čas, in seveda si mora odgovoriti, da se seveda sploh ni skrivala, da je bila ves čas v filmih in še pogosteje na odru in da v resnici nimamo izgovora, da ne poznamo njenega imena (mea maxima culpa). Kakor koli že, za obe si lahko le želimo, da bo trenutni medijski žaromet, ki sije nanju, kmalu pomenil več novih projektov, in več užitka za nas.

Fantomska nit (Paul Thomas Anderson, 2017)

V novih projektih pa nas po vsem sodeč ne kani več navduševati Daniel Day Lewis, za katerega naj bi to bila čisto zadnja vloga na filmu in kjerkoli drugje. Kot razlog za to odločitev je igralec ponudil osebi razlog, vseobsegajoč občutek žalosti, ki ga je prevzel proti koncu snemanja Fantomske niti. Čeprav v njegovi upodobitvi Woodcocka ni ničesar dojemljivo tragičnega, je čutiti določeno melanholijo, ki pa je tako za Lewisa kot posledično za nas trenutno še nepojasnljiva. Morda je vredno omeniti, da je Paul Thomas Anderson svoj film posvetil nedavno preminulemu režiserju, mentorju in dolgoletnemu prijatelju Jonathanu Demmu, ki je umrl le nekaj dni po končanem snemanju Fantomske niti.

Karkoli že naj bo razlog za upokojitev Daniel Day Lewisa, najbrž vsi po malem upamo, da so vesti o tem prerane in da si bo premislil, če ne iz drugega razloga, morda zato, da bo kdaj znova zaigral v filmu režiserja, ki iz njegove igre izvabi takšno razkošno paleto emocionalnih stanj in nas uspe z njimi celo nasmejati na čisto poseben, topel, pre-človeški način. Pa četudi je rezultat preveč staromoden in premalo kul, nekateri, tako kot Woodcock, prej kot na chic in trende stavimo na brezčasno eleganco klasičnega. Moja stava je, da bo – kot tiste prelepe obleke iz petdesetih – tudi ta film kljuboval času in po pol stoletja še vedno izgledal magično.

Fantomska nit (Paul Thomas Anderson, 2017)