Fantastic Zagreb 2017: Zli duhovi in sile narave | Revija Ekran

Fantastic Zagreb 2017: Zli duhovi in sile narave

| 6. 9. 2017. | Ekran na ekranu, Festivali, Spletna izdaja

Letos so v Zagrebu že sedmič zapored pripravili festival filmske fantastike. Tokrat so osrednji del podaljšali še za en dan in uvedli novost, “najavni vikend” od 23. do 24. junija, tako da je festival trajal vsega skupaj kar trinajst dni. Od prizorišč sta ostali samo dve, poletni kino Tuškanac in Medvedgrad; na slednjem sta bili dve ekskluzivni projekciji. Predvajali so dvaindvajset filmov, kar je dva manj kot lani, ko je festival trajal “le” deset dni.

Letos je bila ukinjena sekcija kratkometražnih filmov, prav tako je odpadel program za otroke. Ostale pa so vse osrednje sekcije, med njimi Americana (z otvoritvenim Voznikom / Baby Driver), Orient Express, Panorama, Vse najboljše za rojstni dan! (kjer seveda ni šlo brez Langovega Metropolisa), In memoriam (tokrat je bil v žarišču Jonathan Demme s filmom Ko jagenjčki obmolknejo) in sekcija dokumentarnih filmov.

Nekaj izstopajočih filmov letošnjega festivala ima skupni imenovalec, namreč zle duhove, ki pogosto nastopajo skupaj s skritimi silami narave oziroma so njihov odraz. O zlih duhovih seveda govori Poltergeist (1982) Toba Hooperja, ki je bil predvajan ob petintrideseti obletnici premiere, podobno temo pa ima še pet novejših filmov. Norveška Hiša (Huset, 2016) Reinerta Kiila, ki je zaslovel s svojo Kurbo (Hora, 2009), je dobro grajena grozljivka o dveh nemških padalcih med 2. svetovno vojno, ki ženeta svojega norveškega ujetnika skozi ledeno, skrajno negostoljubno norveško gorsko pokrajino. Zatočišče najdejo v osamljeni hiši, kjer se padalca začneta spominjati tistega, kar bi najraje pozabila, izkaže pa se, da ima tudi hiša svoje “spomine”, a beg ni več mogoč. Kanadski Prehod v pekel (The Void, 2016) Jeremyja Gillespieja in Stevena Kostanskega je lovecraftovska zgodba o skupini ljudi, ki se pred skrivnostnim morilskim kultom zatečejo v bolnišnico, za katero pa kmalu spoznajo, da je sama leglo groze. Filmu se zelo pozna prvotni poklic obeh režiserjev: filmska maska in posebni učinki. Čisto nasprotje Prehodu v pekel so irske Sence (Without Name, 2016), zelo prepričljiv prvenec Lorcana Finnegana, srhljiv film atmosfere na temo človekove nemoči pred temnimi silami narave, zaradi katerih junak postopoma izgubi razum.

Prišlek, 2017

Zelo zanimiva filma iz te skupine obravnavata šamanizem in daljnovzhodno ljudsko izročilo. Prvega z naslovom Izmenjava (Interchange, 2016) je režiral malezijski ustvarjalec Dain Said, ki je v Zagrebu že gostoval s svojim celovečernim prvencem Bunohan (2011). Film se začne z grozljivimi umori, ko se vrstijo trupla, ki jim je bila odvzeta kri, storilec jih nato še obesi z njihovimi lastnimi žilami, ki jih je prej odstranil iz telesa, zatem pa se dogajanje prevesi v nenavaden nadnaravni triler. Izmenjava sicer ni brez napak; kakšen od zahodnih gledalcev bi se tako utegnil spotakniti ob masko in prostetiko, ki delujeta nekoliko surovo v primerjavi s polikanostjo sodobnih računalniških posebnih učinkov. A te pomanjkljivosti odtehta izviren scenarij z lepo izpeljano, melanholično zgodbo o pripadnikih izginulega plemena, nosilcih starodavnega duhovnega izročila, ki ne morejo umreti, dokler so njihove duše ujete v starih fotografijah na steklu, nastalih ob obisku zahodnih antropologov. Drugi film pa je Prišlek (Goksung / The Wailing, 2016) režiserja in scenarista Hong-jin Naja, narejen v najboljši maniri korejske grozljivke in gotovo eden od vrhuncev festivala. Tudi ta se začne s skrajno surovimi umori v neki vasi, ki jih nad svojimi domačimi zagrešijo zblazneli ljudje, potem ko jih je obsedel zli duh. Vsi pripisujejo krivdo staremu šamanu, ki živi kot puščavnik globoko v gozdu. Šaman je prišlek, in ker smo v Koreji, je nosilec zlih sil kajpak Japonec. Postopoma pa se izkaže, da stvari niso takšne, kot so videti na prvi pogled, in policist, ki je tudi osebno vpleten v preiskavo, saj je zli duh obsedel njegovo hčerko, lahko ugotovi le to, da je ob spopadu “dobrih” in “hudobnih” šamanov brez moči. Prizori smrtne groze žrtev, ko se srečujejo s pol-človekom, pol-demonom, so resnično srh vzbujajoči. Pravi crescendo pa nastopi med sekvenco šamanskega izganjanja duhov, kjer je ves obred prikazan s tolikšno silovitostjo in divjostjo, kakršne v filmih na to temo nismo videli še nikoli poprej.

Če gledamo mednarodno umeščenost zagrebškega festivala fantastike, potem ta gotovo izstopa s svojim Evropskim žanrskim forumom, ki je od začetnega koncepta odprte tribune prerasel v petdnevno delavnico pod vodstvom profesionalcev, namenjena pa je perspektivnim filmskim delavcem. Glede programa lahko ugotovimo, da izbor ni slab, a pri festivalu, ki traja trinajst dni (če štejemo še najavni vikend), je očitno, da so imeli organizatorji bolj v mislih domače občinstvo kot pa tuje ljubitelje fantastike, vajene, da na podobnih festivalih, kamor pridejo le za nekaj dni, vsak dan vidijo čim večje število filmov. Da pa so Zagrebčani zvesti obiskovalci festivala, se je videlo po letošnjem rekordnem obisku.