Netflixov šah mat

| 19. 1. 2021. | Kritika, Spletna izdaja, Televizija

Pravijo, da je skrivna sestavina, ki ustvarja genija in ki je inteligenčni testi ne morejo izmeriti, ustvarjalnost. Beth (Anya Taylor-Joy), protagonistki miniserije Damin gambit (The Queen’s Gambit, 2020, Scott Frank), odmevnega Netflixovega hita, ki si ga je – po podatkih platforme – ogledalo že 62 milijonov gospodinjstev, ustvarjalnosti zagotovo ne manjka, ko v svoji glavi preigrava šahovnico z imaginarnimi figurami.

Mnogi se sprašujejo, zakaj je zgodba o deklici, ki se znajde v sirotišnici, nato pa v teku odraščanja s svojim talentom doseže slavo, tako drugačna od drugih športnih filmov, čeprav tudi ti vsebujejo navdihujoč koktajl estetskih posnetkov, dramaturške dovršenosti in psihološkega seciranja glavnega lika, na primer nedavni film Izven igrišča (The Way Back, 2020, Gavin O’Connor in Brad Ingelsby). Serija nedvomno nagovarja ženske, še vedno lačne dobrih, inteligentnih protagonistk, »genialk«, do katerih zgodovina ni bila prizanesljiva. Prikrajšane za formalno izobrazbo ali pa obsojene na vlogo gospodinj so le stežka prišle do možnosti, kjer bi lahko vzbrstel njihov talent, o čemer lepo priča primer Mozartove sestre Marie Anne, ki je bila odlična čembalistka, vendar se je morala pri 18 letih zaradi poroke ustvarjanju odpovedati.

Za razliko od večine ostalih zgodb, ki se vrtijo okoli športnic – med bolj znane sodijo Punčka za milijon dolarjev (Million Dollar Baby, 2004, Clint Eastwood), Boj deklet (Girlfight, 2000, Karyn Kusama), Divje mrhe (Whip It, 2009, Drew Barrymore) in Zadeni kot Beckham (Bend It Like Beckham, 2002, Gurinder Chadha) – Beth ohranja feminilnost in tradicionalno ženstveni videz; ne poskuša biti kot moški, da bi jih premagala v »njihovi« igri, ampak se navdušuje nad modo in kozmetiko, kljub temu pa njena podoba ni seksualizirana in ne deluje v nasprotju z njeno neomajnostjo, da postane ena najboljših šahistk. Prav Bethina disciplina je med ključnimi viri njenega uspeha: zagrizeno prebira šahovsko literaturo, uči se rusko, da se bo nekega dne lahko spopadla s Sovjeti, v mislih preigrava pretekle igre in se nenehno pili v strategijah.

Pri tem ni deležna brezpogojne ljubezni in materinske spodbude, ki bi temeljila na razumevanju njenega navdušenja, vseeno pa dobi dovolj dober približek, saj Alma – skrušena in zapuščena gospodinja, ki se je zavoljo družinskega življenja odrekla svojemu glasbenemu talentu – v turnirjih prepozna potencialni vir njune finančne neodvisnosti. Ne zdi se, da bi Beth to motilo, saj je obojestranski koristoljubnosti navkljub njun odnos večinoma ljubeč in sproščen, a ostaja površinski; zato tudi ni čudno, da Beth svoje travme drugo za drugo pometa pod šahovnico, ki postane tako njen smisel življenja kot beg pred samo seboj.

»Sem zdaj dovolj dobra?« vpraša mala Beth hišnika, ko se pogovarjata o šahu. »Če povem po pravici, si izjemna,« ji odgovori. Od tu dalje se zdi, da njena samopodoba temelji predvsem na tej igri. Mama je pred tem storila samomor, oče ju je zavrgel že davno, v sirotišnici pa je postala odvisna od pomirjeval, ki jih je kmalu začel spremljati tudi alkohol. Vse to vpliva na njene odnose z drugimi – občasno se zdi arogantna in zajedljiva, predvsem do ljudi, ki jo imajo radi, vendar jih ne spusti blizu.

Kritika nekaterih je, da zgodba ne zakoraka dovolj globoko; ne zagrabi črnine, ki se odpira pred njo, ne spušča se v skrite dele preteklosti ali sedanjosti (dogajanje je postavljeno v obdobje hladne vojne), prehajanje iz leta v leto je opazno predvsem po spremembi njenega videza in mizanscene, ki navdušuje z natančnostjo in dovršnostjo glede na čas, kamor se uvršča. Serija se z vsemi sredstvi osredotoča na Bethino doživljanje časa in prostora, kar sporoča tudi kostumografija: ko se na zaslonu prikaže z ličili, kjer umetne trepalnice ter s črnim svinčnikom in temnim senčilom močno obrobljene oči skupaj s poudarjenimi obrvmi zelo izstopajo na njenem obrazu in spominjajo na Edie Sedgwick, izvemo ne le, da smo se premaknili v 60. leta prejšnjega stoletja, ampak da dekle pred nami počasi razpada. Grandiozna Edie, ameriška igralka in muza Andyja Warhola, je namreč pri 27 letih potonila v smrt, skupaj z drogami, potlačenimi travmami in samodestruktivnim obnašanjem, in podobna usoda zdaj čaka našo protagonistko. Tukaj se ta plitkost in izogibanje drezanja v osje gnezdo potlačenih zadev zlijeta s karakterjem: Beth ne zanima zunanji svet. Svojo bolečino ohromi s pomočjo substanc. Nikoli ne gre tja, kamor bi jo nekateri radi peljali – šah je pomembnejši.

V zgodbi se večkrat pojavi vprašanje, kaj je smisel vsega; kaj človek naredi, ko je z vsemi sredstvi osredotočen na en cilj, nato pa nekega dne pride do konca? Je sredstvo samo po sebi užitek in zmaga ne spremeni našega smisla življenja ali pa se moramo spomniti na Američana Paula Morphyja, ki je do 21 rojstnega dneva veljal za najboljšega šahista na svetu, nato pa se mu je šah zazdel otroška igra in je odprl odvetniško pisarno, ki je kmalu propadla. Leta 1884 so ga našli mrtvega v banji, starega 47 let. Harry, Bethin prijatelj in ljubimec, ki ji pomaga pri pripravah na tekmovanje proti velikemu ruskemu prvaku Borgovu, ji nekega dne izroči knjigo z naslovom Paul Morphy in zlata leta šaha. »Misliš, da bom tako končala jaz?« ga vpraša Beth. Harry ji odgovori: »Mislim, da si že.«

Na srečo se je Harry motil. Beth proti koncu le ugotovi, da mora, zato da bo lahko dosegla ves svoj potencial, predelati preteklost, sprejeti (prijateljsko) ljubezen in sodelovanje ter se odreči substancam. To ji uspe, ko si dokaže, da je sama dovolj: njena zagnanost, intelekt in predanost so tisto, zaradi česar je priplezala na vrh, ne »zamegljeni um«, s katerim naj bi bolje delovala. Zdi se, da postaja vedno manj raztresena, in bolj kot se je sposobna zanašati sama nase, bolj se odpira drugim ljudem, ki ji pomagajo v partiji s Sovjeti. Benny, njen drugi šahovski prijatelj in ljubimec, ji namreč razloži, da so Sovjeti tako dobri v šahu zato, ker igrajo kot ekipa, medtem ko Američani delajo vse sami, ker so takšni individualisti.

Serija se je pojavila v idealnem času, času drugega vala epidemije in med jesenskim odmiranjem življenja, ki nas s svojim hladnim vremenom in zgodnjo nočjo drži v melanholiji. Konec je nekoliko »pocukran« in scenarij vsebuje nekaj preveč poenostavljenih sekvenc, kjer se nenadoma pojavi lik, ki protagonistko reši iz težav. Vendar so estetska dovršenost kostumov in scenografije, elegantna koreografija premikanja šahovskih figuric, ki gledalca prilepi na ekran in ne zahteva poznavanja šaha, ter neskončna vztrajnost in motivacija protagonistke skupaj z ravno pravšnjo količino temačnosti tiste sestavine, ki jih v današnjih časih potrebujemo. Serija prinaša vznemirjenje, vonj po moči in pogumu, boljši prihodnosti in uresničitvi želja – stvari, ki jih marsikdo v tem obdobju komaj še vidi, Damin gambit pa jih vsaj za čas trajanja serije znova naseli v našo domišljijo.