Csaba Bollók: Pet vprašanj in nekoliko več filmskih priporočil | Revija Ekran

Csaba Bollók: Pet vprašanj in nekoliko več filmskih priporočil

| 1. 9. 2017. | Ekran na ekranu, Intervju, Spletna izdaja

Kateri film si nazadnje gledal v kinu?

V kinu po navadi gledam filme, za katere vem, da mi bodo všeč. Ampak vsake toliko se odločim, da bom preveril, v kakšnem stanju se nahaja hollywoodska filmska industrija. Tako sem v zadnjem času gledal kar nekaj blockbusterjev, pred kratkim na primer film Vojna za planet opic (War for the Planet of the Apes, 2017, Matt Reeves). Ni mi bil preveč všeč, čeprav sem kot otrok oboževal originalne filme. Ni slab, ampak Hollywood je res upehan in nima več izvirnih idej. Tudi tukaj se dobesedno prisesajo na življenjsko energijo klasike Apokalipsa zdaj (Apocalypse Now, 1979, Francis Ford Coppola), kar nastane, pa je neka ‘Apepocalypsa’. To seveda še ne pomeni, da v Hollywoodu ni originalnih in iskrenih glasov. So. Eden mojih najljubših je Alexander Payne.

Film, ki si si ga pred kratkim ponovno ogledal?

Svoje najljubše filme si rad ogledam večkrat. Zanima me, če bodo prestali preizkus časa in kako se z leti spreminja moj odnos do njih. Nazadnje sem si ponovno zavrtel španski film Duh panja (El espíritu de la colmena, 1973, Victor Erice), ki me vedno znova preseneti s svojim bogatim filmskim jezikom. Erice je tudi pravi mojster v lovljenju magije vsakdana na filmski trak. Velikokrat se vračam tudi h Cassavetesu in Tarkovskemu.

Podcenjen film/avtor, ki ti je všeč?

Zdi se mi, da so filmi, ki se ukvarjajo z resničnim življenjem in težkimi človeškimi dilemami, tisti, ki so se pripravljeni podati na povsem nove in temačne teritorije človeške psihe, večkrat podcenjeni. Izpostavil bom relativno neznano režiserko neodvisnih filmov, Kelly Reichardt. Pred kratkim sem gledal njen film Wendy in Lucy (Wendy and Lucy, 2008), ki je odličen. Veselim se tudi ogleda njenega najnovejšega filma Certain Women (2016), ki ga še nisem uspel ujeti.

Če bi moral prijatelju priporočiti en film, na katerega bi najprej pomislil?

The Band’s Visit (Bikur Ha-Tizmoret, 2007, Eran Kolirin)! Gre za izjemen izraelski film, ki se na zabaven način loteva arabsko-izraelskih odnosov. Res si ga rad večkrat pogledam, ima izjemno zgodbo in strukturo, v njem pa nastopa tudi Ronit Elkabetz, ena najboljših izraelskih igralk, ki pa je žal nedavno preminula. Zagotovo bi omenil tudi dva filma češkega režiserja Saše Gedeona. Njegov prvenec Indian Summer (Indiánské léto, 1995) ter Return of the Idiot (Návrat idiota, 1999) sta filma, na podlagi katerih poučujem dramaturgijo.

Katera je po tvojem mnenju najboljša knjiga o filmih oziroma scenaristiki?

The Art of Dramatic Writing madžarskega dramatika Lajosa Egrija, ki je bila napisana v 40. letih prejšnjega stoletja. Gre za eno prvih knjig, ki se je bolj kot z zgodbo ukvarjala z liki. Pred tem je bolj ali manj vse temeljilo na zgodbi. V bistvu se še danes vrtimo okrog vprašanja, ali je zgodba tista, ki potrebuje like, ali pa so liki tisti, ki zgodbo šele naredijo. Osebno sem pristaš druge opcije. Če samo pomislimo na Romea in Julijo ali pa na Hamleta, je jasno, da zgodbe izvirajo iz likov. Zdi se mi tudi, da na ta način lahko povemo globlje stvari. Življenje ni neka zaokrožena zgodba, pač pa množica različnih prepletajočih se trenutkov. V branje bi vsakomur priporočil tudi dela Kurta Vonneguta. Vedno znova me preseneti in nasmeje.

AVTOR FOTOGRAFIJE: Marko Kumer – Murč

Intervju je ‘nadaljevanje’ članka Magičnost vsakdana.