»In ne bo več teles in rek in skal« | Revija Ekran

»In ne bo več teles in rek in skal«

| 22. 2. 2019. | Kritika, Skratka

Kratki film Assunta (2018) Ester Ivakič se dogaja v istem svetu kot režiserkin dve leti starejši Srdohrd (2016); vsaj tako lahko sklepamo. Tako kot prvi tudi drugi film ni obremenjen s konvencijo razlaganja ozadja; gre za svojevrsten način anti-origin story[1]brez pretirane skrivnostnosti gledalcu enostavno ne omogočita, da bi se zamotil s sestavljanjem koščkov in ugotavljal, zakaj so liki odrezani od civilizacije, ali civilizacija sploh še obstaja in tako dalje. Pomembno je le, da sneži, da so otroci odrasli in da so daleč od doma. Oziroma: da doma ni več. Sami lovijo, sami sekajo drva, gradijo šotore in kletke, da se skrijejo pred vsem, kar jih obdaja. Njihov svet je preplet orožja domače izdelave, krščanske in poganske motivike, žogica-sladoledov in gameboyev.

Ta svet Simon Penšek in Alenja Pivko Kneževič podpreta z glasbo, ki kot ena redkih izjem v preteklih letih ne caplja za zgodovinskim glasbenim izrazom, temveč ga soustvarja. Penšek se je podpisal že pod glasbo Srdohrda, kjer njegova grozeča, hipnotična kitara nudi kontrapunkt scenam otročje razposajenosti in opominja, da so otoki veselja v zasneženem svetu le bežni. Z glasbo kot narativnim sredstvom ustvarja napeto nasprotje radosti in meče luč na prihodnost, na vse, kar bo še prišlo. Poskrbi za rdečo nit in obenem za to, da se gledalec ne sprosti niti za trenutek.

Medtem ko je pri Srdohrdu glasbena naracija toliko bolj očitna, se pri Assunti glasba prikrade le počasi ter nevsiljivo in subtilno prehaja iz diegetskega zvoka v nediegetsko zvočenje. Tako naključni zvoki vetrnih zvončkov, ki jih slišimo v ozadju, počasi dobivajo obliko, dokler se ne prelevijo v glasbilo – veter, ki raznaša sneg po pokrajini, pa se izoblikuje v sintetizator. Skladatelj in skladateljica sta se izognila enotni temi, ki bi vseskozi vodila film, ali pa denotirala posamezne like; glasba se pojavi vedno v novi variaciji, čeprav se vseeno zdi, kot da je bila že ves čas tam. Hkrati odsotnost glasbe v večini prvih dveh tretjin poskrbi za toliko večji učinek ob vrhuncu. Če Jelena in Jastog v Srdohrdu bežita in se borita, morata Marija in Drevo v Assunti sprejeti neizbežno smrt prijateljice. Glasba tako ustvari ravno občutek naslovnega vnebovzetja ter preseže žalost in praznino izgube, ko Ester Ivakič v eni izmed lepših scen slovenskega filma popelje zgodbo s (pre)stvarnega mraza v privide in vizije.

Assunta

Glasba v Assunti tudi nikoli ne prevzame filma na način, ki bi zasenčil dogajanje in silil v ospredje glasbeno umetelnost – enostavno pojmuje veter kot (nadvse primerno) glasbilo. Predstavlja enakovredno dopolnilo vidnemu, podpira strukturo filma ter poudarja homogenost režiserkine vizije, kjer fantazijski elementi ne delujejo kot izposojena domišljija, temveč kot preslikava strahov tako generacije kot posameznikov v post- ali (pa morda pred-)apokaliptičnem svetu.

Z Assunto Ester Ivakič nadaljuje, kar je začela s Srdohrdom, z manj dialoga in več niansiranosti ter daljšo, enakomernejšo zasnovo. V svojem svetu propada in upanja tako ne povzema tistega, kar hočejo ljudje največkrat slišati – da bo vse v redu – niti ni pesimistična: samo slika. Način, kako ustvari podtekst soočanja s strahom pred neizogibnim in izgubo, pa tudi tovarištva in človečnosti, prinaša svetel trenutek novega slovenskega kratkega filma, glasba Simona Penška in Alenje Pivko Kneževič pa meče rokavico filmskim skladateljem in ostaja pod kožo še tedne po prvem ogledu.

[1] Zgodba, katere narativ temelji na razlagi ozadja protagonista.