Melanholični nosorogi in morske deklice ali nekaj čudovitih odkritij iz Annecyja | Revija Ekran

Melanholični nosorogi in morske deklice ali nekaj čudovitih odkritij iz Annecyja

| 12. 7. 2018. | Festivali

58. mednarodni festival animiranega filma v Annecyju

11.–16. junij 2018

Za teden junijskih dni se Annecy, očarljivo francosko mesto, znano tudi kot »alpske Benetke«, spremeni v Meko za ljubitelje animiranega filma. Mednarodni festival animiranega filma v Annecyju je največji tovrstni dogodek na svetu. Pestro festivalsko dogajanje ponudi prerez globalne animirane scene – tako z umetniškega kot industrijskega vidika – ter njene preteklosti, sedanjosti in prihodnosti. V izjemno raznolikem programu, ki je prekipeval od živahne domišljije, je bilo na ogled več kot 500 filmov vseh dolžin in stilov. Osrednji del v Annecyju predstavljata tekmovalni program kratkih filmov in tekmovalni program kratkih diplomskih filmov.

Glavno nagrado oziroma kristal za najboljši diplomski film je letos prejela Jenny Jokela z londonskega Royal College of Art, ki je navdušila s tesnobnim prikazom različnih metod soočanja s posttravmatskim stresom. Barbeque (VB, 2017), izjemen film, narejen v kombinaciji risane in 2D računalniške tehnike, nas z grotesknimi ilustracijami, v katerih dominirajo preproste oblike in težke, nasičene barve, popelje na pretresljivo popotovanje skozi občutke sramu in razčlovečenja. Kristal za najboljši kratki film je prejela Nienke Deutz za film Bloeistraat 11 (Belgija/Nizozemska, 2018). Rahlo melanholični in senzibilni zgodbi o dveh prijateljicah, ki skupaj preživljata zadnje poletje svojih otroških dni, dopolnjuje učinkovita animacija v mešani tehniki, ki se – tako na ravni okolice (kartonasta hiša) kot likov (enostavna risba) – pokloni otroški igrivosti in energiji.

Barbeque

Filmi v obeh omenjenih programih so ponudili impresivne narativne rešitve, obilo divje kreativnega stila in predvsem zelo zanimive, premišljene in pogumno povedane zgodbe – od osebnega soočenja z vaginizmom, kronično boleznijo krčenja mišic medeničnega dna, ki povzroča zaporo nožničnega vhoda v dokumentarnem animiranem filmu Tightly Wound (ZDA/Čile, 2018, Shelby Hadden), do zabavne skupinske terapije, na kateri se živali soočijo s svojimi notranjimi strahovi v posrečeni animirani komediji Animal Behaviour (Kanada, 2018, Alison Snowden in David Fine). Prav vsak film je odprl nov portal v neznane svetove, polne genialnih idej, svetlobe, teme, iskrenega humorja in intenzivnih čustev.

Tightly Wound

That Yorkshire Sound (VB, 2017, Marcus Armitage), hipnotičen dvoinpolminutni animirani dokumentarec, ustvarjen v mešanici akvarelnih risb, digitalne tehnike in risb, narejenih z voščenkami, deluje kot proustovska magdalenica. Zvoki in živahne barve utripajo v hipnih delčkih podob in v dogajanju, ujetem v najrazličnejše perspektive, ter z vsako sličico obudijo nov spomin na življenje v Yorkshiru, avtorjevi domači pokrajini. Marcus je za film najprej posnel zvok na različnih lokacijah v Yorkshiru; od zvokov narave, različnih vrst ptic, podeželskega življenja, živahnih cest in železnic do multikulturnega utripa večjih mest, kot sta Bradford in Sheffield. Zvok predstavlja osnovni gradnik filma, ki ga avtor nadgradi s premišljenimi podobami; oba elementa v ritmičnem diskurzu do popolnosti nadgradita drug drugega in omogočita kompleksen vpogled v življenje in kulturo osrednje britanske pokrajine.

That Yorkshire Sound

Tudi v filmu Simbiosis Carnal (Rocío Álvarez, Belgija, 2017) lahko občudujemo čudovito fuzijo zvoka in slike. Belgijska avtorica nam v pičlih desetih minutah na dinamični zvočni podlagi servira poetično zgodbo o zgodovini seksualnosti, v kateri družbeno kritično ost usmeri tudi v ignorantski odnos do ženske želje in užitka, ki sta bila (in sta še vedno) zatrta. Živahna dvobarvna animacija (kombinacija digitalnih in ročno narisanih slik) je polna fascinacije nad gibanjem in kratkih eksperimentalnih segmentov, ki spomnijo na energijo nekaterih klasičnih del Normana McLarna. Film pleše v konstantni metamorfozi iz celičnega sveta v rastlinskega, iz rastlinskega v živalskega in nato v človeškega, kjer nastopijo družbena regulacija, komodifikacija, kapitalizacija in digitalizacija mesenih užitkov. Simbiosis Carnal je poln premišljene simbolike. Seksualnih užitkov in frustracij se loteva na tehten in hkrati humoren način, z veliko mero stila in obrtniške spretnosti (neskončno ur dela je režiserka porabila zgolj za raziskavo gibanja živalskega kraljestva). Zares čudovit film, ki mu lahko očitamo samo nekoliko preveč monogamen pogled.

Simbiosis Carnal

Češnjo na vrhu glavnega tekmovalnega programa letošnjega Annecyja pa predstavlja delo mladega francoskega umetnika Borisa Labbéja z naslovom La Chute (Francija, 2018). Labbé je navdih za film dobil ob branju Dantejeve Božanske komedije; to je film o uničenju človeštva in hkrati o njegovem ponovnem vstajenju. Gledalec je kot Benjaminov angel zgodovine, z odprtimi usti in široko razprtih oči strmi v preteklost in tam z grozo opazuje propad in opustošenje. Mrakoben film, ki je hkrati poln neskončne lepote, nas spomni na velika dela svetovnih umetnikov, od Hieronymusa Boscha prek Goye do Bruegela, pa tudi na to, da se umetnost ne rojeva samo iz lepega, ampak tudi iz strahu, bolečine, vojne, propada. Kljub temu da v filmu odmevajo velike in pomembne reference iz sveta umetnosti, nam Labbé servira košček čisto samosvojega vesolja. Za film je režiser uporabil negative svojih slik, narisanih s črnilom, kar se odrazi v prav posebni svetlobi in ubitih barvah. Nenavadne, temačne podobe v kombinaciji s popačeno zvočno podlago skladatelja Daniela Ghisija (Labbéjevega stalnega sodelavca) in procesom spiralne animacije, ki temelji na principu ponavljanja, kroženja, večnega vračanja, ustvarijo zgoščeno mitološko ozračje in skozi kalejdoskopski preplet degeneracije in regeneracije človeštva dobesedno uročijo gledalca.

La Chute