»Nekaj dobrega je v deželi Švedski« | Revija Ekran

»Nekaj dobrega je v deželi Švedski«

| 12. 7. 2018. | Festivali

15. festival Crossing Europe

Linz, 25.–30. april 2018

Letošnja edicija festivala Crossing Europe je prinesla nekaj novih variacij na že znano temo. Festivalski program, ki že 15 let od blizu spremlja dogajanje v Evropi in ga skuša reflektirati skozi filmske podobe, je znova ponudil aktualen prerez stanja stare celine. V Linzu se vsako leto zberejo umetniki in režiserji z izrazito socio-politično vizijo, ki predstavljajo vitalen del raznolike evropske filmske pokrajine. Na festivalu sta bila po dolgem času prikazana tudi dva slovenska filma, in sicer Družina (2017) Roka Bička v dokumentarnem tekmovalnem programu, v sklopu programa ‘Cinema Next Europe’ pa Playing Men (2017) Matjaža Ivanišina.

Nagrado za najboljši film festivala je nekoliko presenetljivo prejel prvenec v Lizboni živečega brazilskega režiserja Leonarda Mouramateusa Antonio one two three (António um dois tres, 2017). Tako kot že mnogi veliki režiserji pred njim – spomnimo se le na Viscontijeve Bele noči (Le notti bianche, 1957), Bressonov Four Nights of a Dreamer (Quatre nuits d’un rêveur, 1971) in Ljubimki (Two Lovers, 2008) Jamesa Graya – Mouramateus vzame za osnovo kratko zgodbo Fjodora Mihajloviča Dostojevskega, Bele noči. Znana pripoved je tokrat ujeta med zapuščene stranske ulice Lizbone in v kompleksno strukturirano krožno meta pripoved.

Bolj zvesta duhu festivala je ostala nagrada občinstva, ki ga je najbolj prepričala intenzivna in na trenutke popolnoma brezupna drama What Will People Say (Hva vil folk si, 2017, Iram Haq). Iram Haq, norveška režiserka pakistanskega rodu, se v filmu loti medkulturnih razlik ter postavi pod drobnogled težavno iskanje ravnotežja med tradicionalno, konservativno in še vedno močno patriarhalno pakistansko mentaliteto na eni ter mladostniško željo po svobodi in sproščenem življenju v sodobni norveški družbi na drugi strani. Iram Haq izhaja iz lastne izkušnje in jasno je, da tematiko dobro pozna. Naporen in hkrati dinamičen film, poln nepričakovanih obratov, gledalca vseskozi drži na robu sedeža in ga iz prizora v prizor sooča z vedno novimi ovirami, s katerimi se mora spopadati protagonistka Nisha (izvrstna Maria Mozhdah).

Silvana

Letošnji program festivala Crossing Europe je ponudil tudi zanimiv vpogled v svet nove švedske feministične filmske sile. V programu so se znašli kar trije prvenci z netipičnimi junakinjami, pod katere se je podpisalo pet švedskih režiserk mlajše generacije in, kar je še bolj zanimivo, pretežno ženskih filmskih ekip. Festival je odprl energičen in politično angažiran dokumentarec o vzhajajoči zvezdi švedske hip-hop scene Silvana (Silvana – Väck mig när ni vaknat, 2017, Mika Gustafson, Olivia Kastebring, Christina Tsiobanelis), ki je bil pri nas predvajan v okviru festivala Kinotrip. V spremljevalnem programu je bila prikazana nekonvencionalna socialna drama o odraščanju Beyond Dreams (Dröm vidare, 2017), v tekmovalnem pa je izstopal film The Heart (Hjärtat, 2018), ki se na resen in hkrati zabaven način loti dekonstrukcije razmerja.

Silvana Imam, protagonistka dokumentarnega filma Silvana, je lezbična feministka in anti-rasistična punk reperka (kot se v filmu označi sama). V svojih besedilih ostro napada splošno sprejeta načela o položaju žensk ter aktivno opozarja na homofobijo, rasizem in neenakost v švedski družbi. Rdeča nit dokumentarca se ovija okrog njene glasbe, ki kritično naslavlja patriarhalni sistem in uveljavljene politike spola. Pomembno podstat predstavlja tudi pevkina mnogotera identiteta, s katero se sooča kot lezbijka z imigrantskimi koreninami – njen oče namreč prihaja iz Sirije, mama pa iz Litve. Trojica režiserk, Mika Gustafson, Olivia Kastebring in Christina Tsiobanelis, je Silvano ujela ravno v pravem trenutku. Dokumentarec so začele snemati leta 2012, tik pred njenim prebojem na sam vrh švedske glasbene scene, ki ji je uspel s komadom Imam, ter nato še tri leta spremljale vratolomni vzpon njene intrigantne kariere: od aktivističnih nastopov, prek obiska domače Litve, do njene zveze z znano švedsko pop pevko Beatrice Eli. Dokumentarec odlično ujame Silvanino surovo energijo, aroganco in nastopaštvo, hkrati pa mu uspe prodreti v njeno intimo ter razgaliti globoko negotovost in čustveno bolečino.

Beyond Dreams

V filmu Beyond Dreams, pod katerega se podpisujeta scenaristka Johanna Emanuelsson in režiserka Rodja Sekersöz, spremljamo Mirjo, težavno najstnico, ki odrašča v še bolj težavnem okolju. Film se začne podobno kot Oceanovih 8 (Ocean’s 8, 2018, Gary Ross): Mirjo izpustijo iz zapora in s prijateljicami takoj začnejo načrtovati naslednji rop, ki naj bi jim omogočil pobeg iz brezperspektivnega okolja revne soseske v eksotični Montevideo. Beyond Dreams seveda ni večmilijonski blockbuster, namenjen poletni zabavi, ampak nizkoproračunski film, ki se giblje nekje med socialno dramo in filmom predmestja, v njem pa odmevata realizem Akvarija (Fish Tank, 2009, Andrea Arnold) in energija Bande punc (Bande de filles, 2014, Céline Sciamma).

The Heart, prvenec scenaristke, režiserke in igralke Fanni Metelius – ki se je morda spomnite iz filma Višja sila (Turist, 2012, Ruben Östlund) –, s svojo senzibilnostjo in pozornostjo, ki jo pri raziskovanju dinamike in razvoja nekega razmerja nameni najmanjšim detajlom, spomni na Haighov Weekend (2011) in Linklaterjevo trilogijo Pred (Pred zoro (Before Sunrise, 1995), Pred mrakom (Before Sunset, 2004) in Pred polnočjo (Before Midnight, 2013)), v kateri blestita Julie Delpy in Ethan Hawke. The Heart utripa tudi v energiji Spomladanskih žurerk (Spring Breakers, 2012, Harmony Korine) in serije Seks v mestu (Sex and the City, 1998–2004). Poln je dinamičnih, zabavnih in pikrih dialogov ter divjih, v neonske barve odetih plesnih scen. Režiserki uspe odlično uravnovesiti raznolike vplive in filmu dodati tudi avtorski podpis, ki se kaže predvsem v pristopu do obravnavanega materiala, nad katerim je imela kot scenaristka, režiserka in glavna igralka popoln nadzor. Podlago za scenarij predstavlja 52 strani dolga zbirka pesmi, ki jih je avtorica napisala v času, ko je prebolevala razhod s svojim prvim resnejšim partnerjem. The Heart nameni velik poudarek tudi raziskovanju in upodabljanju ženskega poželenja – eni od tem, ki Meteliusovo še posebej zanimajo.

The Heart

Na pogovoru po projekciji je režiserka povedala, da je film nastal iz frustracije ob spoznanju, da svoje izkušnje omenjenega razmerja in občutkov, ki jih je ob razhodu doživljala, ni našla v nobenem filmu, zato se je odločila, da jo sama poskusi preliti na platno. Po projekciji se je odprla tudi razprava o ekipi filma, ki jo v veliki meri sestavljajo ustvarjalke z izjemno direktorico fotografije Majo Dennhag na čelu, kar je v filmskem svetu še vedno prava redkost. Fanni Metelius je med drugim omenila, da je ena pomembnejših stvari, ki se jih naučijo na akademiji, da je dolžnost režiserja čim bolj vključujoče in aktivno razmišljati o tem, komu ponuditi možnost sodelovanja v ekipi. »Ko sem začela zbirati ekipo za film, sem najprej dobila seznam, na katerem so bili sami beli moški. Ker mi to že zaradi narave mojega filma ni bilo všeč, sem vprašala, ali mi lahko ponudijo alternativo. Šele nato je prišel drugi seznam, na katerem so bili tudi ženske in temnopolti ustvarjalci, ki so – da ne bo pomote – enako usposobljeni in dobri kot tisti na prvem seznamu.« Omenjeni primer je dober opomin, zakaj se moramo še vedno vsak dan aktivno boriti za to, da se v filmsko industrijo vključi več ženskih ustvarjalk. Silvana, Beyond Dreams in The Heart pa so več kot izvrsten dokaz, da se taka politika obrestuje. Danes Švedska, jutri ves svet.