Zima v poletnem paradižu | Revija Ekran

Zima v poletnem paradižu

| 18. 9. 2018. | Kratki, Kritika

Copa-Loca (2017) je obmorsko letovišče, ki služi kot pobeg za tiste, ki se vanj pridejo zabavat. Je plažni paradiž, fikcija poletnega dne. Tukaj skrbi za nekaj časa izginejo, medtem ko koža vpija razbeljeno sonce in odbija hladno morsko vodo. Brezskrbno se spuščajo po toboganih in tekajo, se potapljajo, skačejo, uživajo.

V Copa-Loci pa so tudi drugi ljudje, ki tam ostanejo, ko poletni ljudje odidejo. Ti drugi morajo ostati in pričakati zimo, ker pred tem pač ne more biti novega poletja. In zato, da bi lahko preživeli zimo in tudi tiste druge letne čase, ki niso poletje, morajo nekaj početi. Morajo poskrbeti zase.

Na srečo zanje skrbi država, ki jim dostavlja zaboje banan, zaboje na zaboje na zaboje banan. In Paulina. Paulina nosi barve, ki se stopijo z okoljem, in videti je, kot da je napol žurerska najstnica, napol mitološka vodna vila. Paulina torej skrbi zanje, celostno, holistično. Zaposluje njihova telesa in duše. Telesa z zdravim, radoživim libidom, duše z vprašanji, za katera niti vedeli niste, da si jih bi morali zastaviti.

Zdi se, kot da bi poletje vseeno lahko trajalo večno. Ampak kot mora Paulina na koncu izvedeti, se zimi preprosto niti sama ne more izogniti. Treba bo domov. Tudi za tiste, ki vedno skrbijo za druge, mora včasih kdo poskrbeti.

Copa-Loca

Christos Massalas, grški režiser mlajše generacije, je diplomiral na London Film School in je pred Copa-Loco z eksperimentalnim filmom Rože in riti (Flowers and Bottoms, 2016; ogledate si ga lahko na Vimeu) že vzbudil zanimanje številnih gledalcev ter festivalskih žirij. Na ozadju filma, ki se odvije znotraj drugega filma, nam Rože in riti pripovedujejo o ljubezni in hrepenenju, za kar uporabijo posnetke rož in zadnjic. Zanimivo se podobno kot v Copa-Loci v tem kratkem filmu telesnost v erotičnem kontekstu pojavlja neposredno, brez ovinkarjenja, pa vendar ne zaradi provokacije ali eksploatacije. Golo telo obstaja kot del življenja, kot naslovne rože, ki delajo družbo zadnjicam, ali številne olupljene banane, ki jih hitijo uživati Paulinini ljubimci. Nič eteričnega ni, kar bi krasilo ta telesa, nič, kar bi bilo treba skrivati ali postavljati na piedestal.

Copa-Loca je vizualno domišljen film, toda podobno vizualno domišljenih filmov je veliko; ima nenavadne protagoniste, ki se obnašajo čudaško in odtujeno, a s tem se ponaša nemalo filmov, zlasti odkar je grški novi val z odtujenimi absurdnimi liki poplavil domišljijo mladih filmarjev, ki se lahko identificirajo s to zlahka določljivo estetiko in precej manj zlahka ujemljivo atmosfero. Zakaj je torej Copa-Loca boljši od večine podobnih filmov? Christos Massalas stavi na učinkovit čustveni minimalizem, podkrepljen s preverjeno formulo nostalgičnega šlagerja, ki na pravih mestih izbruhne v refren, da podčrta siceršnji deadpan igralk in igralcev. To doda likom potrebno dinamiko – namig notranjega življenja –, da naposled niso tako odtujeni in čudni, kot se nam zdijo sprva. Morda so le skrivnostni. Morda vedo nekaj, česar mi ne vemo. Bi bilo pretirano, če bi trdili, da je Paulina filozofinja? Čemu pravzaprav ne bi mogla biti?

Copa-Loca je namreč prelep poklon prelestnim užitkom brezdelja ter čistemu, zvedavemu duhu, ki sta na grških tleh pred toliko generacijami spodbudila rojstvo ljubezni do modrosti.