»Škandalozni festival« | Revija Ekran

»Škandalozni festival«

| 9. 5. 2018. | Festivali, Ozadja

68. Mednarodni filmski festival v Berlinu

15.–25. februar 2018

Če sodimo po letošnji izdaji, se je tudi Berlinale želel pozicionirati kot »škandalozni festival« in s tem parirati Cannesu. Za prvi ruker je poskrbela kopica nemških filmskih režiserjev in režiserk, ki so nekaj mesecev pred festivalom podpisali peticijo proti direktorju Dietru Kosslicku ter zahtevali njegov odstop, programsko prenovo festivala in večjo tekmovalnost v odnosu do Cannesa in Benetk. Za drugega je poskrbel kar Kosslick sam: v tekmovalni program je namreč uvrstil romunski Touch Me Not (Nu mă atinge-mă, 2018), negledljiv, antifilmski, pretenciozno »human« in ničvreden hibrid med igranim in dokumentarnim »problemskim filmom«, konceptualno vajo na temo spolnosti, spola in identitete, ki kvečjemu (morda) sodi v galerijo in v katerem režiserka Adriana Pintilie (ni v sorodu z romunskim klasikom Lucianom) raziskuje »provokativna vprašanja« sedanjosti. Kosslicku se je nemara zazdelo, da mu je v naročje padel primerek šok-filma, s kakršnim zna v polnočnem terminu postreči Cannes. No, zgodila se mu je kvečjemu slaba žirija (s Tomom Tykwerjem na čelu) in za zmagovalca izbrala popolnoma omleden film Pintilieve, ki je padel v pozabo takoj po spuščenem festivalskem zastoru. Slabe žirije na festivalih niso redkost, le redko pa tako zavozijo kot Tykwerjeva. Nekaj podobnega je uspelo žiriji bratov Coen, ki je v Cannesu pred časom za zmagovalca razglasila Audiardov Dheepan (2015), ali Cuaronovi žiriji, ki je istega leta v Benetkah kot najboljšo prepoznala venezuelsko problemsko dramo (znova na temo spolnosti) Od daleč (Desde allá, 2015, Lorenzo Vigas).

Poglejmo raje, kaj je na letošnjem Berlinalu izstopalo. V konkurenci za zlate medvede smo videli kar lepo število dobrih filmov, večina pa je bila pri nagradah seveda spregledana, najbolj očitno Dovlatov (2018) Alekseja Germana mlajšega. Dovlatov, postavljen v leto 1971, čas Brežnjeva, konca sovjetske odjuge in pričakovanja še ene obletnice oktobrske revolucije, ni zgolj film o Sergeju Dovlatovu (1941–1990), mladem, nepubliciranem in principielnem piscu, temveč je oda vsem umetnikom, ki jim režim ni dovolil ustvarjati, vključno z Aleksejem Germanom starejšim, ki mu je sovjetska oblast pustila posneti le tri samostojne celovečerce. Dovlatov je osrednji lik, večkrat ločeni nestanovitnež, ki mu zavoljo pokončne drže in vseprisotne ironije do režima ne objavljajo niti preprostih novinarskih prispevkov, toda enako pomemben je »stranski« lik Josipa Brodskega, ki je tik na tem, da pobegne na Zahod, kjer bo, kot vemo, zaslovel kot pesnik, prejel Nobelovo nagrado ter – podobno kot Dovlatov – umrl veliko prezgodaj. To je delo o živahni in razburljivi dobi v Leningradu, ko so ustvarjali mnogi neobjavljeni umetniki, film o obdobju, ko so značilna razdeljena stanovanja socializma postajala umetniške komune in napol ilegalna središča naprednih idej, kar German poudarja s fluidno kamero in dolgimi, neprekinjenimi kadri. Vpliv Germana starejšega, čigar filmi so bili v enakem obdobju prav tako prepovedani, je očiten. Zakajena stanovanja v virtuoznem delu s kamero postanejo mikrokozmosi tedanje sovjetske in zdajšnje ruske družbe, ki še vedno preganja umetnike; primer nedavno zaprtega režiserja Kirila Srebrenikova je nazoren dokaz kontinuirane državne represije.

Transit

Dva nemška filma, ki smo ju mnogi videli med dobitniki medvedov, sta prav tako ostala praznih rok. Prvi je Transit (2018) Christiana Petzolda, ki je zasnovan na istoimenskem romanu Anne Seghers, spisanem med drugo svetovno vojno. Petzold se poigrava z anahronizmi, dogajanje postavi v »sodobno« Francijo, kjer begunci – tudi Nemci iz Nemčije – bežijo pred agresorjem. Marsikaj je dvoumno in težko določljivo; sovražnik ni jasno definiran, vseskozi teče beseda samo o »operaciji«; tudi sodobna Francija ni povsem sodobna, prej bi jo postavili v devetdeseta leta (nobenih mobitelov). V tem svetu na begu proti Marseillu in južni Ameriki begunec Georg prevzame identiteto pisatelja Weidla, ki je na poti proti jugu umrl na njegovih rokah. Z Weidlovimi dokumenti ima Georg dobre možnosti za mehiško ali ameriško vizo, potem pa v Marseillu sreča skrivnostno Marie in spremeni načrte – zdaj bi s seboj rad vzel tudi njo … Zveni znano? Seveda, Petzold je znan po tem, da kultne klasike (na primer Carnival of Souls, Poštar zvoni samo dvakrat) rahlo predela in fragmente elegantno vtke v lastne naracije. Čeprav je Transit adaptacija romana Seghersove, je obenem parafraza Curtizove Casablance (1942), vključno z motivom žrtvovanja junaka.

Morda najboljši film tekmovalnega Berlinala je podpisal mladi, a zelo produktivni Thomas Stuber, ki doslej nase kljub zavidljivi filmografiji ni opozoril z vidnejšim delom. In den Gängen (Med prehodi, 2018) je zgodba o osamljenem, diskreditiranem, pozabljenem, a solidarnem proletariatu v osrčju potrošništva. Dogajanje je skoraj v celoti postavljeno v supermarket, kjer junak, nekdanji obsojeni delinkvent Christian, nastopi pripravništvo za zlagalca robe na police in upravljavca z viličarjem. To je družbena vloga, ki jo potrošnik komajda opazi, a je ključna za nemoteno množično prodajo, ti »nevidni« ljudje nevidno (predvsem ponoči) polnijo police, ki jih potrošnik čez dan pridno prazni. In den gängen je film, ki se prične s kaurismäkijevskim deadpan humorjem in se – kljub tragičnemu dogodku – konča z zmernim optimizmom.

La prière (Molitev, 2018) Cedrica Kahna je prejel nagrado za najboljšo moško vlogo, gre pa za enega redkih filmov, ki vero v boga obravnava brez subverzivnih pretenzij in želje po cinizmu ali senzacionalizmu. Dogajanje je postavljeno v alpsko okolje v bližini Grenobla, kjer v krščansko komuno za odvajanje od mamil in sprejemanje boga prispe najstnik Thomas. Zasvojen je bil s heroinom in zdaj se bo moral podrediti strogemu samostanskemu režimu, ki vključuje trdo delo na kmetiji, življenje v skupnosti in seveda vsakdanjo molitev. Bo Thomas kos skušnjavam? Kahn nekajkrat skoraj prestopi mejo »dobrega okusa«, zdi se, da bo zdrsnil v krščanski sentimentalizem, a se nazadnje pobere in poudari šibko, dvomljivo, razcepljeno naravo človeškega duha: Thomas je nazadnje »odrešen«, vendar ne zgolj zavoljo vere, ampak tudi zaradi dekleta.

Poljska režiserka Malgorzata Szumowska se je po Telesu (Cialo, 2015) vrnila s še eno odbito in tragikomično satiro na temo sodobne Poljske – in prejela veliko nagrado žirije. Twarz (Obraz, 2018) se odvija globoko v provinci blizu ukrajinske meje, kjer na pobudo katoliške večine raste največji kip Jezusa na svetu (»večji od tistega v Riu«). Tam s punco živi dvajsetletni Jacek, ljubitelj heavy metala in gradbinec na projektu Kristusovega kipa. Vse se zdi idealno, punca mu obljubi roko, dokler se ne zgodi nesreča pri delu, ki jo Jacek čudežno preživi, a mu ostaneta iznakažen obraz in dolga rehabilitacija. Tako naenkrat postane neželeni element lokalne skupnosti, zapusti ga dekle, za nesrečo pa ne bo prejel niti finančne kompenzacije. Szumowska znova bije bitko s katoliško dvoličnostjo; občasno jo strast zanese v nepotrebno karikiranje, bistvo sporočila pa vendarle ostaja nedvoumno: poljska provinca je leglo predsodkov, fanatizma, alkoholizma in licemerstva.

Zunaj konkurence je novi film Unsane (2018) predstavil Steven Soderbergh. Po napovedi filmske upokojitve se je vrnil z na hitro vkup zmetanim B-filmom, ki je videti kot B film in »smrdi« kot B film, kar pomeni, da je pravi B film! Unsane je ohlapna predelava Fullerjeve klasike Shock Corridor (1963), po malem pa tudi »obsodba« (brez tendencioznosti ali sporočilnosti) privatizacije ameriškega zdravstvenega in zaporniškega sektorja, kjer lastniki institucije, bolnišnice in sanatorije načrtno polnijo z nedolžnimi ali zdravimi ljudmi, vse za sveti dolar. Nekaj takšnega se zgodi junakinji, mladi bančni uslužbenki krhke psihološke narave, ki jo po nedolžni psihiatrični seansi za teden dni zaprejo v psihiatrično bolnišnico, kjer najprej sreča raziskovalnega novinarja, ki bi rad razkril tamkajšnje nečednosti, takoj zatem pa še moškega, ki jo že dve leti zalezuje … Soderberghov pristop k problematiki je žanrsko ekscesen in ne empatično-humanističen, kar je pozitivna lastnost sicer grobo obtesanega filma, posnetega na mobilni telefon, ki spominja na teve produkcijo osemdesetih let.

Djamilia

Na Berlinalu se vedno lahko zaneseš na dobre dokumentarce, od katerih se je letos kar šibilo. Izpostavimo najboljše: Djamilia (2018) francoske režiserke Aminatou Echard je dokumentarec božanskih podob, ki jih deloma sestavljajo povečani in digitalizirani 8-mm filmčki, deloma pa – predvidevam – zmanipulirane zrnate podobe sodobnih kirgiških žensk in deklet; te se navezujejo na sloviti kirgiški roman Džamilina ljubezen (tudi v slovenščini), ki ga je Čingiz Ajtmatov objavil leta 1958. Roman govori o odločni mladenki, ki med drugo svetovno vojno pusti moža vojaka in gre za srcem – nasilneža zamenja s pravo ljubeznijo, nasprotuje konvencijam (tedanje) patriarhalne družbe in najde srečo, nekaj, česar niso sposobne storiti niti mnoge sodobne Kirgizijke. Režiserka ni ustvarila kričečega feminističnega pamfleta, temveč lirično odo ženski v mačističnem, šovinističnem okolju.

John McEnroe je bil sredi osemdesetih let skoraj popoln teniški igralec, nepremagljiv, karizmatičen, koleričen in seveda konflikten, pravi medijski magnet in športni fenomen. Zato ni čudno, da so ga Francozi na Roland Garrosu analizirali s posebnimi kamerami, ki so spremljale samo njegovo gibanje. Kot da nasprotnik ne obstaja – kar je bilo v kontekstu z njegovo zmagovalno miselnostjo in megalomanijo, po kateri je bil v središču dogajanja izključno on. Julien Faraut je iz teh arhivskih posnetkov za potrebe filma L’empire De La Perfection (Cesarstvo popolnosti, 2018) organiziral in zmontiral malce akademsko, a dovolj intrigantno analizo genialnega atleta in medijskega provokatorja, ki so mu pozornost namenjali tudi francoski kritiški intelektualci. Okej, Godardov citat, da »film laže, šport pač ne«, je vzet iz naftalina, zato pa so toliko bolj navdihujoče in zgovorne teniške kolumne, ki jih je Serge Daney v tistem času pisal za Libération!

Waldheims walzer

Kurt Waldheim si je po drugi svetovni vojni zgradil bleščečo kariero avstrijskega diplomata, ki je leta 1972 kulminirala z izvolitvijo za generalnega sekretarja Združenih narodov – predsedoval jim je do leta 1982. Spomladi 1986 se je odločil kandidirati še za avstrijskega predsednika, ko so se začeli množiti dokazi o njegovi vpletenosti v nacistični režim med drugo svetovno vojno, s poudarkom na balkanskih pokolih v okolici Kozare in Soluna. Waldheim je vseskozi zanikal vpletenost v vojne zločine – trdil je, da je bil kot Avstrijec leta 1941 vpoklican v nemško vojsko ter da je bil še istega leta ranjen in razrešen dolžnosti, a dokumenti so trdili drugače. Naj skrajšam: Avstrijci so svojega predsedniškega kandidata podpirali proti »veliki cionistični zaroti« in ga nazadnje dejansko izvolili za predsednika, kar je Avstrijo do leta 1992 mednarodno dodobra osamilo. Waldheims walzer (Waldheimov valček, 2018) režiserke Ruth Beckermann, ki je ravno spomladi ’86 s svojo videokamero naredila prve posnetke, pa ni zgolj dokumentarec o Waldheimu; v enaki meri je film o nikoli razrešenem vprašanju vloge Avstrije in Avstrijcev med drugo svetovno vojno, kar ga v luči naraščajoče sodobne ksenofobije dela prekleto aktualnega. Ali kot poudari politični analitik: Avstrija v nasprotju z Nemčijo ni doživela denacifikacije, ni priznala krivde, deklarirala se je za žrtev, zato ni obravnavala svoje brez dvoma aktivne vloge v nacističnem ustroju. To je zelo pomemben film za Avstrijo in Avstrijce.

Sklepni poklon gre Corneliuju Porumboiuju, ki se po filmu The Second Game (2014) v drugo posveča fenomenu nogometa. V dokumentarcu Fotbal infinit (Neskončni nogomet, 2018) skozi lik ekscentričnega »nogometnega inovatorja«, v mladosti (pod Ceaușescujem) obetavnega nogometaša, ki je po hudi poškodbi postal državni uradnik, obravnava fenomen strasti, paradoksov in afektirane obsedenosti z »najlepšo igro na svetu«. Nogometni inovator ob pomanjkanju dela že več kot desetletje tuhta o predlogih za »revolucionarne« spremembe v nogometnih pravilih, ki med drugim vključujejo preoblikovanje igrišča v oktagonalno obliko in omejevanje gibanja igralcev, ki bi bili po njegovi viziji razvrščeni na dveh polovicah, v ortodoksni varianti pa celo na »pod-ekipi« s še manj gibalnega prostora! Pri Porumboiuju sta sarkazem in suhi humor zagotovljeni karakteristiki, problem pričujočega filma pa se mestoma kaže v malce razrahljani formi in pomanjkanju fokusa: 70-minutni film rad obtiči v nepovezanih odvodih (na primer inovatorjevih birokratskih obveznostih), ki z osnovno idejo nimajo veliko skupnega. Gre za primer filma s srednjemetražnim potencialom, na silo raztegnjenim na celovečerni format.

Fotbal infinit