Delavnica LGBT filmske kritike: prvič | Revija Ekran

Delavnica LGBT filmske kritike: prvič

| 8. 12. 2017. | Kritika, Odprta stran

Na letošnjem festivalu LGBT filma smo prvič organizirali delavnico pisanja filmske kritike, predvsem z željo, da bi o vse bolj umetniško priznanih in tematsko pomembnih LGBT filmih razmišljalo in pisalo več ljudi. Z udeleženci in udeleženkami smo na dveh skupinskih srečanjih govorili o zgodovini LGBT filma – od tistih del, kjer se mogoča ljubezenska zgodba pojavlja subtilno, do drugih, radikalnih in brezkompromisnih prikazov LGBT zgodb –, LGBT filmske kritike, stanju kritike danes in načinih pisanja filmskih recenzij. Nato smo delali individualno, pisali in popravljali. Udeleženci in udeleženke so pisali o dveh filmih z letošnjega festivala: kritiško priznani film 120 utripov na minuto o začetkih aids aktivizma v Franciji je bil za vse prvi vstop v kritiko, drugi film je bil izbiren, glede na interese udeležencev in udeleženk. Pred vami so tri kritike, obe avtorici sta o filmih pisali prvič. Eno je napisala študentka prvega letnika Maša Radi, za katero sumim, da o filmu ni pisala zadnjič, pod dve pa se je podpisala Manca Gosenica, srednješolka, ki rada piše in je na delavnico prišla za hec, na koncu pa napisala največ.

120 utripov na minuto, Robin Campillo, 2017

Rdeča Sena v žilah bolnih

Manca Gosenca

Predstavljaj si to sceno; reka krvavo redeče barve, ki se prvega decembra vije pod pariškimi mostovi. V resnici je rdeča vsak dan, a večina ljudi tega ne opazi. Ker moraš biti opazen in skrajen, če si želiš korenitih sprememb. A vseeno te oblast lahko malodane ignorira in niti ne dojame, kako hitro se ti v resnici izteka čas.

Film 120 utripov na minuto (120 battements par minute, 2017) se odvija v Parizu v 90-ih, v času epidemije virusa HIV. Gre za delo že uveljavljenega režiserja, montažerja in scenarista Robina Campilla, ki je bilo v veliki meri osnovano na režiserjevi izkušnji z aktivizmom. Film, ki večino časa deluje kot poetičen dokumentarec, prikazuje aktivistično skupino ACT UP, katere člani so večinoma z virusom HIV okuženi mladi, ki si z nasilnimi aktivističnimi dejanji želijo izboljšati svoj položaj v družbi, nivo življenja,  ozaveščati o svoji bolezni in predvsem prisiliti oblasti, naj se podvizajo glede proizvodnje zdravil in zdravljenja. Delovanje skupine daje vpogled v dokaj neobičajno obliko aktivizma, ki naenkrat ni več zmeren, politično korekten, ampak nasilen in zelo direkten. Vzrok za to je v obupu  in paniki – večina članov ACT UP se zaveda, da so jim šteta leta, če ne meseci, in da dobesedno nimajo časa za kompromise in politično korektnost. Tekom dogajanja dobimo tudi vpogled v zasebno življenje med seboj zelo povezanih aktivistov, v ospredju sta predvsem HIV-pozitivni Sean (Nahuel Pérez Biscayart) in HIV-negativni Nathan (Arnaud Valois). Seveda se zaljubita, Seanova napredujoča bolezen pa napoveduje tragičen konec.  Celoten film je poln posnetkov pokrajine , počasnih posnetkov in abstraktnih prikazov virusa HIV v telesu okuženega. Tako da film zelo živ občutek, kot da so gledalci hkrati del dogajanja in nekdo, ki vse spremlja od daleč ter vidi več kot liki v filmu. Ti surrealistični prizori in kadri s pokrajino celotno zgodbo razbremenijo, ustvarijo kontraste nasilju, v katerega se udeležujejo aktivisti, nekakšne premore, ki gledalce vseeno pritegnejo in naredijo film bolj gledljiv. Kljub temu je ena redkih stvari, ki utegne gledalca zmotiti, njegova dolžina, saj film traja več kot dve uri, kljub temu pa dolžina omogoči počasen in v podrobnosti razvit iztek zgodbe. Konec je tudi »težji« del filma, izgubi se večina energije in upanja z začetka, še zlasti, ko pomisliš, da tragičen konec Seanove bolezni še zdaleč ni (bil) osamljen primer.

Kljub temu pa ideja živi dalje, skupaj s stotinami, ki v enem zadnjih prizorov v protestu ležijo na ulicah, združeni v želji po edinem, kar jim je v resnici nedosegljivo – zdravo, dolgo in »normalno« življenje, brez stigme in potrebe po uporu in protestu.

120 utripov na minuto, Robin Campillo, 2017

140 minut trpljenja

Maša Radi

Po uspešni festivalski poti in predpremieri na letošnjem Liffu je francoski film 120 utripov na minuto (120 battements par minute, 2017) režiserja Robina Campilla predvajanje doživel tudi v Kinoteki v okviru 33. festivala LGBT filma. Film se pojavlja v časih, ko lahko zaznamo velik porast LGBT tematike v polju popularne kulture. To bi bilo morda moč pripisati vedno bolj odprti družbeni klimi, ki je prinesla potencialni trg in posledično tudi komercializacijo tovrstnega filma.

Scenarij Robina Campilla in Philippa Mangeota je nastal po režiserjevih spominih na lastni aktivizem v pariški veji organizacije ACT UP, ki se je borila proti potezam francoske države in farmacevtskih podjetij ter njihovemu zaviranju izdaje potencialno učinkovitih zdravil, ki bi obolelim lahko podaljšala življenje. Poleg aktivistične strani tekom filma spremljamo tudi osebno plat zgodbe, ki ni omejena le na glavna dva lika, Seana in Nathana (odlična Nahuel Pérez Biscayart in Arnaud Valois), ampak prikaže tudi trenutke iz življenj ostalih članov ACT UP-a. Medtem ko spremljamo sestanke aktivistične skupine, na katerih razpravljajo o prihodnjih akcijah, istočasno sledimo zasebni intimi Seana in Nathana od prvega srečanja do bolj predane zveze in želje po selitvi v skupno stanovanje, ki pa je žalostno delno povezana tudi s Seanovo boleznijo. A kljub velikemu poudarku na njuni zgodbi pripoved ne pozabi na nekatere informacije o življenju drugih aktivistov, vendar se le-ti velikokrat pojavijo kot del pogovora v aktivističnih scenah. To vzporejanje dveh stilov ne ustvarja le specifične dinamike filma, temveč prikaže tudi preplet zasebnosti in prežemajočega aktivizma – Sean na vprašanje o tem, kaj počne, preprosto odgovori, da je pač okužen; po drugi strani pa liki zaradi bolezni spolne in ljubezenske plati ne izgubijo popolnoma. V filmu, ki se ves čas ukvarja s tematiko bolezni, so izredno pomembni predvsem prizori zabave ali seksa, s katerimi se režiser izogne patetičnosti in redukciji HIV-a samo na trpljenje ali pa izključno na aktivistični boj. Z njimi režiser izpostavi aspekt queerovskega življenja, ki je unikaten za to skupino – ne posluži se heterowashing prijemov, ki jih je mogoče očitati nekim drugim filmom z LGBT tematiko, ki so uspeli v zadnjih letih (filmi, v katerih queer kultura sploh ni del življenja LGBT posameznikov). Slutnjo, ki pa ves čas bdi nad okuženimi, lahko zaznamo tudi v tonih – medtem ko so scene aktivizma, kjer sta glavni tematiki upanje in boj, toplejše, pa so bolj osebni in intimni prizori v hladnejših barvah, saj so to trenutki, ko se bolni zares soočajo s svojo skorajda gotovo smrtjo.

A najmočnejše orožje 120 utripov na minuto je njegova dolžina. Namesto hitrih rezov ključnih trenutkov vidimo vsako (včasih tudi mučno) podrobnost in se bolj približamo občutku realnega časa. Tako se ne moramo slepiti, da je v ACT Up-u in zasebnem življenju aktivistov vse potekalo gladko in hitro, temveč se skozi lastno občutje te dolžine lažje približamo frustracijam, ki so jih doživljali ob počasnemu poteku stvari takrat. Najprodornejša pa je dolžina zadnje pol ure filma, po Seanovi že vnaprej pričakovani smrti. Namesto da bi takojšnji konec prinesel katarzo, se film nadaljuje s prizori, ki so takrat, morda pa tudi danes, sledili smrti: mati, ki preoblači sina v lepše obleke, žalost Seanovega partnerja Nathana, prihod prijateljev iz ACT UP-a … V primerjavi z mnogim drugimi deli filmu 120 utripov na minuto doda največjo sporočilno moč to, da ne zakriva težkih trenutkov, s katerimi se bližnji umrlega soočajo. Vidimo lahko mati, ki se s svojim umrlim sinom pogovarja in ga obleče, pozneje pa se zavedajoč njegovih želj odpove delu pepela. Vidimo Nathana, ki uteho poišče v seksu, med katerim mu po licih polzijo solze. Vidimo lahko torej vse, kar (prezgodnja) smrt pusti za seboj in si morda tako težje zatiskamo oči pred posledicami AIDSA.

Enostavno Charlie, Rebekah Fortune, 2017

Enostavno človek

Manca Gosenca

Kot majhen deček se je Charlie včasih preoblačil_a v dekliške obleke. Seveda je bila to za vse samo igra, kar pa se je spremenilo, ko je pri 14 letih Charlie zares želel_a  nositi dekliška oblačila. Biti punca.

Britanski film, delo že uveljavljene režiserke Rebekah Fortune Enostavno Charlie (Just Charlie, 2017) govori o Charlie_ju, najstniku_ci, ki obožuje nogomet, pri katerem jo/ga najbolj spodbuja oče Paul (Scot Williams), ki želi preko svojega otroka izživeti lastne sanje o profesionalnem nogometu, in zato na trenutke sploh ne vidi več svojega otroka, le nogometaša/ico. To pa je le ena od stvari, ki žrejo Charlie_ja, ki začne popuščati v šoli in na treningih. Zanj_o postane veliko bolj pomembna skrita vreča starih oblačil starejše sestre Eve (Elinor Machen-Fortune), ki so Charlie_ju v veliko uteho – najstnik_ca se počuti zelo ujeto v fantovskih oblačilih, kar je nazorno prikazano v prizorih, kjer se Charlie v moški obleki skoraj duši in kaže očitno nelagodje. Kmalu skrivnost postane prevelika in Charlie se zave, da ne more več živeti kot fant, se razkrije in se začne soočati s transfobijo v navidezno liberalni družbi, lastnim strahom pred zavrnitvijo in reakcijami bližnjih – mama Susan (Patricia Potter), sestra in trener nogometa jo hitro sprejmejo in so ji v veliko oporo, veliko težje pa je to za očeta Paula, ki se v čustvenih in jeznih prizorih sooča z dejstvom, da njegovega sina, v katerem vidi mlajšega sebe, ni več. Najstničino razkritje začne krhati odnose v sicer tesno povezani družini, ki pa kljub razkolu med družinskimi člani vseeno drži skupaj – ko je treba, Charlie vsi branijo. Film je zelo nazoren, namenjen predvsem cisspolnim gledalcem in zato na nekaterih delih celo stereotipen, kar pa konec koncev ni toliko  moteče, saj je celotno dogajanje zelo prepričljivo predstavljeno in odigrano, prepriča predvsem Harry Gilby v vlogi Charlie_ja.

Konec filma je skoraj grozljiv; v prejšnjem prizoru so Charlie pretepli, sedaj pa njen oče sedi na klopi, za katero vidimo pokopališče. Kljub temu, da pričakujemo najhujše, pa je v tem primeru razplet srečen – morda je le vredno biti odkrit in se soočiti s strahovi, da si lahko, kdor si.