23. Mednarodni filmski festival v Busanu | Revija Ekran

23. Mednarodni filmski festival v Busanu

| 22. 2. 2019. | Festivali, Reportaža

Oskarjevec in svetovno znan skladatelj filmske glasbe Ryuichi Sakamoto, filmarji Lee Myung-se, Lee Joon-ik, E. J. Yong in številni drugi so se 4. oktobra 2018 sprehodili po rdeči preprogi južnokorejskega Busanskega filmskega centra. S svojo prisotnostjo so potrdili, da je težko obdobje festivala končno mimo, organizatorji pa trdno odločeni, da mu povrnejo prvotni sijaj.

Festival se je v težavah znašel leta 2014, ko so kljub nasprotovanju oblasti v duhu svobode govora predvajali dokumentarec Resnica ne bo potonila s Sewolom (Daibingbel, 2014, Lee Sang-ho in Ahn Hae-ryong), ki je po tragediji trajekta Sewol izrazil neposredno kritiko prepočasnega odziva oblasti. Seveda so sledile finančne sankcije in sčasoma odstavitev vodstva festivala. V času, ko so svojo podporo in zgražanje nad dogajanjem izrazili številni pripadniki filmske industrije doma in po svetu – festival je z odprtim pismom denimo javno podprl Mednarodni filmski festival v Rotterdamu – pa je bil odziv korejske filmske industrije žal v marsičem napačen. Tako lokalni filmarji kot večja imena filmske industrije, vključno z Združenjem režiserjev Koreje, so v znak protesta proti cenzuri in političnim posegom v umetnost bojkotirali festival, s čimer so naredili več škode kot koristi.

Nato je doživel še en udarec, ko je lani v Cannesu nepričakovano preminil eden od ustanoviteljev in programski vodja festivala Kim Ji-seok. Tako je v zadnjih nekaj letih festival praktično pokleknil, vendar je zaradi predanosti ekipe uspel preživeti. Parkove in tedanje vlade ni več, trenutni predsednik Moon Jae-in pa je velik del svojega delovanja in sredstev namenil kulturnikom in organizacijam, ki so v času Parkove in njene zloglasne črne liste utrpele veliko škodo. Zaradi liste je bilo ustvarjanje in delovanje onemogočeno še veliko drugim posameznikom in organizacijam – recimo enemu najbolj znanih korejskih režiserjev, Park Chan-wooku. 4. oktober in sijoča rdeča preproga sta tako naznanila konec obdobja in nov začetek, ali pa morda samo vrnitev v normalnost.

V zadnjem letu smo lahko po začetku Moonovega predsednikovanja sledili tudi otoplitvi odnosov med obema Korejama, zato morda ni presenetljivo, da je festival odprl film s severnokorejsko tematiko, poleg tega pa je Beautiful Days (Byootipool Deizu, 2018) še film domačina mesta Busan, režiserja Jero Yuna.

Beautiful Days (Byootipool Deizu, 2018)

Film se osredotoča na zgodbo severnokorejske matere, ki je prebegnila na Kitajsko, ter njenega sina, ki jo poišče v Južni Koreji 14 let po njenem izginotju. Ne glede na naslov pa v filmu ni prav nič lepega – temelji na resnični zgodbi ženske, o kateri je Yun leta 2016 že posnel dokumentarec Madam B, in naslika neprizanesljivo realnost ženskih severnokorejskih pribežnic na Kitajsko: posredniki, ki so jim pomagali prebegniti, jih prisilijo v opravljanje težkih fizičnih del, nelegalnih poslov in prostitucijo, da bi »poravnale svoj dolg«. Žrtev tega pa niso le one, temveč tudi njihove družine, sploh otroci, kar predstavlja čustveno nabiti del zgodbe o odnosu med materjo (Lee Na-young) in njenim odtujenim sinom (Jang Dong-yoon).

Še en tajfun in vrnitev Lee Chang-donga

Čeprav se je obetal festival, ki bo zasijal z vso svojo prejšnjo slavo, pa se na to mati narava na repu sezone tajfunov ni ozirala – že dva dni po odprtju je tajfun Kong Rey, potem ko je razdejal dele Mikronezije in južni del japonskega otoka Hokkaido, za svojo končno tarčo izbral ravno Busan, kjer je tako kot njegov predhodnik leta 2016 popolnoma porušil festivalsko prizorišče na slavni plaži Haeundae, poplave in izpadi elektrike pa so za dva dni porušili tudi urnik dogajanja. Ne glede na vse pa so se, z izjemo prvega jutra po nevihti, filmi še naprej – lahko bi rekli, da po korejsko trmasto – predvajali. Nekateri so poželi toliko zanimanja, da so obiskovalci festivala kar v spalnih vrečah pričakali odpiralni čas blagajn, na katerih so si lahko zagotovili karte za najbolj zaželene projekcije tekočega dne. Med tistimi, ki so imeli najdaljše čakalne vrste, je bil tudi film Požiganje (Burning/Beoning, 2018) bivšega korejskega ministra za kulturo in kultnega režiserja Lee Chang-donga, še enega, ki v času vladavine predsednice Park ni mogel ustvarjati. Film, ki mu je letos za las ušla nominacija za oskarja, si je slovensko občinstvo sicer lahko ogledalo novembra na LIFFu, na redni spored v Kinodvoru pa znova prihaja aprila 2019.

Požiganje

Novi tokovi azijske filmske produkcije

Vrnitev festivala je bila na splošno vidna tudi v številkah: v 10 dneh je bilo prikazanih skupno 324 filmov iz 79 držav. Med tistimi, ki so bili razdeljeni na več sekcij, so tudi letos največ pozornosti poželi filmi iz tekmovalne sekcije New Currents, v kateri se za nagrado potegujejo azijski režiserski prvenci; nagrado za najboljši film sekcije sta si tudi letos delila dva filma; kitajska produkcija Divji (Savage, 2018, Cui Si Wei) in korejski film Čistka (Clean-up, 2018, Kwon Man-ki).

Divji gledalca odpelje na zimsko zasneženo, neusmiljeno območje vulkana Baekdu, mitološkega duhovnega doma korejskega ljudstva, ki danes predstavlja naravno mejo med Kitajsko in Severno Korejo. Film se sprva osredotoči na konflikt med policistom in kriminalci, ki so našli ukraden plen, zdaj pa želijo z njim pobegniti. Akcijski prizori si nadenejo dodatno dimenzijo, ko se v igri med mačko in mišmi znajde še tiger – neusmiljena narava, ki v bitki za preživetje v ljudeh prebudi živalske instinkte. Poleg zgodbe, ki se tekoče odvija, je film zaznamovala še čudovita fotografija Du Jia, enega najbolj nadarjenih kitajskih direktorjev fotografije.

Čistka v nasprotju s filmom Divji dogajanje ponotranji. Jung-ju je pred petimi leti izgubila sina; danes podnevi dela za čistilni servis, ponoči pa svoj obup utaplja v alkoholu in cigaretah. Njen že tako polovični obstoj pretrese srečanje, ki prebudi občutke krivde zaradi zločina iz preteklosti. Njeno podjetje zaposli 18-letnega bivšega kaznjenca Min-guja in Jung-ju v njem prepozna dečka, ki sta ga z možem ugrabila pred več kot 10 leti. Njun odnos je že od srečanja naprej kompleksen, sploh ko ga Jung-ju, da bi se rešila občutka krivde, sprejme v svoj dom. Počasna psihološka drama se med gradnjo odnosa dveh čustveno in življenjsko prizadetih posameznikov loti različnih tem, ki jih razvija pretanjeno in z veliko nepričakovane originalnosti.

Čistka

Čeprav ni dobil glavne nagrade kritikov, pa je priznanje občinstva in kritikov prejel še en film: Kolibri (House of Hummingbird/Beolsae, 2018, Bora Kim) je postal prejemnik nagrade občinstva KNN in nagrade NETPAC. Zgodba, ki je postavljena v leto 1994 in v veliki meri avtobiografska, spremlja 14-letno Eun-hee. Kot najmlajši od treh otrok ji družina ne namenja veliko pozornosti; njen oče zapravlja denar, ki ga je mati zaslužila z neprestanim, trdim delom v družinski trgovini; sestro zanimajo fantje in ne šola, še manj ukvarjanje z mlajšo sestro; starejši brat, preobremenjen zaradi študijskih obveznosti, pa namesto stereotipno zaščitniške vloge Eun-hee uporablja kot boksarsko vrečo za izživljanje frustracij. V iskanju ljubezni se Eun-hee najprej obrne na dečka iz sosednje šole, potem na deklico iz nižjega razreda, nato pa razumevanje in ljubezen najde v nepričakovani osebi – svoji novi učiteljici Young-ji. Grenko-sladka zgodba o prvih ljubeznih in iskanju pristnih odnosov pretrese z odmerkom resničnosti tudi zato, ker je umeščena v čas dogodka, ki je pretresel Korejo in se osebno dotaknil režiserke filma, Kim Bore, in njene družine. Poleg zgodbe, ki se iskreno in pogumno dotakne številnih problematik, pa film odlikuje tudi čudovita glasba, ki jo je – ne boste verjeli – napisal slovenski filmski skladatelj Matija Strniša, ki sicer živi in ustvarja v Berlinu.

Zaključek z močnimi udarci

Ip Man, znan tudi pod imenom Yip Man, je bil veliki mojster kitajske borilne veščine wing chun, ki je v svoji dolgi in uspešni karieri med drugim učil tudi samega Brucea Leeja. Njegovemu mojstrstvu se je leta 2008 poklonil hongkonški režiser akcijskih filmov Wilson Yip z biografskim filmom Ip Man, ki je naletel na navdušen sprejem občinstva in postal prvi del uspešne franšize. Leta 2018 je kot zaključni film 23. Mednarodnega filmskega festivala v Busanu svetovno premiero doživel četrti del franšize, Master Z: The Ip Man Legacy (Ye wen wai zhuan: zhang tian zhi, 2018), ki ga je režiral Yuen Woo-ping, legendarni hongkonški režiser akcijskih filmov z borilnimi veščinami (v Sloveniji ga poznamo predvsem kot režiserja filma Prežeči tiger, skriti zmaj), z istimi scenaristi in producenti kot v prvih treh delih trilogije.

Film se osredotoča na Cheung Tin-chija, ki ga je Ip Man premagal v tretjem filmu in ga naučil nekaj dragocenih življenjskih lekcij. Ko se Cheung odloči, da se bo umiril, odprl majhno trgovino in se osredotočil na vzgojo svojega sina, naleti na situacijo, zaradi katere se znajde med kladivom in nakovalom – britansko policijo, ki je do konca skorumpirana, ter tolpo, ki se ukvarja s preprodajo mamil. Čeprav je zgodba tako predvidljiva kot dobro zgrajena, pa seveda v ospredju dogajanja najdemo predvsem obilico spektakularnih borilnih prizorov, ki so značilni za žanr wuxia.

Zaradi svojega nesramežljivo grandioznega nastopa (in čudovitih kostumov, primernih za šestdeseta, v katerih se zgodba dogaja), je bil Master Z: The Ip Man Legacy popolna izbira za zaključni film največjega mednarodnega filmskega festivala v Aziji. Film je predstavnik enega temeljnih žanrov, zaradi katerih so azijske produkcije zaslovele po vsem svetu, istočasno pa je po festivalu, polnem filmov z resnimi tematikami, ki so kritiško ponazarjale trenutno stanje sveta, spomnil tudi na eno temeljnih vlog filmske industrije – včasih je za film dovolj, če svoje občinstvo popolnoma začara in ga brez sramu, vseeno pa v mejah okusnega, popolnoma zabava.

Master Z: The Ip Man Legacy (Ye wen wai zhuan: zhang tian zhi, 2018)